Bodo knjižnice skladišča slabih knjig ali točke kvalitetnih dialogov med knjigami in bralci?
Knjižnica, srce mesta: Vrednotenje književnosti za potrebe knjižnic – Enodnevno strokovno posvetovanje z okroglo mizo, Mestna knjižnica Ljubljana, 21. 5. 2014.
Tina Bilban
Slovenski literarni trg že nekaj časa obvladuje specifična anomalija, ki jo je težko najti drugje po svetu: števili založb in izdanih knjig strmo naraščata (po številu izdanih knjig na prebivalca je pred nami le še Islandija), knjige pa ne končajo na policah knjigarn (vzporedno s porastom izdanih knjig porasta prodanih knjig ni bilo), temveč jih odkupujejo knjižnice – mnogi samozaložniki tako svoja dela (najraje žanrske romane), ki nikoli niso videli urednika, lektorja ali oblikovalca, v celoti odprodajo knjižnicam. Te se za odkupe menda odločajo v želji ustreči svojim stalnim strankam, ki se v široki ponudbi knjižnične plaže rade volje odločajo tudi za tisto najbolj klišejsko, slogovno neizdelano in jezikovno neustrezno. Naslov posveta v Mestni knjižnici Ljubljana, na katerega so bili kot govorci povabljeni tako glavni kritiki kot akterji takšnega sistema od dr. Andreja Blatnika do mag. Jelke Gazvoda, direktorice Mestne knjižnice Ljubljana, je obljubljal, da bomo v nizu prispevkov in okrogle mize dokončno definirali ta specifični problem in se približali njegovim možnim rešitvam.
Pravi začetek je bil seveda lokalen: potrebe po vrednotenju knjig v splošnih knjižnicah je predstavila mag. Gazvoda. A za tiste »nerealne« udeležence, ki smo se posveta udelezili v želji slišati zametke »revolucije«, je bil začetek dokaj klavrn. Izkazalo se je, da vodstvo knjižnice tovrstnemu vrednotenju pred nakupom nikakor ni naklonjeno, oz. kot je omenila mag. Gazvoda: podpora bralni kulturi DA, omejevanje NE. To, česar si vodstvo želi, je boljši sistem priporočanja, da si bodo bralci, soočeni z vso svobodo izbire, raje izbrali visoko literaturo, trivialno pa pustili na policah. Zgledujoč se pri uspešnem vrednotenju mladinske literature znotraj Pionirske, centra za mladinsko književnost in knjižničarstvo, ki prav tako sodi pod Mestno knjižnico Ljubljana, bi mag. Gazvoda uvedla neobvezujoči knjigometer (na medmrežju dostopen seznam, znotraj katerega strokovnjaki knjige neposredno po njihovem izzidu umeščajo bodisi v katergorijo priporočamo bodisi v kategorijo ne priporočamo, njegov glavni namen pa je pomoč knjižnicam pri odločanju o nabavi gradiva), ki naj bi ga bile vesele tudi založbe, saj je vedno prijetno sprejemati pohvale za svoje delo. Kljub omenjenemu veselju založb pa se je mag. Gazvoda v nadaljevanju ustrašila nasprotnega učinka: ob uvedbi knjigometra jim dodeljevalci javnih sredstev verjetno ne bi dovolili porabiti denarja za knjige, ki so jih javno, oz. so jih celo oni sami, označili kot slabe, s tem pa se število možnih knjig za nabavo lahko tako skrči, da knjižnice ne bodo zmogle nakupiti dovolj gradiva. Knjižnice torej denarja, ki je namenjen za nakup knjig, ne bi mogle v celoti nameniti nabavi knjig, razen če bi se odločile za to, da kupijo (pre)več dobrih knjig.
Kljub vsemu je bilo nadaljevanje bolj spodbudno in izkazalo se je, da vrednotenja književnosti za potrebe knjižnic iz naslova posveta nismo le nekateri obiskovalci razumeli kot vrednotenja, ki se odvija pred nakupom in ne le po njem. Dr. Vanesa Matajc je ponudila literarnoteoretski pogled na potrebo po vrednotenju: umetniška/visoka literatura naj bi bila, za razliko od trivialne/nizke, tista, ki odpira dialog z bralcem, mu odpira neko drugost – pri tem pa je seveda potrebna kompleksna presoja, katero literarno delo bo lahko s katerim bralcem razprlo dialog, ga vrglo iz utečenih tirnic in ga nagovorilo. Mag. Marjan Marinković iz Mestne knjižnice Beograd, nam je predstavil nekaj praks, ki jih za vrednotenje književnosti uporabljajo sami, a se hkrati v grobem strinjal s svojo ljubljansko kolegico, da je najbolj smiselno nadaljno nakupovanje trivialne literature in hkratno preusmerjanje pozornosti bralcev k bolj kvalitetni literaturi v kombinaciji s spodbujanjem bralne kulture pri mladih. Dr. Samo Rugelj je vrednotenje vsekakor razumel kot vrednotenje pred nakupom in ga, pretežno v vlogi založnika, pozdravil kot koristnega, v smislu skrbi za založniške standarde in za javni denar ter v smislu povratne informacije za založnike. Toda, kot je poudaril, tak projekt vsekakor ni enostaven. Lani je v Sloveniji izšlo okoli 6000 knjig (za primerjavo, otroških in mladinskih knjig, ki se jih že zdaj v celoti vrednoti, je letno okoli 1000), pri tem so knjige za odrasle daljše in kompleksnejše od otroških, hkrati pa se postavlja vprašanje, kakšna komisija bi lahko poleg leposlovnih vrednotila tudi različne oblike strokovnih knjig. Gre torej za projekt, ki bi bil zanimiv, je pa vsekakor zahteven, način in obseg izvedbe pa bi bilo treba dodobra premisliti – ne nazadnje, projekt je smiseln le, če bi imel materialne posledice (torej manjši nakup slabih knjig), a postavlja se vprašanje, tudi na podlagi izkušenj obstoječega knjigometra za mladinsko književnost, če bo do materialnega učinka prišlo, in če, do kakšnega in v kolikšnem času (mladinski knjigometer je pričel delovati v lanskem letu in še nima večjega materialnega učinka).
Dr. Andrej Blatnik se je ustavil pred zagatami takšnega projekta, na točki nujnosti njegove izvedbe: če se je nekoč v Sloveniji dobre knjige izbiralo pred njihovo izdajo, se danes to počne po njej, enako je s knjižnicami, ki o tem, katera knjiga je dobra, presojajo šele po njihovem nakupu. V številnih primerih tako preko knjižnic z državnim denarjem stoodstotno podpremo izdajo knjig, ki glede na predpisane standarde kvalitete izdanih del sploh ne bi smele iziti. Vrednotenje, ki bi razrešilo takšno anomalijo slovenskega literarnega trga, je po Blatnikovem mnenju vsekakor mogoče (kot model je Blatnik izpostavil že obstoječe vrednotenje mladinske literature), smiselno pa ga bi bilo, vsaj na začetku, omejiti na področje, ki takšno vrednotenje najbolj potrebuje, a je s strani kritikov povsem zanemarjeno – področje popularne/trivialne literature: v smislu, niso vse plaže nelektorirani klišeji, zato naj obiskovalci knjižnic berejo boljšo plažo. Dr. Blatniku je pritegnila tudi Tina Košir Mazi in poudarila, da je postopek nabave vedno že postopek izbire; nesmiselno je, da se knjižnice delajo, da temu ni tako, vprašanje je le, kako knjižnice izberejo. Bralci si določene vrste vodenja želijo, naj bo to torej kvalitetno in strokovno (Košir Mazi je predlagala koncept knjižničnih svetovalcev – dodatno izobraženih bibliotekarjev, katerih naloga bi bilo prav in zgolj osebno svetovanje).
Da ne bi ostalo zgolj pri željah in sanjarjenjih, smo poslušalci v nadaljevanju prejeli informacije o nekaterih že obstoječih, ali pa vsaj že zastavljenih projektih: od avstrijske internetne mreže, ki izbrane knjige povezuje s priporočili, recenzijami, življenjepisi avtorjev, dostopnostjo v knjižnicah, knjigarnah in antikvariatih, preko zasnove za sorodno slovensko stran – dobreknjige.si, zelo bogato zamišljenega portala z inovativnim iskalnikom, različnimi stopnjami priporočil (od strokovnih do so-bralskih), svetovanjem glede na že prebrano …, do obstoječega projekta vrednotenja mladinskih knjig, ki vsako leto izzide v obliki Priročnika za branje kakovostnih mladinskih knjig in na katerega se je v svojih prispevkih nanašala večina govorcev (mag. Darja Lavrenčič Vrabec je v prispevku natančno predstavila način in dinamiko delovanja komisije, ki stoji za priročnikom).
Dan se je zaključil z okroglo mizo, ki pa ni prinesla posebej novih ugotovitev. Mag. Jelka Gazvoda je vztrajala, da ima bralec pravico, da če želi, v knjižnicah dobi zanič plažo, saj plačuje davke, iz katerih knjižnice nakupujejo svoje gradivo, in pri tem sicer nasprotovala izjavi, ki smo jo pred tem večkrat slišali, da demokracija ne pomeni, da je moja nevednost enakovredna tvoji vednosti, a ji pri tem nihče iz kroga sogovorcev (morda kot gostiteljici?) ni neposredno oporekal. Dodala je še, da je slovenska publika, kakršna je, da so obiskovalci knjižnic večkrat ljudje z nizko izobrazbo, pogosto brezposelni, ki si žepnic ne bi mogli kupiti, težje branje pa je za njih prezahtevno. Ob zaključku okrogle mize, ko smo že prestopili načrtovani časovni okvir posveta in sta precejšen del publike in večji del govorcev že zapustila dvorano, se je razprava prvič odprla tudi za publiko. Na razmišljanja mag. Jelke Gazvoda je posredno odgovorila mag. Darja Lavrenčič Vrabec s trditvijo, da mladinski oddelek (v navezavi na delo strokovne komisije, ki vrednoti mladinsko literaturo), za oklevajoče bralce izbira kakovostna lahka besedila, ki obstajajo in so mladim bralcem (prav tako) všeč.
Zaključili smo v duhu, da je vrednotenje za potrebe knjižnic zelo kompleksen problem in projekt, ki ju je treba dodobra premisliti. Dobrih idej je bilo slišati precej: od zamišljenih portalov do komisij, ki bi se ukvarjale s kakovostjo plaže pred nakupom knjižnic in ki bi se do izvodov pred njihovim prihodom v trgovine dokopale bodisi preko obveznega izvoda, bodisi preko branja prevajanih del v originalu, bodisi preko JAK-ove zahteve, da se dela, podprta z njihove strani (teh je sicer le okoli 300 na leto), najprej izroči komisiji za ocenjevanje; a najverjetneje bodo, glede na omejen interes glavnih akterjev takšnega vrednotenja, »najboljše« izmed njih obvisele nekje v zraku, saj, kot so nekajkrat poudarili govorci, v primeru vrednotenja književnosti za odrasle v ozadju ideje ne stoji že obstoječa institucija entuziastov, kot velja to za primer Pionirske in vrednotenje mladinske književnosti, ki bi predrla začarani krog pogovarjanja o različnih ekonomskih učinkih sprememb in udobnosti statusa quo.
Pogovor o tekstu
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.
Hja, zanimiva debata. Mislim, da nima nihče pravice knjižnicam predpisovati meril nakupa. Sploh ne v razmerah, kjer imamo nenavaden dogovorni monopol, ki nekatere izključuje in postavlja v neenakopraven položaj. V knjižnicah obstaja merilo – branost, oziroma število izposoj. Da, tudi žanrske knjige, ki jih tako nizkotno odrivate, imajo svoj krog. Ljudje do teh knjige zaradi prej omenjene anomalije enostavno NE MOREJO kupiti knjige, pa gredo v knjižnico. Trg E-knjig je drugačen. Tam ni možno knjig puščati v skladišču, skrivati pod policami in kasirati rabata. Davke plačujemo vsi. Torej imamo vsi pravico užiti svoj delež literarnih dobrin, tudi izpod prstov domačih avtorjev. verjamem, da mnogim ne diši trenutna politika nakupov večine knjižnic, saj knjižnice kupujejo, kar se izposoja in ne, kar bo potem obležalo, saj je ljudem malo mar za “odlične kritike”. saj vemo, kako to gre. Jože napiše Janetu, Janez Tonetu in Tone Jožetu in tako dobimo tri vrhunske književnike. Žanrska literatura je nekaj, česar se “resni” literati sramujete. Čemu? napisati breljiv, zanimiv in morebiti malce izobraževalni roman ni levoročno početje, temveč je zmes obrtniških veščin, splošne in specifične izobrazbe in ščepec talenta za pletenje zgodbe. Ravno sem izdal v E-obliki Vitezi in Čarovniki: Vzpon indigo otrok. Trajalo je stotine ur dela, še prej ogromno študija, dodal sem obilen seznam virov in literature, obilne dodatke, ki obsegajo povprečen slovenski roman – knjiga ima 2 milijona znakov.
Tako ne bi kar povprek omalovaževal žanrskih avtorjev. čemu se potem najde denar in se na veliko prevaja in prodaja resnični uvožen pofl? Problem imamo, ker se pri nas ne ve, kdo pije in kdo plača zapitek.
Merila in kriteriji za nakup knjižničnega gradiva? Cenzura?
