Brez kaosa ni kvantne teorije

Jana Putrle Srdić, To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje (Diese Nacht kommen Käfer aus der Erde gekrochen). Prevod iz slovenščine v nemščino: Daniela Kocmut, Ljubljana: Društvo slovenskih pisateljev, 2018 (Litterae Slovenicae)

Anja Kümmel

Nekdo nekje lovi krdelo volkov – dolgotrajno iskanje, ki v pesmi Odsotnost terja veliko potrpljenja. Edine sledi, ki so jih živali pustile za seboj, so odtisi šap v blatu in kosmi dlak v grmovju. »Potem čakaš pred rdečo in strmiš / v plakat z volčjo glavo ob terenskem vozilu, / bolj resničen od sence, ki jo zasleduješ.«

Marsikatera podoba iz tretje pesniške zbirke Jane Putrle Srdić To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje se zdi znana, kakor da že videna, kot bi se je, kljub potujitvi opisa, od nekje spominjali. Mogoče iz filmske adaptacije Neskončne zgodbe[1]? V filmu je prizor, v katerem se Atréyu sooči z nizom zidnih poslikav, ki prikazujejo faze njegovega potovanja. Na zadnji sliki je volk, ki gleda skozi razstreljeno luknjo v zidu. V naslednjem posnetku se podoba zidne poslikave nenadoma izenači s podobo resničnega volka, prav tako, kot na sliki. V jeziku digitalne dobe bi to lahko pomenilo nekaj takega: realnost je običajno vedno nekoliko počasnejša od svoje vizualne projekcije.

Putrle Srdić se s fenomenom, ki sicer ni nov, je pa nedvoumno plodovit, poigrava zlasti v ciklu Mreža, iz katerega izhaja tudi zgoraj omenjeno besedilo. Ta »mreža«, kot pojasni naslovna pesem, zajema tako analogno kot virtualno – pa naj gre za zaplate gozda, DNK, kapilare v koži, enke in ničle ali vozne rede podzemne železnice: gre za skupek kodov, ki jih je mogoče ustrezno razvozlati le z uporabo primernih orodij.

Avtorica, rojena leta 1975, je za las ujela generacijo »digitalnih priseljencev« in morda ravno zaradi postopnega vraščanja v prelomno dobo digitalizacije oblikovala specifičen pogled na medčloveške odnose, naravo in tehnologijo – pogled, ki je obenem radoveden in naklonjen, ironičen in distanciran. Pesničin lirski jaz na okolico nikoli ne gleda z distance ali zviška, temveč jo motri z neizčrpnim čudenjem, včasih tudi z namuznjenim stresanjem glave. Zakaj torej tako redko vstopamo v »ljubeč odnos s tehnologijo«, s katero se tako samoumevno (in pogosto nekritično) obkrožamo? V svojih pesmih se Putrle Srdić odloči za inkluzivno perspektivo, za pogled na »naravo in kulturo« (še en naslov v zbirki), ki se spretno izogiba polarizaciji in raje poudarja preplet vseh stvari. Naj gre za zastoj, točo ali slabo internetno povezavo – pojave razume kot del neobvladljive »narave«, s čimer pojem razširi približno tako pogumno, kot so ga svojčas poststrukturalisti in teoretiki spolov krčili. Del kibernetskega bumeranga je tudi soseda, ki nosi pisma iz nabiralnika v stanovanje in tako »zaključi krog informacij«. V pesmi Krasni novi svet (trailer) obstajajo operacijski sistemi »v katere se zaljubljamo«, kjer gre morda za namerno aluzijo na film Her, saj imajo besedila Putrle Srdić več skupnega z melanholično igrivostjo Jonzove filmske estetike kot s Huxleyevo temačno distopijo. V zbirki To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje občutek odtujenosti v svetu ni več tragičen (kvečjemu gre za lahno potujitev), hiper-realnost pa je že dolgo naravno stanje: avtomobilske pralnice služijo obrednemu čiščenju; mestne luči so »lepe po Benjaminu«; filmsko aluzijo nadaljuje v verzu »midve srečni v starem avtomobilu kot v / sentimentalno pozlačenem Bertoluccijevem filmu«, in če piše »telo je prva in zadnja / resnica, ki oklepa besede«, ostaja odprto vprašanje, ali gre za telesa iz mesa in krvi ali telesa iz kovine in plastike (npr. ovitek pravkar pospravljenega mobilnega telefona). Nostalgija se ne nanaša več nujno na trenutke, ki smo jih dejansko doživeli, temveč na predhodne fikcije ali kasnejše projekcije prihodnosti. Ni več niti hrepenenja po čistem »prvotnem stanju«; namesto tega zdaj tudi artificielno nudi uteho, na katero se »jaz« ali »mi« radi sklicujemo.

S svojim nonšalantnim zavračanjem »avtentičnosti«, obilico referenc iz popularne kulture in ironično re-kombinacijo različnih elementov iz različnih obdobij, je poezija Putrle Srdić na eni strani skoraj prototipno postmoderna: je omrežena in globalizirana, pesniškim glasovom »jaz«, »ti«, »mi« pa je skorajda nemogoče določiti stabilna mesta, bodisi geografsko bodisi v smislu kulturne pripadnosti. Tudi spol in spolna identiteta ostajajo v območju ambivalentnega, zaradi česar omogočajo številne interpretacije in se tako izognejo heteronormativnemu branju.

