Brane Mozetič in Maja Kastelic: Alja dobi zajčka

Tudi druga slikanica Braneta Mozetiča ima, še bolj izrazito kot prva (Dežela bomb, dežela trav), močno izraženo etično, še bolj pa spoznavno funkcijo. Zgodbo pripoveduje prvoosebna pripovedovalka Kati, kar je, mimogrede, za slikanice precej neobičajno, neraba prvoosebnega pripovedovalca pa bržkone posledica poznavanja ugotovitev razvojnih psihologov, da imajo otroci do določene starosti probleme z dojemanjem »jaz« v besedilu. Vendar pa Kati ni v centru zgodbe, pač pa je to deklica Alja, ki ima Leighovo bolezen (posledica redke genske poškodbe), zaradi katere ne more hoditi, pa tudi ne vidi in ne sliši dobro. Vzgojiteljica poskrbi za to, da ostali otroci iz vrtca deklico s posebnimi potrebami lepo sprejmejo v svojo sredo, avtor pa za to, da njegovi bralci spoznajo, da smo vsi drugačni, eni malo bolj od drugih, a vseeno lahko prijetno sobivamo. Po estetski plati besedilo ni presežno, kot že rečeno, močno nadvlada spoznavna funkcija. Gre torej za slikanico, ki bi jo še najbolj ustrezno uvrstila med »poučno« leposlovje, torej med besedila, ki skozi zgodbo seznanijo bralca z različnimi stanji, situacijami itd., ki jim običajno niso najbližje, in tako širijo obzorja. Knjiga Alja dobi zajčka, ki ji je z barvno pestrimi ilustracijami toplino vdahnila ilustratorka Maja Kastelic, je spet ena tistih, ki nujno zahteva skupno branje in pogovor otroka in odraslega; slednji bo na koncu našel tudi kratko razlago o Aljini diagnozi.