Ne, hvala. Ustvarjalnost je treba spodbujati, ne pa omejevati. Prihajajo časi, ko knjige ne bodo več za branje ampak za pisanje.
Glede obče dostopnosti do raznolikega gradiva ima mag. Gazvoda seveda prav. Ljudje, ki bi se radi postavili na vzvišeni položaj selektorjev, ocenjevalcev, omejevalcev oziroma cenzorjev, naj se raje mnogo bolj intenzivno ukvarjajo s kritiko in jo objavljajo v svojih revijah itn. za tiste, ki jim verjamejo. Naj razglašajo vrhunska dela, na katera prisegajo, nikakor pa naj ne prepovedujejo del, ki jim ne pašejo.
Meni še na misel ne pride, da bi si v knjižnici izposodil delo npr. Andreja Blatnika ali npr. Uroša Zupana, ki bi zagotovo slejkoprej sedela v tej ali oni komisiji za vrednotenje in izločanje knjižničnega gradiva. Kriteriji vrednotenja bodo vedno subjektivni.
Ustanovitev komisije za selekcioniranje gradiva pred knjižničnim nakupom bi razumel kot korak k uvedbi komisije, ki bi odločala o tem, kateremu delu se lahko dodeli CIP in kateremu ne. Beri: kateri avtor lahko ustvarja in objavlja in kateri ne.
Kar je za npr. Blatnika vredno, je za nekoga drugega teženje, kar je za Zupana poetično, za drugega ni poezija itd. In seveda obratno. Kar je za njiju slabo, je za marsikoga dobro. Dajte, vrhunski literati, kritiki in umetniki, knjižnicam mir in jim pustite avtonomno opravljati posel, ki ga izvrstno opravljajo! Vaša vzvišenost nad bralci, ki knjigo pojmujejo širše kot vi, je neutemeljena.
LP Matjaž
Se strinjam! Nobene cenzure, pustimo ljudem, naj sami odločijo, kaj je in kaj ni berljivo. Saj se glas o neberljivem hitro razširi. Nikakor nočem odločanje o razpolaganju s knjižničnim denarjem prepustiti neki odmaknjeni eliti, ki ima mogoče probleme z lastno branostjo. Najlažje zmagaš na tekmi, če diskvalificiraš vse nasprotnike.
No, vprašati se moramo, zakaj sploh subvencioniramo knjige (bodisi neposredno ali posredno preko odkupa knjižnic – denar gre tudi v tem primeru iz proračuna)?
Verjetno je namen subvencij podpreti tisto KVALITETO, ki ni dovolj množična/komercialna, da bi brez subvencije lahko preživela na trgu.
Ljudje pa lahko povsem necenzurirano in svobodno kupijo (ja, tudi nakup knjig je v Sloveniji možen, ne samo izposoja) Dana Browna idr. v knjigarnah.
Subvencije se vrtijo v enih in istih krogih. Knjižnični odkup je edina možnost, da recimo slovenski žanrski avtor sploh pride do bralcev. žanrski avtorji smo običajno pisatelji samo ljubiteljsko, torej smo na eni strani uporabniki kulturne dobrine, na drugi pa plačniki. Zdi se mi skrajno neokusno, da se sploh razmišlja o nekakšni centuri, kjer Matjaž odloča, če bodo knjižnice odkupile Andrejevo knjigo, a Andrej podobno stori za Matjaževo knjigo, pri čemer oba izločita vse, ki nimajo možnosti odločanja o tem. Kot sem rekel, tekmovalec ne more biti še sodnik, ki odloča, koga bodo diskvalificirali, saj bo zagotovo diskvalificiral vse, ki bi ga morebiti prehiteli (beri: imeli večjo izposojo, knjižnice bi ga raje kupile). Knjižnice, kot institucije splošnega dobrega, bi morale pri odkupu dajati prednost domačim avtorjem, saj smo ravno mi, amaterski avtorji, tudi posredni sofinancerji njihovega odkupa.
Me veseli, da v debati lahko poskusim natančneje pojasniti svoje stališče, saj se zdi, da ne govorimo o istih rečeh.
Družbena kapitarealnost nas je navadila, da vse merimo z osebnim/zasebnim interesom in kakega drugega skoraj ne jemljemo več resno. Ni mi povsem jasno, kakšen oseben interes bi me kot avtorja lahko vodil k temu, da bi knjižnice nabavljale manj knjig drugih avtorjev. Po 30 letih profesionalnega dela v knjižnem polju in po stotinah letno prebranih leposlovnih in strokovnih knjig to polje kar dobro poznam. Dovolj dobro, da vem, da je krog mojih bralcev ozek; tako ni le v Sloveniji, temveč tudi v vseh drugih državah, kjer objavljam, in tak je bil tudi pred trikratnim povečanjem števila knjižnih naslovov. S tem nimam težav, od prodaje knjig ne živim, ampak, kot so rekli v Blade Runnerju, »but then again, who does?« Od slovenskih avtorjev nihče.
Podobno pa, gledano s stališča obsega, pravzaprav velja tudi za vse druge slovenske avtorje (v predavanju sem omenil, da je bil, ko odštejemo obvezna branja, leta 2011 med 100 najbolj branimi knjigami od Slovencev samo Goran Vojnović, v 2013 se mu je pridružila še Vesna Milek s Cavazzo) – in najbolj izposojani žanrski avtor Avgust Demšar je bil šele na 46. mestu med živečimi slovenskimi avtorji. Ne berejo se torej niti domači žanrski avtorji, o tem sem objavil nek tekst v prvi lanski Literaturi. (Mimogrede, bojim se, da sem med tistimi Slovenci, ki so se z žanri strokovno ukvarjali največ, čeprav sem se zelo malo, in vsaj nekatere še redno berem, fanazije pa ne, zato si ne upam soditi, ali je boljši Bojan Ekscelenski ali npr. Marget Belani. Vem pa, da so v Sloveniji ljudje, ki znajo to kvalificirano presoditi. In ta presoja je potrebna.)
Sem pa zadržan do stališča, da trg najbolje ve, kaj je dobra literatura. (Groba primerjava: čeprav se Macov proda več kot florentinskih zrezkov iz Michelinove restavracije, še ne pomeni, da so boljši.) Boj med kanoničnim in popularnim leposlovjem seveda ni nekaj novega, traja vsaj od weimarske klasike, ko do tega razločevanja sploh pride, in ima nekaj spektakularnih trenutkov, recimo podelitev nagrade združenja ameriških založnikov za življenjsko delo Stephenu Kingu in odzive nanjo. Ima pa ta debata v Sloveniji svojo posebnost – ni le boj za javno pozornost in zasebna sredstva kupcev knjig, temveč tudi boj za javna sredstva kupcev knjig.
Razmejitev med kanonično in popularno literaturo ni tu od nekdaj in morda tudi ni za zmeraj. In ta razmejitev je vse manj vrednostna. Obstaja pa še zmeraj razlika med dobro in slabo literaturo, ki velja tako za kanonično kot za popularno literaturo, in še nekaj časa bo, čeprav morda ne za zmeraj. »Prihajajo časi, ko knjige ne bodo več za branje ampak za pisanje,« pravi Matjaž. Če bi vsi samo še pisali in ne bi bral nihče več, za tovrstno vrednotenje res ne bilo potrebe.
Kolega, ki sta prepričana, da trg že najbolje ve, kako usmerjati javna sredstva (pač v tisto, kar si trg želi), in da so posebna znanja iz literature v knjižnicah in nasploh nepotrebna, saj zadostuje okus, bi opozoril, da bi sredstva za knjižnične odkupe in nemara tudi plače tistih 75% davkoplačevalcev, ki niso uporabniki splošnih knjižnic, raje preusmerilo v brezplačno pivo ali kaj drugega po lastnem okusu. Javna sredstva se običajno namenjajo v nekaj, od česar se pričakuje splošna in ne osebna korist ali zadovoljstvo.
Poskus razrednega boja v slogu »vsi smo plačniki, torej imamo tudi vsi pravico, da za svoje plačilo dobimo, kar hočemo«, ki povsem deluje na prostem trgu dobrin, se v sferi javnega malce spremeni. Čeprav vsi plačamo za zdravstveno zavarovanje, najbrž ne more vsak odmerjati, kdo naj gre na dializo in kdo ne, to običajno prepuščamo strokovnjakom, in selekcija velja tudi pri javnem šolstvu, ne more vsak študirati, kar si želi, pa če zna brati ali ne. Nenavadno, da se ravno pri literarnem polju skuša vzeti glas stroki in reči ‘trg ima zmeraj prav’ – pri tem pa pričakovati, da bo ta ‘trg’ plačevan iz javnih sredstev! Tu bi že lahko govorili o osebnih/zasebnih interesih. O cenzuri bi namreč lahko govorili takrat, ko bi bile knjige nedostopne kljub pripravljenosti na plačilo.
»Najlažje zmagaš na tekmi, če diskvalificiraš vse nasprotnike.« V tem je nekaj soli, vendar je v to mišljenjsko čorbo zmetana v kepah – sam knjižnih ocen domačih avtorjev ne pišem od hipa, ko sem objavil svojo prvo knjigo, in tovrstno avtorsko ravnanje se mi zdi nešportno. A to, če sam tekmuješ, še ne pomeni, da ne moreš vrednotiti, kako tekmujejo drugi! (Tako raje ocenjujem pisce kratkih zgodb kot umetnostne drsalce, ker o zgodbah pač nekaj vem, o drsanju pa ne – čeprav mi osebni okus več govori o drugih kot o prvih, kjer ga znanje nekoliko že relativizira.) »Kriteriji vrednotenja bodo vedno subjektivni.« V neki meri tudi to velja, vendar je ta mera zamejena vsaj s točko, v kateri je »moja nevednost enakovredna tvoji vednosti«. Kriteriji vrednotenja niso nikoli, niti pri literaturi, zgolj in samo subjektivni, in nekateri preberejo več knjig, drugi manj, že to težo vrednotenja spreminja. »Subvencije se vrtijo v enih in istih krogih.« To pa je težko numerično upravičiti, subvencioniranih knjig domačih avtorjev samo s strani JAK je približno med 160 in 240 letno, celo glede na veliko število pišočih v Sloveniji so ti krogi precej široki.
V splošnih knjižnicah je kar nekaj strokovnjakov, ki so razločevanja med dobrim in slabim zmožni, veliko jih je tudi na ‘prostem trgu’, in z mešanico različnih pogledov v tem smislu že zelo uspešno delujejo priročniki Pionirske. Vprašanje pa je res, kakšen je osebni in kakšen je javni interes za razlikovanje med dobrim in slabim. In kakšen je interes proti njemu.
Pardon: Ekselenski, ne Ekscelenski! Korektor koristi vsakemu zapisu!
Mogoče ne razumem koncepta strokovnjaka na polju literature, a ne razumem niti, kako bi bile kakorkoli relevantne subjektivistične ocene na podlagah, posdobnih slednji:
“Dr. Vanesa Matajc je ponudila literarnoteoretski pogled na potrebo po vrednotenju: umetniška/visoka literatura naj bi bila, za razliko od trivialne/nizke, tista, ki odpira dialog z bralcem, mu odpira neko drugost – pri tem pa je seveda potrebna kompleksna presoja, katero literarno delo bo lahko s katerim bralcem razprlo dialog, ga vrglo iz utečenih tirnic in ga nagovorilo.”
Zveni mi kot pure ‘bullshit’. Najprej trivialno razlikovanje med visoko in trivialno literaturo, potem ta naključni pojem drugosti (in še – kaj je za koga drugo?), potem standardni ovinek o nečem ‘kompleksnem’, ki prikriva absurdnost izjave, da lahko nekdo presodi, kaj bo nekoga vrglo iz utečenih tirnic.
Vsaj zveni precej nestrokovno.
Argument pogostejšega branja je pri tem milo rečeno nenavaden, saj seveda branje vedno poteka v določenih privzetih tehnikah, okoliščinah, pričakovanjih in tako dalje, pri čemer več branja lahko pomeni tudi več osredotočanja na elemente v danih okvirih branja.
Tekmovanje pa ne poteka nujno na empirični ravni, na katero se ves čas osredotoča Andrej Blatnik, ampak tudi na simbolni; jasno je, da javni interes v kulturi nikakor ni neproblematičen pojem, tako kot ni v ekonomiji, politiki in še kje drugje. Pri čemer so t.i. strokovnjaki, ekonomisti, politični analitiki, vedno že opredeljeni in zamejeni s svojimi področji, čeprav se tega ne zavedajo najbolje.
Dihotomija na subjektivno/objektivno je precej nesmiselna, vemo, da so teoretski podvigi smiselni le v okviru subjektivnega zavzetja za depsihologiziranega in decentraliziranega subjekta, sicer o njih sploh ne moremo govoriti. Teorija pa ne more biti normativna, ampak mora že v štartu narisati črto, ki jo loči od normativne in empirične kritike. Njun problem je ravno, da vidi literarno delo kot totaliteto s totaliziranega konca, ki jo sam vzpostavi.
Zavedam se, da nekateri od svoje strokovnosti živijo in da jih udeleževanje v določeni ekonomiji sili doživljati svojo strokovnost kot nekaj naravnega, ampak žal tako ni.
Morda teorija, ki jo je predstavila Vanesa Matajc, zveni kot pure bullshit, če jo človek pogleda iz svojega subjekta.