Po drugi strani pa avtorica nikakor ne zanika literarnih tradicij, znotraj katerih se giblje – tako je na primer večkrat omenjen bitniški pesnik Gary Snyder. Za zbirko sta značilna tudi ritem, izposojen pri jazzu, in nekakšen zen budistični odnos do življenja (»Vse še prihaja ali je že končano.«). Kljub temu besedila zablestijo in izzovejo nepričakovane miselne obrate ravno tam, kjer se opazno oddaljijo od literarnih vzorov. Putrle Srdić morda lastno delo najbolje opiše v pesmi Izdihni, ko izpustiš: »Vdihnem povsem naključne detajle, / drobne gibe rok, zasukane glave in medmete / ki nimajo mesta v epskih romanih. / Dim iz filma Razpoložena za ljubezen.« Ne samo, da gre tu za očiten vpliv umetniškega filma in vizualnega medija na splošno, temveč citat izpostavi ravno način, kako se zmore pesnica en passant postaviti tudi v vlogo naključne opazovalke. Tovrsten način umikanja oziroma brisanja subjekta ni znak skromnosti, temveč premišljena in pametna poteza, ki odpira prostor novim interpretativnim možnostim.

Ena od pesmi govori o dveh uličnih glasbenikih na ljubljanskem Mesarskem mostu: »Pesniki postojijo / v brezvetrju za njunima / hrbtoma / in pišejo skice / na smartfone.« Prav to – pretirano – parazitsko bivanje na robu pozornosti, v zdrsu dogajanja, Putrle Srdić omogoča sproščeno samoironijo, ki se vije skozi njena besedila. Ne glede na to, ali gre za brezobzirno zavržene ovitke lučk na asfaltu, neuspešen seks ali groteskne napake v vsakdanjem življenju (»Tvoj pes zgrize dolgodlakega morskega prašička / v parku«), lirski subjekt na dogajanje gleda z dobršno mero suhega humorja; v tem duhu je zapisan tudi najizvirnejši naslov v zbirki: Pozabila si hlačke v tistem stanovanju s policami iz lesenega furnirja.

V poeziji Jane Putrle Srdić situacijska komedija ni prav običajna, vendar ostaja pogled nase in na okolico podobno (avto)ironičen tudi v dobronamernih in natančno izrisanih tihih mestnih kolažih, primerljivih morda z umetno inteligenco v pesmi All Watched Over By Machines Of Loving Grace Richarda Brautigana. Pantomimske koreografije od lirskega jaza ločuje steklo ali ulični kanjon – gesta ženske, ki ugasne cigareto, moški, ki spusti žaluzijo, nek drug, ki se nagne nad nečim pred seboj na mizi – postanejo znaki Morsejeve abecede, nabiti s skrivnimi pomeni. Čeprav so tukaj opisani samo analogni primeri, je v ozadju videti tudi zeleni dež števil iz Duha v školjki ali Matrice – navsezadnje ne gre za nič drugega kot za prepoznavanje vzorcev, zaznavanje kritičnih točk in posebnosti v družbeni strukturi. Implicitno sporočilo zbirke bi se lahko glasilo, da poezija (vsaj ta) daje prepričljivejše napovedi o nas samih in o svetu kot katera koli aplikacija za sledenje, ne glede na to, kako dobro je uglašena.

[1] Die unendliche Geschichte, nemški fantazijski film iz leta 1984, v režiji Wolfganga Petersena.

Prevod: Jure Kapun

O avtorju. Anja Kümmel (1978) živi v Berlinu. V Los Angelesu, Madridu in Hamburgu je študirala španščino in študije spola, od leta 2009 deluje kot neodvisna avtorica in novinarka. Ob mnogih objavah v literarnih revijah in antologijah je objavila pet romanov; La Danza Mortale (2004), Das weiße Korsett (2007), Hope’s Obsession (2008), Träume Digitaler Schläfer … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Na zobeh aluminij, na ustnicah kreda Kristine Hočevar postori veliko proti liričnemu turizmu, vendar pa hrani stroj strupa stroj obupa

    Konstantin Ames

    Šesta pesniška zbirka Kristine Hočevar s icer že v naslovu signalizira, da gre za popadljiv eksponat literarne kljubovalnosti. Vendar tako pesnica kot prevajalka igrata na politično-lirsko ustrežljivost: provokacija ni stvar napovedi, kommuniqué-ja, temveč se drža kljubovanja manifestira na ravni forme.

  • V nihanju

    Tom Bresemann

    Raznovrstnim pesmim zbirke je skupna pripovedna drža, pripovedni, govoreči jaz se kot rdeča nit pne skozi celotno zbirko. Bralec sledi danostim in situacijam, ki pogosto namigujejo na nekaj več, kot je očitno na prvi pogled, vodijo in zapeljujejo v odprt prostor.

  • V oceanu negotovosti: fragmenti post-babilonske epohe

    Jakob Hayner

    »Resnica je, da jezikov ni, so samo govorice,« pravi kratka zgodba Veronike Simoniti Medvedji strup. Da bi frazo razumeli, moramo zgolj na hitro pomisliti na zgodbo o neuspeli gradnji babilonskega stolpa. Zgradba, ki naj bi povezovala vse jezike človeštva, se je spremenila v ruševino, njeni graditelji pa so se razselili v vse smeri.

Izdelava: Pika vejica