Brada za dva ali erotika za vse

Lawrence Schimel, Brada za dva. Prevod: Barbara Pregelj. Ljubljana, Založba Škuc, 2017 (zbirka Lambda)

Silvija Žnidar

Miniaturni portreti ljubimcev, spolnih aktov, poželenj in medsebojnih odnosov je verjetno najbolj splošen opis zbirke kratkih zgodb Brada za dva Lawrencea Schimla. Ta se tokrat v slovenskem jeziku prvič predstavlja z delom »za odrasle«, do sedaj so namreč izhajale njegove otroške slikanice (Sosedje in prijatelji, Boš bral knjigo z mano?, Cecilija in zmaj, Tak kot drugi = Just like them, Spuščanje zmajev). Kot beremo v opisu knjige, gre pri zbirki za »sto žanrskih mojstrovin, ki z ironijo in nežnostjo ponujajo pogled na erotiko vsakodnevnih prizorov gejevskega življenja v času grindra«.

Strukturna in vsebinska zasnovanost Brade za dva morda v določeni meri asociira oziroma spominja na kratke zgodbe Braneta Mozetiča, še posebej na njegov Pasijon, na katerega se Schimel v Bookcruisingu eksplicitno nanaša. Vendarle pa sta si deli po razpoloženju in osnovnem vtisu pogosto daleč narazen. V Mozetičevi prozi dominira bolečina, strast zvezana s trpljenjem (passion). Jezik povečini reprezentira skrajne situacije posameznika (predvsem v odnosu do drugega), prisotna je groba igra erosa in tanatosa, ki se izmenujeta in ustvarjata nokturno atmosfero. Brada za dva pa stavi na vedrost, humor, ironijo, pretočnost oziroma igrivo fluidnost medsebojnih razmerij. Sam jezik je lahkotnejši, razrahljan, neobremenjen, je preprosta vsakdanja govorica.

Te pripovedne miniature prehajajo iz ene medosebne situacije v drugo, učinkujejo kot tekstualna prizorišča orgij, voajerizma, one night standov, občasno dajejo celo impresijo seksualne topogorafije, kjer je spolna dejavnost intimno zvezana z mestom ali pokrajino. Skozi branje se tako na primer seznanimo z voajerji, ki s pogledom skozi kamero ostajajo na vznemirljivi (intimni) distanci (Mačoti v metroju); seksualnimi menuji, kjer so na voljo različne oblike genitalij (Izbira); nerodnimi situacijami javne golote (Ponos), religioznimi odtenki spolnega akta (Procesija); oglasom, kjer neznana oseba ponuja in promovira svoj penis (Išče se); transgresijami, ki vodijo v zmenke (Jaywalking); erotičnimi računicami (Test pedrske logike); lažnimi priznanji skoka čez plot, ki začinijo zakonsko življenje (Dragi dnevnik); taščo, ki brez dlake na jeziku govori o pornografiji oziroma morebitnih spolnih partnerjih svojega zeta (Družinska večerja); zdravljenjem z erotiko (Hipohonder); tehtanjem prednosti odprtih zvez (Označen teritorij); problematiziranjem odtujenosti in praznine v svetu medmrežja in mobilnih telefonov (Lokacija); srečnimi konci navkljub družinskim razprtijam (Obisk vasi); preigravanjem noir žanra (Noir); odvajanjem od zmenkarskih aplikacij (Cold Turkey); premlevanjem o nepraktičnosti (pre)velikih genitalij (Prevelik, premajhen) itd.

Čeprav gre za žanrsko erotično literaturo, ne gre na vsebinski ravni zgolj za čisto deskripcijo spolnosti ali za vznemirjanje z ekscesivnim strukturiranjem jezika. Nemalokrat presenetijo mimobežni in kratki vstavki skorajda romantičnih, ljubezenskih izjav, avtor mestoma povezuje svoje zgodbe z ludizmom, elementi kriminalk, noir žanra in tako dalje. »Romantiko« ubesedujejo izjave občudovanja »podeželskih« zvezd, ki jih na nebu Barcelone ni mogoče zaznati, pa tudi vpeljevanje letnih časov, ki jih pripovedovalski glas doživlja skozi telo ljubimca. Zgodba Balkonjenje deluje morda kot sodobna, queer predelava specifičnega prizora iz Romea in Julije, kjer pripovedovalec z balkona ponuja svoje telo potencialnim naključnim ljubimcem. Ta pripoved vzpostavlja kontekst povsem neobremenjenega, nepretencioznega erotičnega dvorjenja. Proza z elementi srhljivih zgodb po drugi strani (predvsem) s svojim naslovom Smrt na Ibizi spominja na kriminalne romane Agathe Christie (kot je na primer Smrt na Nilu), funkcionira kot mini detektivka z dodanim črnim humorjem, ki kontrastira unheimliche razpoloženju. Na podoben način se bere zgodba Noir, ki pa se, kot nakazuje naslov, zateka k narativnosti črno-belih filmov z liki usodnih žensk. Vendarle pa je tukaj situacija subvertirana: lik femme fatale deluje brez vsakršne usodne moči do soudeležencev dogajanja. S temi različnimi pripovednimi pristopi se izoblikuje in izraža raznolikost, diferenciranost medosebnih kolizij, čustvenih in čutnih reakcij med različnimi ljudmi (večinoma ljubimci) v specifičnih situacijah. Spolni odnos se lahko včasih bere tudi kot pravljični diskurz – seveda v modernizirani, posodobljeni verziji. To seveda ni nič novega, spomnimo se samo na enega izmed izstopajočih primerov, Roberta Cooverja in na njegovo verzijo Trnjuljčice, ki je prežeta z repetitivnim seksualiziranjem pravljičnega lika, celo s telesnim nasiljem, ironično distanco do intime in srečnih koncev. Schimel do neke mere vpeljuje nekaj ironije v svoj pripovedni kontekst, vendar na precej bolj lahkoten način, z manj agresivnega črnega humorja. Žabe in princi se na nekem mestu enačijo z običajnimi moški, razlike se razblinjajo. Spet v drugi zgodbi najdemo povezavo s Petrom Panom in Kapitanom Kljuko. V Trnjuljčici naletimo na odpravljanje (tradicionalnih) spolnih vlog oziroma na njihovo rekontekstualizacijo: pravljična princesa postane »princ« (neznan ljubimec), oziroma njegovo spolovilo, ki ga je potrebno obuditi v življenje.