Vanesin prispevek je bil zasnovan na mednarodno preverjenih literarnih teorijah, s katerimi je seveda mogoče polemizirati, ampak najprej jih je treba poznati. Solarjeva teorija, na katero se je naslonila, je precej znana, tudi Jauss v Sloveniji ni več neznan. (Slednji prikazuje ravno to, kako trivialna literatura za razliko od druge bralcu ne ponuja ‘drugosti’, ampak ‘istost’, če se za hip ustavimo pri tem detajlu.)
Glede simbolne ravni se strinjam, sam sem navedel primer Stephena Kinga, kjer je prišlo to zelo do izraza. (Simbolno raven izpričuje npr. pogosta polemika, zakaj Slavko Avsenik ne dobi Prešernove nagrade.) Enako večkrat navedem Heisenbergovo načelo, da nas opredeljuje že točka, na kateri stojimo in s katere gledamo. Zato je dobro, da vsak sogovornik v resnem pogovoru to točko navede in jo lahko vzamemo v obzir. Jaz naredim to npr. s podpisom.
Strokovnost pa seveda ni nekaj naravnega, ampak nekaj, kar si posameznik pridobi v večji ali manjši meri skozi določene družbene prakse (ena med njimi je, za našo temo, branje), ki ga po eni strani subjektivizirajo (razvijajo njegov posebni okus in bralno izkušnjo), po drugi pa objektivizirajo (skozi primerjavo različnih bralnih dejanj lažje razlikuje med njimi).
Hvala za napotilo na teoriji omenjenih avtorjev.
Mogoče imamo sicer različni definiciji teorije, tudi nasprotujoče definicije so lahko mednarodno na različnih ravneh priznane oz. preverjene, čeprav ne zanikamo eruditstva, truda in relevance nekaterih mislecev oz. teoretikov. Predvsem v kontekstu omenjenega Jaussa bi me zanimalo, kako opredeljuje pojem drugosti, v kakšnem kontekstu je drugost vrednota, oz. če naj bo sploh vrednota, ki jasno vstopa v sfero normativnosti.
Omenjena točka pa po mojem ni opredeljena prvenstveno z osebnim imenom, osebno ime je samo ena od dimenzij točke, kakor je lahko po mojem tudi anonimnost. Podpis je vpleten v medsebojno igro z drugimi dejavniki, ki opredeljujejo neko točko gledanja. Ampak Heisenberg je deloval na polju fizike, kjer je svoje znanstvene koncepte opredelil z etabliranimi znanstvenimi orodji, kjer je bil dobro zavarovan pred vprašanji normativnosti ipd. Heisenberg ni bil član komisije, ki bi odločala, če naj se nekdo ravna po fizikalni realnosti, ki jo je ugotovil. Bi bile Heisenbergove teorije manj relevantne, če bi jih predstavil anonimno (primerjava je kvalitativno seveda deplasirana)?
Z zadnjim odstavkom se seveda strinjam. Ampak ali je potem takšen bralec upravičen do normiranja in v kakšnih primerih?
Lp
Gospod Blatnik, veseli me, da ste nam na tem mestu natančneje pojasnili svoja stališča in nas s tem priznali za sogovornike v debati o javnem interesu na področju slovenskega knjižničarstva. Debata se tudi meni zdi zanimiva in pomembna, zato bom v nadaljevanju pokramljal z nekaterimi mislimi, ki so se vam zapisale v komentarju.
“… se zdi, da ne govorimo o istih rečeh …”
Mislim, da našo debato vendarle povezuje skupni imenovalec – vprašanje večje ali manjše dostopnosti knjig v slovenskih knjižnicah. Vsak od nas si nanj odgovori drugače. Nekateri menijo, da bi naj bile knjižnice bogato založene z vsem knjižničnim gradivom, kot ga definira 1. člen Zakona o knjižničarstvu, torej – zelo poenostavljeno – z vsem, kar izide v slovenskem jeziku, če jim le kaj takega omogočajo materialni in prostorski pogoji. Drugi menijo, da naj bi skrbneje izbirale med tako široko definiranim knjižničnim gradivom, ki ga sproducira narod, in uvrščale na svoje police le njegov kvalitetni del, pri čemer bi že vnaprej izločale slabo gradivo oziroma odklanjale njegov nakup ali donacijo. Tretji menimo, da zakonodaja že itak odpira bibiliotekarjem dovolj manevrskega prostora za urejanje, razvrščanje … in vrednotenje gradiva, s katerim ravnajo v javnem interesu: to sicer pomeni, da knjižnice ne bi smele zapirati vrat pred gradivom iz 1. člena, ampak ga znotraj svojih zbirk ustrezno kategorizirati, zaradi mene lahko na strokovno utemeljen način tudi opremljati z oznakama dobro ali slabo.
“… od prodaje knjig ne živim …”
Vaš premislek je – opozorite me, prosim, če se motim – oprt predvsem na dve razsežnosti problemov, s katerimi se danes sooča knjiga, izdana v slovenščini: ekonomsko in kulturno. Ekonomska razsežnost zadeva položaj slovenske knjige in njenega avtorja na trgu, kjer igra država kot strateški kupec vse bolj pomembno vlogo (če tule zanemarim subvencije) prav prek nakupov za knjižnice, s čimer posega v poslovanje založb in knjigarn. Na eni strani kot konkurent prodaji, na drugi strani pa kot garant za kritje osnovnih stroškov knjižnih izdaj. Hkrati so ti problemi po svoji naravi kulturni: nanašajo se na razvoj in ohranjanje nacionalne kulturne identitete ter na kulturno motivacijo slovenskega avtorja in založnika. Pomembno je spoznanje, da slovenski založnik ne umira zaradi knjižnic, prej nasprotno, zaradi njih se ohranja pri življenju. Dobro pa bi se bilo tudi zavedati, da je ta model že precej zastaral, še posebej glasno pa bi zaškripal v primeru previsokih kvalitativnih pogojev za vstop gradiva v knjižnice, kar bi posledično zmanjšalo njihovo ponudbo in s tem tudi obseg javnih sredstev, namenjenih za nakupe. Vprašanje je, koliko bi se, če bi se, ob tem povečala prodaja v knjigarnah in koliko bi se, če bi se, povečala kvaliteta avtorskih del ter materialni standard avtorjev.
“Ni mi povsem jasno, kakšen oseben interes bi me kot avtorja lahko vodil k temu, da bi knjižnice nabavljale manj knjig drugih avtorjev.”
Gotovo niste mislili le nase in na svoj literarni krog, ko ste v nekem drugem članku zapisali, da je slovenskih knjig najbrž preveč. S to vašo mislijo bi se bilo pretežko strinjati vsakomur, ki se zaveda pomena ustvarjalnosti za vsesplošni razvoj. V časih, ko sta bili izobrazba in z njo kultura privilegij zelo ozkih krogov ljudi, bi preostala množica niti ne pomislila, da bi pisala knjige. Za kaj takega je vendarle potrebno kar nekaj znanja in navdiha. Ko je vsesplošni razvoj pripeljal do lažje dostopnosti izobrazbe in z njo umetnostnih znanj vse širšemu občestvu, se je ta želja oziroma potreba začela razvijati tudi pri njem in je zdaj seveda še vedno na eni začetnih razvojnih stopenj, vendar s široko odprto razvojno perspektivo. Posledično se v človeštvu krepi ustvarjalni duh, ta proces pa vodi v tehtnejša medsebojna razmerja in v še hitrejši napredek na vseh ravneh, še zdaleč ne samo na področju literature. Zato je vprašanje, kakšen bi lahko bil motiv kogar koli, da bi ta proces zaviral, vse prej kot neumestno. Kateri in čigav interes bi avtorjem knjig, ki se v primerjavi z najboljšimi morda res šele učijo obrti, oteževal njihovo delo in jim odtegoval pravico do pisanja knjig, ki je (čeprav na srečo vse manj) zaenkrat še vedno odvisna od pokrivanja relativno visokih stroškov za nastanek knjige, stroškov, ki jih dandanes v Sloveniji pokrivajo tudi knjižnice? Ali gre za kulturni interes, po katerem naj ostane pisanje knjig privilegij manjšine, ali za ekonomski interes, po katerem naj sredstva, namenjena razvoju narodove kulturne identitete, ostanejo izključno v rokah elit, ki jih vzpostavlja stroka, za ceno, po kateri naj se porajajoča ustvarjalnost širših krogov preventivno zaduši?
“… Obstaja pa še zmeraj razlika med dobro in slabo literaturo …”
Res je, vendar kakor za koga. Tudi če bi obstajala skoraj objektivna merila za takšno razlikovanje, bi obstajale samo subjektivne sile, ki bi jih lahko uveljavljale. Vedno bi trčili na težavo, ko bi morali splošna pravila v konkretnih primerih uporabiti subjekti. V zvezi s tem se mi zdi pomembno razlikovanje med strokovno kritiko in selektorskim vrednotenjem: strokovna kritika lahko deluje vzgojno in s tem pospešuje prej opisani razvoj, medtem ko selektorsko vrednotenje, ki preprečuje manifestacijo kreacij, kadar zanjo obstajajo materialni pogoji, lahko deluje le zaviralno.
“Če bi vsi samo še pisali in ne bi bral nihče več …”
Vem, moj vzklik, da knjige niso za branje ampak za pisanje, sam zase marsikomu ne pove dovolj, zato naj ga – ko že dolgovezim – še malo pojasnim: nihče ne more napisati knjige, ne da bi se tega najprej naučil. Najlažje se je seveda učiti pisateljske obrti z branjem. Toda ko znaš enkrat knjigo tudi napisati, ni večjega užitka od pisanja. Kot pisatelj zagotovo tudi vi veste, kako neizmerno izpolnjujoče in koristno za osebnostni razvoj je pisanje, še dosti bolj od branja. Šele ko človek okusi to slast, se lahko zave, č́emu je bila v bistvu namenjena prva knjigica, ki jo je dobil v roke – pisanju. In že na tej točki je jasno, da je branje za vse čase, saj brez branja tudi pisanja ne more biti.
“Javna sredstva se običajno namenjajo v nekaj, od česar se pričakuje splošna in ne osebna korist ali zadovoljstvo.”
Toda povejte mi, katera splošna korist ne zajema tudi osebnega zadovoljstva tistega, ki je k njej prispeval? Ali pa: kakšna je splošna korist, znotraj katere je vedno več ljudi nezadovoljnih, ker si je manjšina (npr. na podlagi strokovnih argumentov) prisvojila vso njeno dobrobit?
“Čeprav vsi plačamo za zdravstveno zavarovanje, najbrž ne more vsak odmerjati, kdo naj gre na dializo in kdo ne, to običajno prepuščamo strokovnjakom, in selekcija velja tudi pri javnem šolstvu, ne more vsak študirati, kar si želi, pa če zna brati ali ne.”
Jaz bi se zatekel k malo drugačni primerjavi: če vzporejamo zdravstveni sistem s knjižničnim sistemom, potem je gotovo, da imajo pravico do zdravljenja vsi plačniki zavarovanja, ne glede na to, katera bolezen jih muči, prav tako pa imajo pravico do splošne dostopnosti izdanih del vsi tisti, katerih knjige po 1. členu Zakona o knjižničarstvu veljajo za knjižnično gradivo, kadar ima knjižnica dovolj sredstev in prostora. Diagnoza (strokovna ocena), za kakšno bolezen gre, pa je v obeh primerih več kot dobrodošla. Tudi dostopnost do šolanja ni posebej omejevana; vsak se lahko svobodno izobražuje, tako glede osnovne pismenosti kot potem na področju, ki ga najbolj zanima. Zakaj torej ne bi smel vsak, ki se lahko svobodno izobrazi, tudi napisati knjige in jo uvrstiti med knjižnično gradivo, oziroma zakaj ne bi smele knjižnice od njega odkupiti nekaj izvodov in jih ponuditi bralcem? (Ob tem naj spotoma povem, da jaz svojih zadnjih štirih knjig nisem ponujal splošnim knjižnicam, ampak sem jih kupil samo obema univerzitetnima knjižnicama na podlagi Zakona o obveznem izvodu).
“O cenzuri bi namreč lahko govorili takrat, ko bi bile knjige nedostopne …”
O cenzuri sem nekaj napisal že v prvem komentarju. Na to vprašanje sem v zvezi z obravnavano problematiko najbolj občutljiv, saj se kot starejši državljan še preveč dobro spomnim tako imenovanih strokovnih sit, ki so v političnem sistemu, iz katerega smo se danes že skoraj izvili, preprečevale objave mnogih, tudi kvalitetnih avtorskih del.
“Kriteriji vrednotenja niso nikoli, niti pri literaturi, zgolj in samo subjektivni, in nekateri preberejo več knjig, drugi manj, že to težo vrednotenja spreminja.”
Morda, za primerjavo, naslov vašega članka: IZ KVALITETE V KVANTITETO, pred časom objavljenega v tejle reviji, ki govori o kvantiteti kot o nečem slabem. Tu pa naj bi bilo obratno: več knjig ko preberem, večji strokovnjak sem, torej velja kvantitativni kriterij. Kaj pa kvalitativni: prebral sem kar nekaj knjig, ne sicer tristo na leto, ker pa so bile večinoma dobre, sem zdaj velik strokovnjak? Upam, da ne bo kdaj kdo imenoval strokovne komisije za preprečevanje nakupa t.i. slabega knjižničnega gradiva (če bo v kakem trenutku duhovne krize prišlo do tega) samo na podlagi štetja, kateri član je prebral koliko knjig.
