Bratovščina belega paketa

Goroslav Vukšić - Gogo, Norci pomorci. Ljubljana: Beletrina, 2020

Žiga Rus

Svet Norcev pomorcev, romanesknega prvenca Goroslava Vukšića, je svet teme in nevarnosti; svet periferij velikih mest, v katerih se odvija trgovanje z mamili, ali samotnih tovornih ladij, na katerih preživijo le najtrši. Vendar pa hkrati to ni svet, v katerem bi protagonisti tožili zaradi svoje nesreče, temveč jih zaznamuje nekakšen umazan, izmučen, a vendarle jeklen vitalizem, ki uživa v bolečini, trdoti in odsotnosti konvencionalnih življenjskih obetov, pa tudi v lastni temačni junaškosti; lagodje običajnega sveta bi se takim protagonistom zdelo tako rekoč izdajstvo samih sebe.

Seveda je proza, ki želi posredovati tovrstno idejo vitalnosti, tudi sama le stežka zadržana; kot protipol trdoti ladijskega posla – in spremljevalnega švercarskega biznisa – se torej v besedilu vseskozi pojavlja obilo manj trd(n)ih fluidov in plinov. Proza Norcev pomorcev puhti in žehti od vonjev, telesnih sokov in libida, seveda pa tudi od alkohola in ne nazadnje samega morja. Žmohtna čmokavost in olfaktorna intenzivnost tudi sami najpogosteje prinašata nevarnost, pa vendar v svoji strupenosti in negostoljubnosti predstavljata nekakšno uporno življenjsko silo. Mornarji, stari in mladi, so seveda brez inhibicij tudi v svojem izražanju: pogosto nabuhle replike so izdatno pognojene z vulgarizmi, hkrati pa neredko tudi modrujoče ali filozofske. Vse skupaj daleč od kakšnega literarnega asketizma zapelje še prav nič skrit pripovedovalski glas, ki si ne pomišlja uporabiti živopisnih primerjav ali si vzeti prostora za spremljevalne komentarje. Ne vemo, kdo je ta, ki pripoveduje, a po pripovedovalski vehemenci se nam zdi, da je prav tak kremenit možakar kot dejanski protagonisti.

Prav ta nekolikanj božji pripovedovalski glas se tudi sam kar nekajkrat sprašuje o bogu; Norci sicer niso ravno pripoved o bogoiskateljstvu, a v zametkih, kot nekakšen ponavljajoč se refleks, se kljub temu pojavljajo ugibanja in spraševanja o tem, kakšno je božje bitje, ki vodi ta svet, da je tak, kot je, in ali se velja podrejati njegovim naukom. Že na prvih straneh, ob napeti situaciji, v kateri se bliskajo noži in mačete, pripovedovalec vsevedno pogleda vse do nebes in razkrije, da se tako bog kot njegov sin ob prizoru tolčeta po kolenih od smeha. Kako bi tudi lahko bilo drugače? Tovrstnemu romanesknemu svetu pritiče le nihilizem, ki niha nekje med ateizmom in verovanjem v popolno brezbrižnost božje entitete. Tudi sledenje kakšnemu načelnemu idealu odrekanja in žrtvovanja zato ne pride v poštev; zemeljski užitki imajo prednost. »O, J. K., zakaj si umrl in obupal nad grešniki?« se na neki točki vpraša pripovedovalec. »Lahko bi se žrtvoval v postelji, pohotno bi ti sodila Magdalena. […] Sprašujem se, zakaj, J. K.? Kaj je pomembnejše kot znoj, ki se zmeša v vrtincu naslade?«

Pa vendar obstaja zaveza, ki usmerja življenje mornarjev tihotapcev in predstavlja eno osrednjih tem romana: to je predanost protagonistov svojim tihotapskim kameradom. Stara mornarja, ki drug drugega na videz ne preneseta, kljub temu do konca svojih življenj ostajata na isti ladji, in čeprav ne govorita več drug z drugim, vsak večer skupaj kartata. Prav tako tudi junak, imenovan Visoki, le stežka živi po smrti svojega tihotapskega prijatelja Nizkega. Mornarji imajo na kopnem sicer tudi žene in otroke, ki pa jih tako rekoč ne poznajo; prav tako tudi ljubezen do občasnih partnerk, s katerimi se srečujejo v zaledjih različnih svetovnih pristanišč, lahko traja leta, a vendarle dočaka svoj konec. Zdi se, da je edina trajna vez norcev pomorcev – poleg zavezanosti samemu ladijskemu življenju – tista vez, ki se splete med brati v švercanju in norosti.