Pretežno prevladujočo svetlo igrivost na trenutke »zmoti«, prekine dialog erosa in tanatosa. Tekst inkorporira teme žalovanja za ljubljeno osebo, s čimer je povezana izguba sle (»Da se bom spomnil, da sem še živ in del tega, da si živ, je tudi želeti in bit željen. Ni mi prišlo, vse odkar si umrl. […] Moja roka in jaz sva še vedno sama. Ljubim te.«) Orgazem je na nekem mestu definiran kot bataillevska »mala smrt«, kateremu v zgodbi sledijo erotične sanje (se pravi stopamo v območje bližine sna in smrti: že v grški mitologiji sta bila Hipnos (sen) in Tanatos (smrt) brata, otroka Noči), bližina smrti v zgodbi o potresu pa prebudi nežnost in tako dalje.

Schimlova proza sporoča veliko željo, izhajajočo iz telesa. Željo, ki se zasidra v tekst in se hoče vrniti v vsako poro živečega. Kot beremo v knjigi: »Edini jezik, ki me zanima, je jezik telesa, moj jezik proti tvojemu, tvoje telo, ki mi šepeta vse tvoje skrivnosti«. Z žarečo in odprto slo se postavlja nasproti razdorom med posamezniki (»Nekateri filozofi trdijo, da se svet razdeli na dva dela z vsako odločitvijo, kakor poti, ki se cepijo, in da obstaja na milijone vzporednih svetov.«), zavzema se za medtelesne in medosebne trke, kreativne eksplozije, v svetu se orientira glede na poželenje. Celo stvarstvo je na nek način produkt oziroma smer želje, vsepovezujočega Erosa: »Ptičje gostolenje, žabje reganje. Vsi hočejo seksati. Vse te rožice so lepe samo zato, da zapeljejo čebelo, da njihov pelod odnese drugam.« Vse to avtor ubeseduje na zelo enostaven, neposreden način. Ne uporablja »visokega«, tehnično dovršenega, obremenjenega jezika, stavki so pogosto pogovorni, lahkotni, kar bi lahko na neki točki imeli tudi za pomanjkljivost samega dela. Vendarle pa se zdi, da je ta razrahljana, svobodnejša jezikovna forma vezana na samo vsebino oziroma njen namen; hoče biti vabljiva, skuša osvobajati (gejevsko) seksualnost, jo detabuizirati, brisati predsodke. Avtor se ob pisanju sam zaveda polemike pisanja erotične literature ali kot pravi nek glas iz Brade za dva: »Nikoli ne vem, ali nisem iz literature prestopila v pornografijo…«. Schimel kljub jasno razvidini in pogosto detajlirani erotiki ne zaide v nepremišljeno banalnost, se ne zvede na shematizirano pisavo popularnih (»bestseller«) erotičnih romanov. Ob branju te ne ustavljata in nagovarjata zgolj humorna ironija in občasna posmehljivost, ujameš se tudi v posamična reflektivna vozlišča, v trenutke surove izpovednosti, neposrednosti. Pri tem ne gre za dodelane in (ideološko) strukturirane premisleke; največja prednost Brade za dva so morda ravno ti skorajda neopazni, miniaturni kontemplativni ali konfesionalni vstavki, ki znotraj erotičnega teksta izpadejo kot drobne motnje, zaustavitve bralne rutine ali zgolj čistega užitka. Vsekakor priporočljiva svežina znotraj žanrske proze.

O avtorju. Silvija Žnidar, rojena v novembru, je diplomirana literarna komparativistka ter umetnostna zgodovinarka. Podiplomski študij nadaljuje na primerjalni književnosti.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Uničiti spol: Rachilde in Gospod Venera

    Silvija Žnidar

    Gospod Venera se morda bere hitro, celo mrzlično; ujame te v senzacijo, a senzacija ni prazna. Ne izzveni takoj, ko odložiš knjigo. Pušča polemične sledi in vztrajna vprašanja.

  • In vendar letijo

    Maja Šučur

    Zbor je bil v zgodnjem majskem večeru pri vodnjaku na Gornjem trgu, jubilejni deseti. Prvega je ob dvajsetletnici gejevskega in lezbičnega gibanja na Metelkovi organizirala … →

  • Premoga je še dosti, pare pa zmanjkuje

    Tim Uršič

    »in bronski beat o svojem fantu in ti, ki me držiš za roko, meni pa se svet kotali, kotali. noči so se razpirale, vrata so … →