“Vprašanje pa je res, kakšen je osebni in kakšen je javni interes za razlikovanje med dobrim in slabim. In kakšen je interes proti njemu.”
To vprašanje se mi ne zdi posebej težko. Javni interes sem za svoje potrebe zmeraj ugotavljal s upoštevanjem čim večjega števila osebnih interesov, na nekaterih področjih v kulturi še celo s posebno skrbjo za interes marginalnih skupin, ves čas pa je bil v ospredju mojih prizadevanj cilj, zapisan v ustavi: javni interes naj služi ohranjanju in razvoju narodove kulturne identitete. Razlikovanje med dobrim in slabim sem najraje prepuščal filozofom, teologom, moralistom in drugim premišljevalcem, ker sem ugotovil, da jaz sam zase nisem sposoben najti končnih odgovorov. Vendar pa se strinjam, da je v literaturi drugače: gotovo obstajata obe, dobra in slaba. Pa še kakšna druga. Zato so več kot dobrodošli kritična presoja, vrednotenje, strokovna analiza itd. itd., nikakor pa zame niso spejemljive blokade ustvarjalnega procesa, pa četudi postavljene z namenom, da bi se ohranila visoka raven kvalitete, ki naj bi jo v zavidlijivem obsegu, po lastni oceni, že dosegala slovenska literarna stroka.
Lep pozdrav, Matjaž Jarc
Matjaž, napredujemo, morda bomo celo kam prišli, in časa ne bo škoda.
Na posvetovanju niste bili, ali pač? Meni se je zdelo, da smo bili tam po vaši razpredelnici vsi ‘tretji’, le da so se mnenja o tem, ali je to vrednotenje, ki ga omenjate, že dovolj učinkovito, razlikovala. Sam običajno navajam nekatere podatke, ki po mojem mnenju govorijo nasprotno. Zdi se mi, da je nenavadno, da je v knjižnici več izvodov del avtorjev, ki izdajo po deset knjig letno v samozaložbi in ne dobijo nobene pozitivne recenzije, kot del, ki so prejela najvišje nacionalne nagrade; in da je bil v nekem letu najbolj izposojan slovenski avtor za odrasle tisti, ki je svoje v samozaložbi izdane knjige podaril splošnim knjižnicam v zadostni količini, ne pa npr. Drago Jančar. (Osebno se mi zdi prava mera smiselna tudi pri sprejemanju knjižnih darov, saj, če drugega ne, zasedajo prostor, in mislim, da so knjižničarji pri tem upravičeno selektivni.) Običajen odgovor je nerganje, da nagrade/subvencije zmeraj dobivajo eni in isti. Čakamo še dokaze, teh enih in istih je, kot sem omenil v prejšnjem odgovoru, zelo veliko, rekel bi, da precej nad svetovnim povprečjem. Res pa je, da jih nekateri ne dobijo nikoli. Morda so za to kaki razlogi onkraj teorije zarote?
(Pa da takoj preskočiva nadaljnji možni zaplet, ne mislim, da samozaložba knjigo avtomatično diskvalificira, pred desetletji sem soustanovil neko nagrado za najboljšo samozaložniško knjigo, žal je bila podeljena samo enkrat, dobila jo je Breda Smolnikar. In vemo seveda, kako so prvič izšli Zajc, Taufer, Šalamun. Vendar pri samozaložbah ni filtracije in velikokrat ni niti profesionalno narejene knjige. Ne govorim samo o urejanju in lekturi. Za svoj denar seveda lahko izdajo ljudje, kar hočejo, vprašanje pa je, če je to dovolj dobro, karkoli kdo že razume kot dobro, za sofinanciranje z javnimi sredstvi. Selekcija, ki jo opravljajo uredniki na založbah, to možnost najbrž poveča, ne obratno.)
Strinjava se, da se marsikateri slovenski založnik zaradi knjižnic ohranja pri življenju, sam sem navajal tudi, da nekateri knjige izdelujejo zgolj za prodajo knjižnicam, in tudi to se strinjava, da se prodaja knjig v knjigarnah zaradi neodkupa v knjižnicah ne bo dvignila. Sloji, ki berejo (ne glede na to, kaj berejo), so očitno obubožali, tako vsaj kaže raziskava Kultura in razred, po kateri najmanj knjig kupijo tisti, ki zaslužijo največ. Knjige se v Sloveniji socializirajo večinsko prek knjižnic in ta trend bo po moje, kljub drugačnim željam Nacionalnega kulturnega programa, samo naraščal.
Ko boste kdaj poznali moje delo vsaj tako dobro, kot jaz poznam vaše (sklepam po ‘mi še na misel ne pride, da bi si sposodil Blatnika’ ;-)), najbrž ne boste oporekali, da sem za spodbudo ustvarjalnosti kar nekaj naredil. Napisal in uredil sem nekaj knjig s tega področja, objavljal članke, nastopal s predavanji, vodil delavnice, odzval sem se na ogromno besedil in predlagal izboljšave, tako v službenem kot v prostem času. Seveda pa pri tem uveljavljam svoje subjektivno in prek branja izostreno razlikovanje med dobrim in slabim in zagotovo z njim koga tudi zavr(n)em pred željenim uspehom. V tem ni cenzure – če komu ni všeč moje uredniško delo, je v Sloveniji še na desetine založb (in neskončna in zelo poceni možnost samozaložništva, če nekomu ne uspe pri nobeni), če komu niso všeč moje delavnice in meni ne njegove zgodbe, je še na kupe drugih, če kdo ne zmaga na Modri ptici, kadar sem v žiriji, so še drugi natečaji.
V pisanju je zagotovo užitek. Če ga ne bi bilo, ne bi toliko ljudi pisalo. (Iz omenjenega članka se najbrž spomnite, da smo Slovenci po leposlovnih knjigah na prebivalstvo v svetovnem vrhu, in ta trend narašča, torej je očitno tisti, ki hoče ustvarjalnost zatirati, za zatiranje precej nesposoben.) Vendar je s tem podobno kot z igranjem nogometa – vsi lahko uživamo, ko ga igramo na nedeljskih piknikih, nismo pa vsi upravičeni, da nas Srečko Katanec pozove v reprezentanco. Niti če bi na gostovanje prispeli samoplačniško.
Gospod Blatnik,
na žalost se na najin bežni pogovor ne morem ozreti tako optimistično kot vi, meni se namreč zdi, da nazadujeva. Ostali sogovorniki so, se bojim, tudi že naredili križ čez vas.
Spominjate me na enega naših mladih potomcev, ki enostavno presliši, kar mu poveš, saj vmes že z vso pametjo premišljuje, kaj ti bo odgovoril. Ampak on je tako vzvišen in prezirjiv zato, ker je še mlad, medtem ko ste vi že v zrelih letih! Z vašo repliko sem zelo nezadovoljen, ker je površna in pomanjkljiva. No, če bi nemara strokovno odgovorili na kak moj poudarek, s katerim se ne strinjate, bi še ne izgubil upanja nad vami. Tako pa niste opazili niti tega, da se ne obračam na vas kot na urednika pa na žiranta pa ne vem kaj še vse, ampak kot na avtorja in bibilotekarja, ki ga je spreletela fiksna ideja, da se bo šel strokovnega fevdalca na polju knjižničarstva. Pripovedujete mi o nekih nagradah, ki so moja zadnja skrb in ki – kot tudi sami ugotavljate – na knjižnično izposojo (ali pa na kar koli drugega) sploh nimajo omembe vrednega vpliva. Zraven pa kar naprej zlagate kvazi metafore o nekakšni reprezentanci, kot da vam starši v otroštvu niso dovolili igre z žogo in so vas prisilili v študij in branje knjig, čeprav ste si želeli postati fuzbalski trener.
Zdaj pa me nehajte jeziti, drugače bom prebral kakšno vašo knjigo in napisal recenzijo!
Kljub povedanemu pa vam pošiljam še en lep pozdrav,
Matjaž.
“ki ga je spreletela fiksna ideja, da se bo šel strokovnega fevdalca na polju knjižničarstva” – bojim se, da je to vaša fiksna ideja. In razumeva se očitno res ne, zato je bolje, da nehava.
Vi mi pravite, da gre pri kupovanju manj nekvalitetnih knjig za blokado ustvarjalnega procesa. Jaz pravim, da ustvarjalni proces in odvisen od tega, koliko knjig kupijo knjižnice, niti ne od tega, koliko jih kupijo bralci. Še najmanj v Sloveniji. Ko omenite ‘selektorsko vrednotenje, ki preprečuje manifestacijo kreacij’, vam iz osebne izkušnje ponazorim, da ne preprečujejo nasploh, ampak samo v neki konkretni točki, ki še zdaleč ni edina. (In mislim, da se le delate, da so nagrade vaša zadnja skrb, saj vaš zadnji roman Čudodelka poznam prav z natečaja Modra ptica, kamor ste ga poslali – zakaj pravzaprav, če vas etablirani literarni svet navdaja s tako negativnimi občutki?)
Ko napišete “potem je gotovo, da imajo pravico do zdravljenja vsi plačniki zavarovanja, ne glede na to, katera bolezen jih muči, prav tako pa imajo pravico do splošne dostopnosti izdanih del vsi tisti, katerih knjige po 1. členu Zakona o knjižničarstvu veljajo za knjižnično gradivo, kadar ima knjižnica dovolj sredstev in prostora”, pa izenačite paciente in ponudnike zdravil, saj zdaj ne govorite, da bi si vsakdo lahko izposodil, kar si želi (o tem se strinjamo, le o količinah nabavljenega ne, in v tem so knjižnice bolj širokopotezne od zdravstvenega sistema; kar pojdite k svojemu splošnemu zdravniku za napotnico za Jack Danielsa brez doplačila – saj razumete povezavo kvazi metafore s temo?), ampak kot davkoplačevalec pričakujete, da so knjižnice obvezane ponujati vaš izdelek vsakič, kadar ima obliko knjige. (No, ne vi konkretno, tu ste se hvalevredno omejili.) Na Krko in Lek s svojimi izdelki najbrž ne hodite s pričakovanjem, da bodo v lekarnah ponujali vaše izdelke? Najbrž bi tam pričakovali kake certifikate, morda farmacevtsko izobrazbo, preden bi jih začeli testirati? Temu se reče vstopni prag, za literaturo je zelo nizek, neformalen, ni pa neobstoječ, in tudi za knjigo nasploh ne.
Govorite: “kakšna je splošna korist, znotraj katere je vedno več ljudi nezadovoljnih, ker si je manjšina (npr. na podlagi strokovnih argumentov) prisvojila vso njeno dobrobit?” Sam vam že ves čas sporočam, da je med izposojanimi knjigami zelo malo domačih avtorjev, med najbolj izposojanimi še manj, in med temi spet zelo malo piscev, ki po strokovnih argumentih veljajo za dobre. (To zadnje je podobno po celem svetu, tisto prvo ne.) Enako sporočam, da je pri nas krog strokovno pripoznanih precej širok (število nagrajencev in subvencioniranih knjig). Nobene dobrobiti si torej manjšina ni prisvojila v splošnih knjižnicah, obratno, in ugotoviti je šele treba, kdo je zares nezadovoljen in zakaj.
In tako dalje. Morda bi bilo pametneje pustiti retorične figure o spodbujanju ustvarjalnosti in si odgovoriti na nekaj preprostih vprašanji: 1. Ali so nekatere knjige (po različnih standardih, od jezikovne ravni do vsebine) boljše, druge slabše, ali pa so vse enake? Če je večinsko mnenje, da so vse enake, lahko zelo poenostavimo literarni sistem, vendar se z razlikovanjem strinjate celo vi. 2. Ali razlikovanje potrebujemo? Moje stališče je, da več ko je knjig, bolj ga potrebujemo, dogaja pa se obratno. Detajli so na voljo v nekem drugem besedilu na teh straneh. 3. Ali so za to razlikovanje bolj usposobljeni strokovnjaki ali slehernik? Celo tu se strinjate, vendar nenadoma to presojo povezujete z blokado ustvarjalnega procesa. To pa je spektakularno zveneča, vendar neutemeljena obtožba. (Povem naravnost, da ne bomo spet kam zablodili – prav to sem skušal pojasniti z nogometno primero.)
Prav, pa nehajva. Ker pa ste postali nekoliko bolj natančni, samo še nekaj kratkih pojasnil, da se ne bi ob branju zgornjih kolobocij kak bralec preveč zmedel. To, da knjižnice in trg z nakupom knjig podpirajo ustvarjalni proces, seveda veva oba, čeprav vi zdaj pravite, da ustvarjalni proces od tega ni odvisen (pokrivanje produkcijskih stroškov, o tem sem pisal zgoraj). Očitno vidite, da bi selektorsko vrednotenje preprečevalo manifestacijo kreacij (mišljeno je bilo samo v zvezi s predlaganim omejevanjem knjižničnih nakupov!), pa se vam to preprečevanje, ki v ideji omejuje tako avtorje, založnike kot tudi knjižnice in bralce, zdi konstruktivno. Tu sva končno prišla do srčike mojega nestrinjanja z vami.