Zgodba, ki se začne burno in akcijsko, se po nekaj poglavjih v določenem smislu vendarle umiri. Roman se prične in medias res: dvema mornarjema, Visokemu in Nizkemu, ki vmesni čas med vkrcanjem in izkrcanjem ladje rutinsko izkoriščata za tihotapljenje drog, v abidžanskem getu po življenju streže lokalna tolpa. Ko se vendarle po čudežu rešita iz nevarnosti, obiščeta nekoliko bolj centralno umeščeno abidžansko beznico, nato pa se napotita proti ladji. Tam jima sreča še enkrat in bolj dokončno obrne hrbet, saj Nizkega pokonča nepričakovan zasledovalec – a na tej točki je poglavja konec. Na nadaljevanje te pripovedne linije bo treba čakati skoraj sto petdeset strani, na katerih nas Norci pomorci popeljejo v preteklost obeh izhodiščnih likov, v kateri pa ne spoznamo toliko njiju kot dva druga tihotapca starejše generacije. Počasi se nam odstira zgodba postaranega ladijskega noštroma, v kateri zopet beremo o nevarnih poslih, pogubnem sladostrastju in dolgi preizkušnji v okrutnem zaporu (spotoma se še naučimo, kaj je to kolumbijska kravata). Linija te druge pripovedi, ki s svojimi temami (večno kameradstvo, pomorstvo kot nuja in edina možnost življenja) podvaja in napoveduje prvo, je delno upovedana na način spominske pripovedi, medtem ko se barka, na kateri o spominih poslušamo, ziba razmeroma lagodno in nedogodkovno. Ko se spominska linija le konča in se začetna nadaljuje, pa se tej začne kar nekoliko preveč muditi; faze, ki jih na poti do končne odločitve preide travmatizirani protagonist – norišnica, komuna –, se odvijejo na dobrih tridesetih straneh.

Tako se zdi, da se pripoved na koncu bolj kot ne prisili k upoštevanju nekakšne razvojne, premočrtne logike, ker pač hoče biti roman, medtem ko bi bila morda njena najbolj naravna oblika drugačna: tako kot se možje na ladji slej ko prej odpovejo toku časa, ki mu sledi svet tam na obali, tako se tudi Norci pomorci zdijo roman, ki idejo zgodbenega razvoja uboga bolj kot zunanjo formalno zahtevo, in ne toliko kot svojo notranjo nujnost. Prava želja tega romana – če si dovolimo to personalizacijo literarne forme – je v resnici drugje: bolj si želi ostati na ladji in pripovedovati sočne morske zgodbe. To tudi stori in je pri tem s svojim bohotnim jezikom in modrovanjem vsekakor kratkočasen, hkrati pa se le redkokateri motiv, tema ali razvoj dogodkov zdi resničen novum. Od omejujočih in težkih razmer različnih institucij – ali v tem primeru tesnih ladijskih kabin –, ki se junakom kljub temu zdijo edina smiselna življenjska izbira, do pripovedi o peklenskih zaporih ali romantiziranja surovih predelov velemest: vse nam je iz tega ali onega pripovednega dela (oziroma linije pripovednih del) že nekoliko znano. Naštetim že znanim motivom in temam se v Norcih pridružujejo še, recimo jim tako, junaške spolne identitete: trdi in junaški moški ter odločne, nevarne in strastne ženske. (Včasih jih junaki tudi nagovarjajo kar z »ženska«; v literarnem svetu Norcev pomorcev je to pogosto lastnost, ki naddoloča vse ostalo.)

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

O avtorju. Žiga Rus se ukvarja z literarno kritiko, lekturo in občasnim sodelovanjem v žirijah. Je predstavnik t. i. »skope« šole pisanja osebnih predstavitev.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Med srno in potokom je spomin – čigav?

    Luka Benedičič

    John Burnside (1955) je škotski pesnik in pisatelj, prejemnik številnih prestižnih nagrad, tudi nagrade T. S. Eliota. Prevod njegove poezije je izšel v okviru avtorjevega gostovanja na letošnjih Dnevih poezije in vina, ki pa je bilo – zaradi Burnsidovih težav s srcem – le virtualno.

  • Preozkost prehoda

    Jasna Lasja

    Ena ključnih dilem velikopoteznega projekta založbe Beletrina z izdanim prvim letnikom zbirke Klasična Beletrina je po besedah krovnega urednika, akademika dr. Janka Kosa, kako po nekdanji, kultni zbirki Sto romanov s širokim naborom prevodov svetovne klasične literature danes vzpostaviti nekaj podobnega.

  • Izgubljeni stil

    Robert Kuret

    Dušan Čater je znan kot pisatelj nekega svojskega stila, kar se je najbolje pokazalo vsakič, ko se je ta stil – v odsotnosti boljših pridevnikov – poimenovalo enostavno čatrovski (pa naj je šlo za klepetavi pijansko-kokainski ringelšpil Ata je spet pijan ali pa za halucinatorni Flash Royal). Za njegov novi roman Ekstradeviško pa se nasprotno zdi, kot da stil Čatrovih pisateljskih začetkov pušča za sabo, kot da želi biti čim bolj realističen popis življenja, ki se razteza prek treh obdobij, petdesetih in osemdesetih let ter sodobnosti.

Izdelava: Pika vejica