Če so založniki kot agenti farmacevtske industrije, potem bi po vaših videnjih bile knjižnice kot zdravstveni domovi, ki zavračajo določene vrste zdravil, čeprav jih kar nekaj bolnikov rabi? Kar se tiče količin nabavljenih gradiv, ne vem, nimam podatkov, in mogoče je bolje, da ne vem, koliko knjig in po kakšnem sistemu redno odkupujejo knjižnice od npr. Študentske založbe. Morda pa imajo njihovi agenti farmacevtsko izobrazbo?
V zvezi s splošno koristjo in dobrobitjo manjšine: niste opazili, da govorim hipotetično in spet v zvezi z odkupom gradiva, ne s številom izposojenih knjig: če bi vaša beseda, da se iz gradiva, ponujenega v nakup, izloči slabe knjige (torej se odkupi samo tako imenovane dobre), postala meso, bi preostalo za nakup dosti manj knjig, po strokovnih kriterijih najbrž manjšina. Ki bi si prisvojila vso dobrobit razpoložljivih sredstev. Moja opozorila, da bi se (verjetno že v naslednjem letu) zaradi tega najverjetneje zmanjšala tudi namenska proračunska sredstva, vas niso dosegla, mislim pa – če sem prav prebral članek, pod katerim še vedno vztrajava vsak na svojem – da vas je na to opozorila že mag. Jelka Gazvoda. (Pa spet nagrajenci pa spet uredniško delo … Ne spada v to debato!)
Figure o spodbujanju ustvarjalnosti niso bile mišljene retorično, izhajajo iz ustavnih zapovedi in moje življenjske prakse. Na obe vprašanji, ki jih zastavljate na koncu, sem vam že odgovoril. In če še vedno ne veste, o kakšni blokadi razpravljava, še enkrat: o blokadi, ki je zaenkrat sicer še ni, o blokadi, do katere pa bi prišlo, če bi nenadoma nastavili pregosto selektorsko sito na točki, kjer se knjižnice odločajo o tem, katere knjige bi nabavile in katerih ne.
In hvala, ker ste opustili fuzbalsko metaforo.
S prijaznimi pozdravi, Matjaž.
P.S. Še vedno niham, ali bi si sposodil vašo knjigo ali ne.
Na hitro, in sem vesel, da ne odgovarjate na neposredna vprašanja, saj bova tako prej končala, dolgočasiva ne več le bralce, ampak tudi drug drugega in vsaj jaz tudi že samega sebe:
“kot zdravstveni domovi, ki zavračajo določene vrste zdravil, čeprav jih kar nekaj bolnikov rabi” – primerjava ni najustreznejša in je spet populistična. Zavračati je treba samo ‘zdravila’, ki ne dosegajo minimalnih proizvodnih standardov in tako ne prinašajo vsaj placebo učinka, temveč škodo. Za zdravljenje alkoholizma prej omenjeni Jack ni prava metoda niti samoplačniško, kaj šele iz proračuna.
“Če bi vaša beseda, da se iz gradiva, ponujenega v nakup, izloči slabe knjige” – moja beseda je bila “da bi si vsakdo lahko izposodil, kar si želi (o tem se strinjamo, le o količinah nabavljenega ne)”. Sicer pa najbrž poznate sistem obveznega izvoda, ki omogoča, da lahko pridemo do prav vsake knjige, če ne v svoji ali osrednji knjižnic, pa jo lahko preberemo v NUKovi čitalnici. Torej res ne govoriva o situ ‘da ali ne’, ampak o gostoti sita, kot ste končno priznali ali spoznali.
“Moja opozorila, da bi se (verjetno že v naslednjem letu) zaradi tega najverjetneje zmanjšala tudi namenska proračunska sredstva, vas niso dosegla …” Tu se nanašate na del iz poročila: “se je mag. Gazvoda v nadaljevanju ustrašila nasprotnega učinka: ob uvedbi knjigometra jim dodeljevalci javnih sredstev verjetno ne bi dovolili porabiti denarja za knjige, ki so jih javno, oz. so jih celo oni sami, označili kot slabe, s tem pa se število možnih knjig za nabavo lahko tako skrči, da knjižnice ne bodo zmogle nakupiti dovolj gradiva. Knjižnice torej denarja, ki je namenjen za nakup knjig, ne bi mogle v celoti nameniti nabavi knjig, razen če bi se odločile za to, da kupijo (pre)več dobrih knjig.” Na to na posvetovanju res nisem odgovoril, saj se mi je zdelo, da nisem prav razumel, razumel sem namreč, da je denarja toliko, da ga je nujno porabiti tudi za (pre)več slabih knjig, s čemer pa sem se srečal prvič, doslej sem mislil, da je denarja za odkupe premalo in vse manj. Je pa nenavadna skrb, da bi se sredstva, če bi se kupovalo več boljših in manj slabših knjig, zmanjšala; še bolj nenavadna, če jo izreka nekdo, ki je nekdaj delal na Ministrstvu za kulturo in je torej ta skrb morda upravičena.
Po tem, da bi prebrali kakšno mojo knjigo, nimam (več) nobene želje, verjetno pa tudi vi nimate več želje, da bi jaz prebral še kak vaš prvopis, tako da lahko zdaj obojestransko razbremenjena končava.
Pri fuzbalu bi bilo zdaj približno 3:1 za Andreja … :)) 😛
Oporekati, da je v javnem interesu, da knjižnice kupijo več dobrih kot slabih knjig, je seveda že vnaprej izgubljena bitka. (Naj bo še ena vojaška metafora.:))
Vrednotenje je resda zahtevno delo; večkrat nejasno, po močnimi subjektivnimi vplivi, morda kdaj celo hote ali nehote pristransko do prijateljev in pripadnikov iz istega “literarnega kroga” – ampak zaradi vsega tega se vrednotenju ne moremo preprosto odpovedati in nehati razločevati zrna od plev. (Pa še ena agrarna. :))
Glede dostopnosti pa gre v praksi bolj za to, ali bodo knjižnice odkupile 50, 100 ali 200 izvodov posamezne knjige (ali pa več kot 600 v primeru Da Vincijeve šifre – navajam zgolj kot najbolj znan primer enormnega nakupa slabe literature) …
Ah te incestuozne športne metafore 🙂 Kakšna je že njihov slogovni učinek? Da se da vtis, da je slovenska književnost nekoč izstopila iz visočanstev velikih tem? Mogoče je res, ampak se je zato pri odpiranju problemskih polj zaprla v slonokoščeni stolp in ostala scela v sholastičnih problemskih poljih.
Še enkrat – teorija ne more biti normativna. Etična kritika ni teorija. Nimamo meril za vrednotenje književnosti in jih nikoli ne bomo imeli. Imeli bomo empirično in normativno kritiko, ki pa sama ne more proizvajati vednosti o književnosti (ki ne more biti normativna), ampak je del reprodukcije literarnih scen, naj jih bo res več ali samo ena. Nima izhodišča, s katerega bi kaj vedela o literarni produkciji.
Književnost, v nasprotju s splošnimi prepričanji študentov PK-ja, ima bodisi sebi lastno spoznavno vrednosti, ki je ni mogoče prefiltrirati neposredno v teorijo, bodisi nima nobene spoznavne vrednosti (da ne govorimo o drugem elementu shematične triade, etičnem – ta triada pa v realnosti ne obstaja).
Ne Matjaž Jarc, ne Andrej Blatnik, ne jaz, ne kdo drug, se ne moremo javiti, da bomo selekcionirali književnost, čeprav se med seboj lahko zmenimo, da je ena boljša ali slabša. In verjetno se bomo bolj strinjali kot nasprotovali drug drugemu. Razlogi ZA ali PROTI pa bodo verjetno zelo različni in odvisni od številnih dejavnikov. Nikoli pa se ne bomo konsezualno strinjali, kdo naj bo selektor književnosti.
Poanta se zdi preprosta, ker je kontraintuitivna. Nič od tega, kar zgoraj piše, ni samo to, kar zgoraj piše, ampak zadaj stoji nek sistem. Ne gre za subjektivizem ali objektivizem. Za kaj več bi bilo pa potrebno mnoga vprašanja zastaviti na povsem drugi ravni. Potem bi se tudi ta debata drugače formirala.
Še drug vidik: ali obstaja boljša ali slabša slovenščina? Ali je možno normirati uporabo jezika? A je namen jezikoslovcev deskripcija ali preskripcija?
(Ne zdi se mi prav nič nenavadno, da je v porastu število literarnih kritik, ki nekritično pišejo o posebnih jezikih, ki se oblikujejo v književnosti, o “čudoviti slovenščini, angleščini” itd. To je recimo deplasirano in popolnoma zaobide distinkcijo na diahrono/sinhrono.
Ni govorice nad jezikom. In nobena govorica ni več vredna. V upoštev pride vprašanje ‘kako deluje’, ne ‘kaj pomeni/predstavlja/simbolizira’ itd.
Hitro nam lahko spodrsne.)
… je objavljeno tu:
http://www.airbeletrina.si/clanek/vse-te-slabe-knjige
Najprej povem, da ne hodim v knjižnice in si ne sposojam knjig. To bi se mi zdelo lopovsko, ker bi trošil davkoplačevalski denar. Bil bi prisesan na državne jasli. Zraven vsega tega pa še nimam časa, ker vglavnem sedim pred računalnikom in čakam, kdaj se bo pri LUD LITERATURA pojavil kakšen komentar. Na srečo prideta največ dva na teden. Zato me nekateri zmerjajo, da sem lenuh, ker so komentarji tako redki, da samo še dremam. Danes sem se pa zbudil, ker jih je nenadoma prišibalo toliko, da bom imel še za teden branja. Toliko bom prebral, da se javim za strokovnega člana komisije, ker se strinjam, da je slovenskih knjig absolutno preveč. V ekipi sva že dva člana, jaz in MN, to sladko nežno bitje, ki že ve, zakaj in s kom se je pametno strinjati. Imam tudi program, sem absolutno samo za vrhunsko literaturo. Ostalo nima v knjižnicah kaj smetiti, ker kvari narod in ruši avtoriteto naših najpametnejših pisateljev, zaslužnih tako rekoč za vse, kar se dogaja na slovenskem podroičju. Najraje pa imam tudi jaz fuzbal in absolutno navijam prvenstveno za glavne urednike in člane žirij. Upam, da bom kdaj dobil nagrado in štipendijo, če bom imel čas, če se ne bo začelo v naši reviji naenkrat preeveč komentirati. Najraje pa vidim, če se kregajo pametni ljudje, kar je tudi najbolj smešno.
@KOMENTATOR
Modro razmišljate, žal se sam ne znam tako precizno izražati, da bi lahko kaj dodal. Mogoče tole: na vprašanje, ki zadeva eno od srži tu zastavljenega problema (“Ampak ali je potem takšen bralec upravičen do normiranja in v kakšnih primerih?”) niste dobili odgovora, čeprav bi šele ta odgovor, če bi bil utemeljen, morda vsaj deloma osmislil prizadevanja za spremembe sistema nakupovanja knjižničnega gradiva.
@ŠESTO MNENJE
Lep članek. Škoda, da ni prvi del (z “zabavnimi” izseki iz bere romanov, ki ste jih prebrali) še precej daljši. Vesel sem tudi vašega posrednega opozorila na to, da lahko v knjižnicah za izposojo t.i. slabe knjige nastanejo dolge čakalne vrste, če je kupljenih premalo izvodov.
LP M
1. Da. Književnost je mogoče presojati, imamo znanost, ki to počne in vsaka debata o tem – posebej z ljudmi, ki ne poznajo niti osnov literarne teorije – je povsem nesmiselna in brezpredmetna.
2. Davkoplačevalski denar naj bi podpiral tisto, kar deluje v javno dobro (pri tem mislim na tisto, kar deluje v dobro večjega števila ljudi, spodbudno vpliva na družbo ter posameznika in ne na nekoliko problematično politično-sociološko-filozofski sintagmo). Trivialna literatura ali literarni polizdelki ne delujejo v javno dobro, zato bi bilo financiranje tovrstnih izdelkov iz državnega proračuna potrebno omejiti. Trivialna literatura ali literarni polizdelki vplivajo na razširjanje enoumja, vzdržujejo predsodke, spodbujajo potrošniško logiko, ljudem zbujajo nerealne predstave o sebi, drugih in družbi, ki jih obdaja ter kvarno vplivajo na stopnjo pismenosti. Ne delujejo v javno dobro in tako tudi ne bi smeli biti v tolikšni meri podprti z davkoplačevalskim denarjem.
3. Po mojem mnenju je problematična predvsem prevodna trivialna književnost in zdi se mi, da to nikakor ni bilo v debati dovolj jasno izpostavljeno. Po številu izdanih naslovov na prebivalca smo drugi v svetu (Andrej – popravi me, če se motim.), pri tem pa je problematično predvsem to, da se prevaja, izdaja in v knjižnice odkupuje trivialno literaturo najnižje kvalitete. Ogromno je naslovov, ki so dostopni širokemu krogu bralcev (jih je mnogo ljudi sposobnih prebrat in razumet) ter še vedno zadovoljijo kriterij ”javnega dobrega” – se pravi – odpirajo dialog, vprašanja, dajejo nove informacije, so slogovno sprejemljivi itd. Tovrstne naslove bi bilo treba ponujat v knjižnicah, trivialno literaturo pa bi bilo potrebno pustit ob strani.
4. Da se na tem mestu navežem na absurdno misel Gazvode, da v knjižnice hodi mnogo neizobraženih ljudi; seveda. Hodijo. In ponudit jim je treba branje, ki jih bo izobrazilo, jim ponudilo možnost za rast, razvoj, napredek … ne pa tako, ki jih bo zibala v njihovi nevednosti.
5. Nujno za to debato bi bilo, da bi vsi razločevali med popularno, žanrsko ter trivialno literaturo. Žanrska in popularna literatura sta namreč lahko hkrati tudi izjemno kvalitetni (nekaj te in one je uvrščeno med kanonizirana dela svetovne književne zapuščine), trivialna pa nima nikakršne literarne vrednosti.
6. Slovenska vrhunska literatura je prav takšna kot vse svetovne vrhunske literature – maloštevilna. Malo je vrhunskih avtorjev, malo je vrhunskih del. Ne zato, ker je to zaprt krog, temveč zato, ker je malo ljudi izjemno nadarjenih piscev. Da se v ta krog pri nas umesti manj ljudi kot v Franciji je jasno; imamo tudi manjšo populacijo in ne – nismo nikakršen narod pesnikov, pisateljev. Bralcev, ki so sposobni tovrstno literaturo razumeti je malo, zato je krog odjemalcev tovrstne literature ozek. Tudi to je nekaj, kar ni značilno le za slovenske, temveč svetovne razmere.
7. Izjemno problematičen je porast števila založb v Sloveniji in pomanjkanje uredniškega dela. Sito se torej prestavlja z urednikov na druge mehanizme,ki pa več kot očitno ne delujejo. Knjig imamo odločno preveč.
8. Problematično je, da tudi v tistih slovenskih založbah, ki imajo status ”kvalitetnih” založb, izhajajo izjemno slabi teksti. Kvaliteta pada, kvantiteta raste in raste – zakaj? V javno dobro gotovo ne. In zato bi bili rezi nujni.
9. Literarno ustvarjanje nikakor ne more biti izenačeno s samopomočjo in psihoterapijo. Tovrsten odnos do literarne umetnosti je zastrašujoč. Nikakor ni vse, kar je napisano, še literatura in ni vse objavljivo. Obnašamo se, kot da je. Število izdanih naslovov kaže, da je. Zakaj tovrstno mišljenje, hkrati pa nimamo množic ljudi, ki bi mislile, da je njihovo amatersko vlečenje harmonike dovolj, da lahko dobijo službo v filharmoniji? Ali množic, ki bi mislile, da njihovo amatersko igranje Matička zadostuje za službo v profesionalnih gledališčih? Zakaj? Je to zato, ker je Slovencem res tako vcepljena ideja o ”slovenskem pesniškem narodu”? Ali pa zato, ker so Slovenci tako narcisoiden narod, da so prepričani, da je vsak njihov polizdelek strašansko zanimiv?
Anja Radaljac, čudi me ta neznosna samozavest in lahkotnost zdravega razuma. Vse točke tvojega komentarja so zastavljene na klišejskih avtorasističnih, vulgosocioloških in mehanicističnih izhodiščih, kakršne povsem nekritično privzema večina liberalnih intelektualcev in kritikov kulture, le da so pri tebi še bolj zaostrene.
To, kar se večinoma obravnava kot literarna teorija, in ima prvenstveno mesto v akademiji, me načeloma ne zanima drugače kot predmet kritike. To, kar jo kritizira, mi je zagotovo malo bolj znano kot tebi: še enkrat, epistemološka vprašanja, vprašanja humanistične znanosti, strukturalistični zastavki literarne teorije, jamesonovska kritika, malo pa še sodobna kritična teorija, ki se začenja vzpostavljati ob t.i. novem branju Marxovih rokopisov in odpira kontinent totalne družbene kritike.
S tem, kar tebe zanima, tabeličnim shematiziranjem raznoraznih kategorij, skratka s suhoparno zdravorazumsko sholastiko, se pa nikakor ne bom ukvarjal, če ne bo nujno, rajši se ustrelim v koleno. Ne moreš na tak način podvzemat zadev, no. Bizarno.
Skratka, načeloma nimaš razčiščenih pojmov, in če že operiraš z nekim obskurno-vulgarnim psevdopsihoanalitičnim pojmom narcisizma – si glede na to preveč samozavestna. Rast, razvoj, napredek, ki jih omenjaš v svojem komentarju, v prvi vrsti čakajo tebe. Če seveda ne trolaš, kar mislim, da ne.
What the fuck? In naj bo jasno – ne nameravam se v nadalje prepucavat s tabo.
Lp
Dragi ”Komentator” – žalitve (ter popolna odsotnost argumentacije), ki jih pišeš povedo mnogo več o tebi, kakor o meni. :)Bi rekla, da si malce bedasto oseben, m? 🙂
Sicer pa, prosim: mi pa daj skozi strukturalizem, Marxa, dekonstrukcijo, Lacana, novo kritiko, Derridaja … skozi katerokoli metodologijo, skozi kateregakoli kakorkoli relevantnega teoretika, pojasni kako so lahko dela avtorjev kot so Kathleen E. Woodiwiss, Sandra Brown ali Julie Garwood ”prispevek v javno dobro” – to so avtorice, ki so v Sloveniji že leta v vrhu najbolj branih.
Prepucavanje je pa tako ali tako tvoj osnovni namen, dajmo se ne pretvarjat, da je kako drugače.
Draga Anja Radaljac, nisem oseben, te ne poznam, nimam interesa, da bi te itd., vse to verjetno drži tudi v obratni smeri, ni razloga za biti oseben, niti nimam kako drugače česa zamerit na t.i. osebni ravni, zamerljiv sem samo do zdravega razuma in pretirane samozavesti, sploh, če očita drugi zavesti pretirano samozavest, kar je seveda tudi napaka in šibkost, ki se hitro spusti v moraličnost in sama postane tisto, kar kritizira itd. Seveda pa je vedno prisotna neka mera osebnega, kar je tudi prav, ki naj se razloči od gostilniško-opravljivega razumevanja. OKej? V to kategorijo sodi tudi tvoje pojmovanje “prepucavanja.” Jaz bi tebe z lahkoto tebe uvrstil in verjetno še marsikdo, ampak te ne bom, ker se mi zdi zdravorazumsko, in jasna distinkcija na “prepucavanje”, osebno patologijo, aganžma, se mi zdi preveč zdravorazumska. Ostanimo zvesti svojim patologijam, OKej? Ampak to ne pomeni, da ne moremo spreminjati svojih stališč. Želim ti vso srečo na tej poti, ker se, kolikor opažam, dejansko angažiraš za nekatere stvari, v zgornjem primeru po mojem v napačnih kategorijah.
Toliko o osebnem.
Ne morem pa sprejet nekritičnega povzemanja vloge nekakšne avantgarde literature, ki bo ljudi razsvetljevala s ponudbo leposlovja in denunciacijskih ocen o sposobnostih bralcev ipd. Samo obrnil sem tvojo logiko, se opravičujem. Je pa lepo, da je vsaka polemika
Kar se tiče t.i. argumentacije, naj te spomnim, da nisi odgovarjala na vprašanja o literarni znanosti, ki sem jih zgoraj postavljal, ampak si jih preprosto zavrnila.
Marsikakšna kategorija, ki jo vpeljuješ, ne samo ti, bi se morala bolj natančno razdelati.
Javno dobro, trivialna literatura in ostale kategorije (žanrska npr.), literarna vrednost, empirične ugotovitve o dosegu te in one literature itd., kanon, vse to je potrebno stroge kontekstualizacije – ki je v celoti seveda ne morem opraviti, težko pa tudi začnem preko maila.
A lahko na hitro definiraš “javno dobro”, in v kakšnem odnosu je to do leposlovja (ne sprašujem glede ostale literature); kakšna je oblika vednosti, ki jo producira leposlovje, kakšna je resnica literarnega dela in kakšno je to v odnosu do etablirane literarne teorije, to pa do publicistične kritike. Vem, splošna vprašanja, ampak so vsaj vprašanja.
Lp
In se opravičujem za disleksičnosti, če se za to opravičuje.
Kar zadeva obračanje logike; ne bi rekla, da je najbolj prepričljivo. Nisem prepričana, na kaj pravzaprav meriš s tem, pravzaprav: te zanima, kakšna je po mojem mnenju vrednost avantgardne literature? Ali meriš na njeno družbeno angažiranost? Meriš na to, da sem po tvojem mnenju pisala o tem, da bi morala biti literatura družbeno angažirana? V kolikor gre za slednje – nikakor ne menim, da bi morala biti literatura družbeno angažirana, menim pa, da mora – kakor se je izrekla dr. Vanesa Matajc – odpirati dialog ter mu odpirati drugost. Še vedno prosim za utemeljitev, kako to počno npr. (a vendar ne le naključno) v prejšnjem komentarju navedene avtorice.
V prvem komentarju nisi postavil niti enega vprašanja, odgovarjanje na povsem neargumentirano mnenje in lahkomiselno zavračanje celotne literarne vede se mi pa zdi – oprosti – nesmiselno.
”Javno dobro” sem v prvem komentarju namenoma opredelila kot tisto, kar koristi skupnosti in posamezniku ter pripomore k razvoju, pa tudi distancirala sem se od te sintagme kot politično-sociološko-filozofskega termina. Se pravi: Javno dobro v tem kontekstu razumem kot koristno za skupnost ter posameznika.
Termini, ki jih navajaš imajo v temle specifičnem kontekstu – ne pozabimo; v debati ali naj knjižnice odkupujejo več in več nekvalitetne literature ali ne – povsem dovolj opore.
Javno dobro, kakor sem ga opredelila za potrebe te debate in ne javno dobro v tej ali oni teoriji tega ali onega diskurza, je v odnosu do leposlovja na način, ki sem ga pojasnila zgoraj. Lahko – skozi trivialno literaturo najslabše vrste podpira in širi enoumje, ponuja prikaze plitkih odnosov, ki jih hkrati vzpostavlja kot ideal, kvarno vpliva na stopnjo pismenosti, potrjuje in podpira predsodke, pavšalne sodbe o drugem idr. Na drugi strani lahko literatura odpira vprašanja, ponuja več resnic/pogledov (Resnica literarnega dela? Upam, da se šališ!), vstopa v dialog s pomembnimi vprašanji sodobnega časa, prevprašuje zgodovino, prihodnost, te in one znanstvene prakse, teorije, se kritično opredeljuje do družbenih dogajanj, nudi estetski užitek, širi besedni zaklad, viša raven pismenosti, relativizira vrednostne sisteme, na visoki ravni spregovori o odnosih, psihologiji človeka … idr., s čemer pomembno prispeva k razvoju posameznika ter družbe. Kako je literatura odločilno vplivala na določene zgodovinske in družbene premike, lahko izbrskaš tudi sam.
”Kakšna je resnica literarnega dela in kakšno je to v odnosu do etablirane literarne teorije, to pa do publicistične kritike” – hm? Se pravi, resnica literarnega dela predvsem nikoli ni ena. V kakšnem odnosu je literarno delo (?), resnica literarnega dela (?) do etablirane literarne teorije? Tudi ”literarna teorija” je precej heterogen pojem – malce težko ti odgovorim, če niti vprašanje ni jasno zastavljeno. Pa ”etablirana literarna teorija” je tudi pojem, ki bi ga bilo fino pojasniti …
Zanima te odnos med literarno teorijo in publicistično kritiko? Če sem prav razumela … publicistična (literarna) kritika je v slovenskem prostoru zelo širok pojem. Pomeni vse od (vedno krajših) tekstov v dnevnem časopisju do resnejših analiz v pol-strokovnih revijah. Mogoče bi najprej povedal, na katere meriš? Sicer se mi zdi pa to vprašanje absolutno preširoko v tem kontekstu.
Da spomnim: govorimo o tem ali naj bi ali naj ne bi knjižnice uvedle določeno sito pri nakupovanju knjižnega gradiva in ali naj bi ali naj ne bi javne knjižnice ponujale neizmerne količine trivialne literature najslabše vrste.
Hvala za odgovor, samo začetek in nadaljujem, ko bom imel čas.
Govorim o avantgardi (stražnikih) kot o razredu posameznikov, ki ima nalogo določene ljudi izobraziti, jih pokazati njihove realne probleme za maskami imaginarnih predstav o njih in njihovih rešitvah itd. Kdo se lahko postavi na to mesto, v imenu katerih ljudi; kako lahko nekdo ve, kaj je v interesu javnosti ali posameznika, kdo je to? Ne priznavam takšnih substanc, tako posameznik kot javnost sta izjemno heterogena pojma, v neki isntanci o tem, kako se bodo opredelili, odloča tudi politika v najširšem smislu. Ironično je, da je vedno več ljudi, ki si to pravico jemljejo, čeprav jo deklarativno zavračajo.
“Meriš na to, da sem po tvojem mnenju pisala o tem, da bi morala biti literatura družbeno angažirana? V kolikor gre za slednje – nikakor ne menim, da bi morala biti literatura družbeno angažirana, menim pa, da mora – kakor se je izrekla dr. Vanesa Matajc – odpirati dialog ter mu odpirati drugost. Še vedno prosim za utemeljitev, kako to počno npr. (a vendar ne le naključno) v prejšnjem komentarju navedene avtorice.”
Po mojem je vsaka literatura družbeno angažirana in nastopa kot simbolna razrešitev določenih družbenih antagonizmov, ki na eni strani res odpre “drugemu”, na drugi strani pa določene elemente potlači, zato jo tudi težko vrednotim. Mogoče bi ji vrednost pripisoval na podlagi tega, kako dobro izraža protislovja svojega časa, v tem smislu je lahko bodisi “škodljiva”, bodisi “koristna”. Estetske vrednosti mi ni nevtralen pojem, tako tudi ne etični. Ko se ponavadi govori o odpiranju drugemu v literaturi, to sem večkrat zaznal, se mi zdi, da se to odpiranje vedno zgodi na račun nekega zaprtja. Tako recimo roman Čefurji raus, ki je bil povzdignjen zaradi svoje domnevno etične dimenzije, odpiranja drugemu, po eni strani stereotipizira “južnjaka”, po drugi vzbudi bes pri ljudeh, in to vsaj do neke mere upravičeno, ker spregleda realne problematike multikulturnih družb, ki so vezane tudi s problemi, ojojoj, kapitalizma. Če bi se normiralo take romane, ne bi bil zadovoljen in nimam boljših obetov, ker je bil to res ultimativno pohvaljen roman. Ponavadi je drugi nekdo, ki je inferioren. A se ti zdi slab primer? Mogoče primer tega mojega zgornjega “ostrega” napada na tebe – tega recimo ne počnem zaradi podcenjevanja drugega, ampak zaradi sovraštva do same ideje drugega; zakaj bi me zanimala tvoja identiteta, ki ni tvoja substanca, želim sprati tvojo identiteto s tebe. To doživljam kot neke vrste politično dejanje. Zato tudi nisem preveč užaljen, če nekdo to počne z mano – preprosto se ne morem zvesti na svojo vlogo in lahko grem na pijačo praktično s komerkoli, vidim, da bi leto dni nazaj podajal iste argumente kot jih podajaš ti zdaj itd. To je na nek način izražanje naklonjenosti.
“Se pravi, resnica literarnega dela predvsem nikoli ni ena.”
Se strinjam. Ampak kakšne kvalitete je ta resnica?
“Pa ”etablirana literarna teorija” je tudi pojem, ki bi ga bilo fino pojasniti …”
Z etablirano literarno teorijo mislim na fenomenologijo, ki jo zelo slabo poznam, in je na tem mestu ne kritiziram, na kulturne študije, ki se posvečajo tem problemom drugih, na neko teorijo, ki jo dojemam kot zdravorazumsko, in je bolj tehnicistične narave ter govori o vrstah subjektov, protagonistov in je sholastična, na novi historicizem, kolikor ga poznam – kolikor vedno gleda na literaturo s parcialne in aktualistične perspektive in, kot bi Jameson afirmiral Crocejev citat v nasprotni smeri – si vedno prisvaja zgodovino, zgodovina literarnega dela je vedno že naša zgodovina.
S publicistično kritiko mislim nekaj, kar sem že omenjal – empirično kritiko in normativno kritiko, ki se ne povzdigne na nivo znanosti, ampak ustaja ujeta v omejevalno medsebojno igro z literarnim delom. Ki ne upošteva pogojev produkcije literarnega dela. Oboje se mi zdi povezano, in literarna dela se oblikujejo v tej medigri, ki gre od etablirane literarne teorije, preko kritike, do njega samega. Stvari postanejo dokaj hermetično zaprte in zato ravno nisem naklonjen temu, da bi kdo normiral nakup knjig. Čeprav vsekakor sem za to, da čim več ljudi bere Sheakspearja in Dostojevskega – dokler ne postaneta fetiš teorije.
Sicer ne verjamem v psihologiziranega posameznika, kot sledi iz zgornjih izvajanj.
Omenjenih avtoric ne poznam, o žanrski literaturi pa imam mnenje, da na nekem nivoju funkcionira podobno kot visoka, le da na veliko bolj enostaven način – na nek način jo vidim kot resnico visoke literature, kot njen simptom, ki zato vzbuja veliko nelagodje pri literarnih kritikih – žanrska literatura na zelo očiten način povzema klišeje in s tem protislovja svoje dobe, in jih s tem veliko potlači. Pri visoki literaturi je stvar bolj v tem, da z uhajanjem lastni ideologiji perpetuira razno ideologijo – in zdaj smo pri tem. Nisem za normiranje branja, ker gre v tem za normiranje ideologije.
Lp
Dragi Komentator – vsekakor se strinjam, da je skozi prizmo, ki jo nastavljaš, vsaka literatura družbeno angažirana. Vsekakor lahko v teoretskem diskurzu vsa besedila, kar jih je kdaj obstajalo – vključno, denimo, z navodili za uporabo likalnika za lase – na nek način vzpostavimo kot ”enakovredna”, ter jim priznamo družbeno funkcijo, pa tudi vrednost. Vsekakor lahko, gledano s tega stališča, trdimo, da je vsakršno literarno delo povedno in koristno, da odpira prostor za diskurz itd. Vsekakor je malo literarnih mojstrovin, v katerih umanjka ”zapiranje” o katerem pišeš in seveda Čefurji niso tovrstno besedilo. ”Drugi” ni nujno inferioren, gotovo pa ni takšen v vrhunski literaturi, kjer odpadejo razne hierarhične lestvice. Ponavljam; tovrstnih besedil je skrajno malo.
Kakšne kvalitete je resnica, da literarna resnica v dobrem delu ni le ena? Oprosti, resnica po mojem ni ”kvalitetna” ali ”nekvalitetna”, ampak zgolj resnična ali neresnična.
Se bojim, da se moram vrnit k prvemu svojemu komentarju v tej debati. Ne bi rekla, da veš o literarni teoriji (ali literarni zgodovini) dovolj, da bi lahko celotno literarno vedo vehementno zavrnil in vsekakor tudi premalo, da bi se mi zdelo smiselno s teboj še naprej razpravljat o tem ali je v njej kaj smisla ali ne.
Pa tudi sicer me, priznam, tole malce že dolgočasi. Dejstvo je, da govoriva o povsem različnih stvareh – kar govoriš ti, deluje in funkcionira v teoriji, v praksi pa prideva le do tega, da po trenutnem sistemu vse več in več bralcev prevzema vzorce iz zanič literature, ki jo knjižnice odkupujejo v ogromnih količinah, pri čemer se nikakor ne dogaja nič od tega, kar popisuješ v zgornjih komentarjih, ker bralci in bralke tovrstne literature v svojih branjih ne iščejo ”protislovij svoje dobe”, ampak tolažbo, iluzije in potrditev, kar vsekakor ne deluje v dobro teh posameznikov, pa tudi ne skupnosti. Za psihološko podporo je veliko bolj učinkovita psihoterapija. Ha – vidiš! Lahko bi denar, ki bi knjižnicam ostajal, v kolikor bi nakupile manj sranja (res fino, ves kulturni sektor je podhranjen, knjižnicam bi pa denar nenadoma v kupih ostajal), namenili v javno zdravstvo; v področje klinične psihologije in psihoterapije. Morda bi po tem na koncu, dejansko dobili več takih bralcev, ki bi bili sposobni prebrat kaj, kar je koherentno na ravni sintakse in ponuja vsaj minimalen izziv na idejni ravni. Do tja, ko bi ti isti bralci prišli do ugotovitve, da trivialna literatura pravzaprav pretanjeno odseva družbeno stanje, bi bili pa, se bojim, še vedno precej daleč.
In znova – nihče ni nikoli menil ali zapisal, da bi bilo potrebno trivialno literaturo povsem prepovedati v knjižnicah. Govorimo o omejevanju nakupovanja določenih vrst gradiva, ki v ne delujejo v splošno dobro in ne prispevajo k kulturni ali osebnostni rasti posameznikov.
Oh in mimogrede – prav branje, kakršno posredno (verjamem da v nevednosti) zagovarjaš, je najbolj normirano.
Spoštovani debaterji;
opozorili so me na debato, ki poteka na vašem forumu, in z zanimanjem jo spremljam. Dodal bi samo tri podatke za jasnejšo sliko. Knjižnice se financirajo iz dveh virov: iz državnega in iz občinskih proračunov (no, potem je tu še tretji vir, lastna sredstva). Se vam morda zdi, da je tudi namen uporabe denarja glede na njegov vir nekoliko drugačen? Kot drugo je dejstvo, da pisateljice ljubezenskih romanov ipd. niso samo čisto na vrhu knjižnične izposoje, temveč se večinsko nadaljujejo tudi daleč naprej, do 1000. mesta in še navzdol. Kot tretje pa vam bo morda prav prišel podatek, da knjižnice v zadnjih petih letih prilagajo in znižujejo nabavo tovrstne literature. Možnosti za izboljšavo pa seveda še imajo, česar se tudi zavedajo, saj zato so pa tudi organizirali ta posvet. Lep pozdrav 🙂
Evo Andrej, sva z razmišljanjem že bližje. Vendar pa bi pustil knjižnicam, da same urejajo, kaj bodo kupile. Kako naj o odkupu fantazije odloča nekdo, ki smatra, da je to šund ali pofl? Kako naj o odkupu pesniških zbirk odloča nekdo, ki ima drugačne osebne preference? Kaj lahko se z nekakšno “cenzuro” zgodi, da bodo v knjižnicah izostali ravno tisti, ki jim je knjižnica edini stik z bralci (saj vemo, kako je s prodajo v knjigarnah – imam nekaj zoprnih in umazanih izkušenj). Je pa treba vedeti, da se lahko veliko privarčuje z racionalnimi nakupi. Tako vidim, da knjižnica kupi nekega avtorja, katerega knjige so po zelo visoki ceni, ponekod celo veliko izvodov, a potem te knjige lovijo prah. Banalni predlog – knjižnica kupi recimo 2 izvoda, pa sta oba hitro zunaj, je logično, da bi kupila še 2. Od nekoga drugega, ki pa že prva 2 obležita, pač ne kupijo.
Sam berem predvsem slovenske avtorje ZF&F in o njihovih izdelkih napišem v edini slovenski splošni magazin, namenjen tovrstni literaturi. Ker premeljem skoraj vse, kar izide, vem, kaj vse pride na police. Kot sem že nekje napisal, kar nekaj je polizdelkov po previsoki ceni. Največkrat so krive založbe, ker varčujejo pri opremi in piljenju izdelka. Knjižnice bi morale tudi tu imeti neka merila. Tako pa ti nekdo želi prodati 85 strani med generičnimi platnicami za 50 €, ker računa, da si bo s 50 izvodi v knjižnicah povrnil in še zaslužil. To je prvo, kar je treba odrezati.
Vsakemu se uspe zatipkati.
Malce me spodbodlo sledeče razmišljanje:
“Zdi se mi, da je nenavadno, da je v knjižnici več izvodov del avtorjev, ki izdajo po deset knjig letno v samozaložbi in ne dobijo nobene pozitivne recenzije, kot del, ki so prejela najvišje nacionalne nagrade; in da je bil v nekem letu najbolj izposojan slovenski avtor za odrasle tisti, ki je svoje v samozaložbi izdane knjige podaril splošnim knjižnicam v zadostni količini, ne pa npr. Drago Jančar.”
Meni se ne zdi nenavadno. Vsi vemo, kako se v našem prostoru delijo nagrade, subvencije in vsem, ki vsaj malo poznamo sceno, je znano, kakšen razkorak je med literati v t.i. visoki literaturi in ostalimi. Če bi samozaložnik podaril neberljive masturbacije, mu niti darovanje po 100 knjig v vsako knjižnico ne bi pomagalo pri branosti in izposoji. Kaj ti pomaga ne vem, kakšna nagrada, če ti knjiga ostane na policah? Okus množic je pač drugačen od želja literarne stroke. Jaz osebno ne pišem, da bi bil všečen literarni stroki, temveč pišem, ker rad pripovedujem zgodbe. če je to všeč še precej ljudem (kar očitno je, vsaj glede na izposojo v Biblosu), potem toliko bolje. Kakor hitro pa želiš pisati leposlovje, da bi ugodil nekim strokovnim, estetskim in še kakšnim merilom, pa se zlahka zgodi, da zagrezneš v blato neberljivosti. Ljudje, ki berejo, to hitro ugotovijo. Glas o slabo berljivem se širi hitreje kot o dobrem. Žal smo tako narejeni. Torej, knjižnicam nikakor ne bi z nekimi strokovnimi in podobnimi merili omejeval nakupov. Knjižnice so javna dobrina in zato v njih prvenstveno sodijo domača dela in tuja, ki bi utegnila zanimati bralno publiko. Sem pa proti nakupom žepnic v takšni ali drugačni obliki. Tudi pri vrednosti za denar bi bilo treba malce popaziti. Tukaj pa bi bilo treba postaviti neke standarde. Če nek avtor želi svojo knjigo na recimo 100 straneh z generičnimi platnicami prodajati za 150 €, naj to počne, a ne v knjižnice.
POnavljam, odločno sem proti nekakšnim strokovnim in podobnim selekcioniranju knjižničnega odkupa. selekcija je lahko pri žepnicah – te ne sodijo v knjižnice in pri knjigah, kjer je postavljena nenormalno visoka prodajna cena. V takšnih primerih ima založnik računico: 35 x 150 € je bolje, kot 70 x 25 €, ker pač tempira samo na knjižnice, nekaj njih, kjer ve, da bo prodal. Postavite merila pri cenovnem vrednotenju. Če imam fizično knjigo v prodaji za 29 €, ne morem za E-knjigo zahtevati več od 15 €, pa še to samo v primeru, če je v elektronski še kaj dodane vrednosti glede na tiskano.
Da pa bi nekdo na piedestalu stroke odločal recimo o odkupu slovenskih žanrskih del, se mi zdi skrajno odvratno in neokusno. Ne more nekaj, kar je namenjeno vsem, postati igrišče nekaterih. tako je že pri subvencijah, nagradah in še kje.
Spoštovana, vaše mnenje je v nekaterih točkah, oprostite izrazu, precej nesramno. Res je. Javno dobro ni to, kar je všeč literarni stroki, ker ima ta drugačna vrednotenja, kot javnost. Javna podpora mora nujno vzdrževati ravnotežje med podporo javnega dobrega po vašem in javnega dobrega po mnenju tistih, ki vam financirajo vaše delo. Vsi, ki pišemo, smo financirani z denarjem ljudi, ki so plačali davke ali knjige. Vsi ti ljudje imajo pravico do literarnih dobrin. Zakaj ljubitelji recimo fantazije ne bi imeli pravice do izposoje v knjižnici, a ljubitelji t.i. visoke literature pa bi imeli? V čem je ljubitelj fantazije slabši?
Postavil sem malce brutalno primerjavo a, tako je. Nerad okolišam ! Vsekakor tisti, ki nismo literarni strokovnjaki, ne sodimo o literarni stroki, a imamo pravico do mnenja, kaj bomo brali. V knjižnicah imamo pravico do literature, ki jo beremo. Morebiti naj vas razsvetlim, niso vsa domača žanrska dela pofl.
Se pa strinjam z vašim mnenjem, da pada kvaliteta, na police prihaja vse preveč polizdelkov za previsoko ceno. A naj ne bo merilo samo vrhunskost, ker s tem odrežete preveč avtorjev, ki samo pripovedujejo zgodbe, ki jih drugi radi berejo (beremo). ne more biti javni denar samo za elito. Ni javno dobro enako mnenju t.i. elite. Ravno zato morajo knjižnice kupovati vrhunsko literaturo za sladokusce (karkoli že to pomeni) in dela, ki so morebiti samo berljiva za dovolj velik krog ljudi. ves čas to ponavljam in glede tega se mogoče ne bomo strinjali.
Tudi žanri imajo svojo stroko. Pri nas malo manj, ker je tudi žanrskega pisanja manj, a vendar. In tudi tu je treba malo primerjati domačo ponudbo s tujo. Kateri slovenski žanrski pisci so objavljeni kje v tujini?
Pa Boki vzdržite se že teh bombastičnih ‘vsi vemo, kako je z nagradami, subvencijami’, ‘odvratno’, ‘neokusno’ – to je res malo neokusno. Morda domči žanrski pisci pač niste tako dobri, kot mislite!
V teh postih sta se izoblikovali dve struji – tisti, ki zagovarjate bolj ali manj strogo selekcijo odkupa knjig na osnovi strokovnih presoj izbrane bolj ali manj ozke elite & stroke (ta je pač vedno ozka, ker drugače ni elita, niti kvalitetna stroka). Drugi, kamor štejem tudi sebe, pa smo proti omejevanju izbire. Argument – knjižnice so javne ustanove v javnem interesu in v njih se srečujemo ljudje vseh družbenih slojev. Vsi na svoj način prispevamo sredstva v različne proračune, zato imamo pravico do izbire, ki nam jo ne smejo omejevati na osnovi nekih meril, ki nas lahko mogoče odrežejo od možnosti izposoje vrste literature, ki jo beremo. Okusi so različni in zato se mora ohraniti ta širina.
Sem pa za omejevanje, a predvsem pri temu, čemur rečem upravičena cena knjige in seveda žepnicah in mehko vezanih knjigah (mislim na lepčoslovje). Tukaj bi dovolil samo nakup domačih avtorjev, pa še tu bi postavil določene cenovne ali količinske omejitve. Poseben problem so pesniške zbirke.
Mimogrede – zakaj so razprave o slovenski žanrski literaturi vedno brez avtorjev te literature?
Spoštovani Bojan, vidite, v kolikor bi pozorno prebrali moj komentar, bi bil tale vaš povsem nepotreben. Zapisala sem že, da je nujno poznat razliko med trivialnim, žanrskim in popularnim. Tako žanr kot popularna kultura lahko imata visoko umetniško vrednost. Trivialna literatura je nima in ta je problematična.
Hkrati nihče ne govori o selekciji, ki bi v knjižnice spuščala le vrhunska umetniška dela, tako da so vaše skrbi v tej smeri povsem nepotrebne.
Saj nima smisla.
1. Nisem noben “dragi”, v nobenem oziru, OKej?
2. Ne govorim o enakovrednosti, izogibam se vrednotenju.
3. Govorim o “nezavednem” pojma drugega, ti govoriš o njegovem zavednem, zadeva je redudantna.
4. Postavljam epistemološka vprašanja, recimo, o naravi literarne teorije in zgodovine, zaradi česar ni nujno, da jo poznam. Sicer pa imam dosti znancev, ki jo študirajo na ff in dostop do gradiva.
5. Protislovja iščejo raziskovalci, prepoznavajo jih ali ne bralci, kar ima različne učinke.
6. Kvaliteta je mišljena v smislu ‘značaj’, ‘narava’ itd.
7. Seveda govoriva o različnih rečeh. Vsa literatura ima ideološko komponentno, kakršnokoli normiranje literature je že ujeto v normiranje ideologije.
Lp
4. točka bi se morala drugače formulirat, česar se ne bom lotil.
Lp
“Se vam morda zdi, da je tudi namen uporabe denarja glede na njegov vir nekoliko drugačen?”
Spoštovani gospod Rugelj, če prav razumem vaše vprašanje, je odgovor nanj morda tak: knjižnice bi mogoče res lahko javni interes izvajale tudi v nekakšnem neskladju z voljo precejšnjega dela svojih članov (torej tistega dela, ki si izposoja t.i. slabe knjige) premosorazmerno z vloženimi javnimi sredstvi. Ko pa gre za sredstva iz lastnih virov (tem virom bi se lahko pogojno reklo viri zasebnih – ne javnih ! – sredstev, to je denar iz naslova članarin, dohodkov od prodaje, zasebnih donacij itd.) bi bilo seveda treba premosorazmerno upoštevati še zasebni interes članov. Tu se na žalost skriva tudi nevarnost poslovnih ambicij knjižnic, ki bi jih lahko v najslabšem primeru postopoma pripeljale iz javne v javno-zasebno sfero. Posledično bi se nenazadnje odprlo tudi vprašanje kršitve duha Bernske konvencije v zvezi s pravico javne izposoje avtorskih del itd.
Ne vem, ali sem vsaj približno zadel namen vašega vprašanja?
Lp M
V tem zanimivem pomenku samo posredno zasledim omembo uspešnosti knjižnic, na podlagi katere se splošnim knjižnicam (menda) dodeljujejo sredstva za delovanje. Prosim, povejte kaj več o tem.
Svoj komentar pa bom omejila na tole. V standardih (ISO) so kazalniki za merjenje uspešnosti jasno določeni, naloga knjižnic pa je, da skrbijo tudi za dvig kulturne ravni prebivalstva. Vendar slovenskega bibliotekarstva ne poznam dobro in mogoče zato ne najdem odgovorov na vprašanja, zakaj slovenske splošne knjižnice upoštevajo kot najpomembnejši kazalnik število izposojenih enot na prebivalca, zakaj se med najpomembnejše kazalnike kot posebnega elementa ne vključi izposoje del slovenskih avtorjev, v kolikšni meri se upošteva razvitost e-knjižničarstva in spodbujanje izposoje e-knjig. Mimogrede, v Cobissu nisem našla niti enega novejšega relevantnega dela o kazalnikih za merjenje uspešnosti splošnih knjižnic. Knjižničarka v lokalni knjižnici, kamor me največkrat zanese, mi brez rezerve pove, da se knjižnice za denar in obstoj borijo s številom izposojenih enot na prebivalca. Kaj pa bo, če se recimo Telekom/Siol spomni in poleg pretakanja glasbe in filmov ponudi še dostop v neverjetno bogate tuje e-knjižnice (kamor se da zdaj priti s kreditno kartico iz Nemčije, ne pa iz Slovenije)? Pri dodeljevanju sredstev na podlagi števila izposojenih enot na prebivalca pride zavzemanje za “naj berejo, kar hočejo, samo da berejo” zelo prav. Ali knjižnice anketirajo uporabnike, vprašajo po izobrazbeni ravni, bralnem okusu, koliko bi jih kupilo plažo ali bestselerje, če je v knjižnicah ne bi bilo ali če bi morali na izposojo čakati od pol do enega leta? Če ne drugje, se med seminarskimi nalogami študentov bibliotekarstva gotovo najdejo tudi take ankete? Nekako dvomim, da v splošne knjižnice zahajajo predvsem neumite, pardon, neuke (ojoj) množice, za katere je najbolj nujno, da si lahko brez čakanja izposodijo najnovejši bestseler ali ljubič. Izjava “da je slovenska publika, kakršna je, da so obiskovalci knjižnic večkrat ljudje z nizko izobrazbo, pogosto brezposelni, ki si žepnic ne bi mogli kupiti, težje branje pa je za njih prezahtevno” se mi zdi podcenjevalna in žaljiva (moja prva misel je bila: kakšna abotnost) – kolikokrat ne najdem dobrih, relevantnih knjig, ki bi jih brala, a si jih ne morem izposoditi, ker jih knjižnica nima – zlasti pa je ne bi pričakovala od ravnateljice ustanove, ki deluje v javnem interesu in za javno dobro. Delno jo mogoče lahko razumem zato, ker večina državljanov postaja čedalje revnejših – ne v smislu tega, da si ne moreš kupiti telefona ali nevemčesa, temveč v tem, da premišljuješ, kaj boš skuhal, da bo še za jutri (sem štejem tudi sebe, ki nisem nikoli brala Viktorije Holt ali Julie Garwood in tako ne bom nikoli vedela, kaj vse sem kot bralka na tem področju zamudila, ko se bom tudi sama pridružila vrstam brezposelnih, ki zahajajo v MKL, za tem pa še vsem tistim, ki jim bo država odmerila 300 evrov pokojnine, če bom le imela srečo, da bom nabrala zadostno število delovnih let s plačanimi prispevki). Ljudstvo ima nedvomno vso pravico do branja plaže, tako kot ima vso pravico do fizične rekreacije in, oh, sreče (ki ti je ne more dati niti Partija, ali kako že). Zakaj potem država ne odpre brezplačnega fitnesa? Interesentov bi bilo veliko, od države podprt fitnes bi upravičil obstoj z zasedenostjo sicer brezposelne populacije. Financiranje javnega dobrega je treba postaviti v kontekst sredstev, ki jih je čedalje manj tudi za zdravje, hrano, izobrazbo. Ampak mi vztrajamo, da je plaža v knjižnicah osnovna človekova pravica.
SE strinjam. Realnost Slovenije je na eni strani želja ljudi, da berejo, a na drugi vse manj denarja. Mnogim so knjižnice edini način, da pridejo do knjige. Zame je vsako branje dobro. Branje Tolstoja ali 50 odtenkov sive je zame enakovredno. Ljubitelji enega in drugega imajo enako pravico do svojega bralnega izvoda in res je od nekaterih predrzno, da bi tistim, katerih okus ni v skladu s kulturniško elito, odvzeli možnost za branje. In seveda – niso vsa slovenska žanrska dela pofl in polizdelki. če kdo tako misli, daj si na Biblosu izposodi mojo VITEZI IN ČAROVNIKI: Vzpon indigo otrok. 1300 strani vsebine, od tega 300+ strani dodatkov, obilje ilustracij, profesionalna grafična oprema. Zanima, me koliko slovenskih pisateljev zmore napisati tako obsežno delo. Ni me sram priznati, da je knjiga žanrsko delo (čeprav je mešanica žanrov). In ja, notri je tudi trpljenje …
Seveda, vse je enakovredno, jesti kamne ali potico je enakovredno, vse ima pravico biti pojedeno, brcniti konzervo na ulici ali gol v finalu nogometnega prvenstva je enakovredno, vsi imajo enako pravico brcati, saj vsi plačujejo davke ali pa bi jih, če bi imeli denar, kdor pa brcne večkrat ali poje več, je pa boljši, edino kvantiteta določa kvaliteto, drugače misliti je predrzno.
Ja, enakovrednost … skozi kvantiteto se pridobi kvaliteto in kvaliteta ustvari kvantiteto. V novem magazinu Jašubeg en Jered (na http://drugotnost.si) sem za uvodnik spisal malce razmišljanja o kvaliteti, knjižničnem odkupu in seveda utrinke razprav. V magazinu pa rečem nekaj kritičnih na račun nekaj domačih izdelkov, ki so večkrat polizdelki za previsoko ceno. V tej finančni suši pa se bojim, da mnoge pri odkupu domačih del ne vodi kvaliteta, temveč osebni ali silno parcialni interesi. O fantaziji ne more odločati nekdo, ki te literature privzeto ne bere, ima do nje ponižujoč odnos in jo enači z mladinsko literaturo.