Blimey, Matt Kaye, v Londonu smo

Pesnik, kantavtor, pisatelj in prevajalec Matej Krajnc se lahko pohvali z obširnim pesniškim opusom, ki nastaja od leta 1988. Pričujoča zbirka London je že njegova 52. po vrsti, a vendar se zdi, da se njegove praviloma tanjše knjižice poezije, ki izhajajo zelo redno, včasih kar izgubijo in niso vedno deležne kritiškega in bralskega pretresanja, ki bi si ga zaslužile, zato je pohvalno, da ga je letos izpostavil festival Pranger, kjer so pod drobnogled vzeli njegovo knjigo Ojstrica (2019), nato pa je Dejan Koban London izbral za izid v zbirki Sončnica, vsa nora od svetlobe. Zbirka v trenutnem kontekstu prepovedi, zapor in omejitev deluje kot svež vetrc, saj nas popelje na potovanje v prestolnico Združenega kraljestva, ki kar brbota od življenja, hitenja in premikanja. Milo rečeno kakšen verz s svojo neobremenjenostjo in normalnostjo kar zbode, recimo grizljanje oreščkov na natlačenem letalu, pa sprehodi čez polne trge in tlačenje na podzemno železnico, in dejansko bi lahko zbirko brali kot relikt nekega bolj sproščenega in gotovega časa. A tudi tu ni vse postlano z rožicami, pesniški subjekt se namreč odpravi na pot iz Ljubljane v London, da bi napravil glasbeno kariero oziroma da bi posnel ploščo. Odpravi se skupaj z ženo, razne peripetije se začnejo že na letališču pred vkrcanjem in se nadaljujejo čisto do zadnjega verza. Zgodbeno zastavljena zbirka je v svoji narativnosti dovolj ohlapna, da ne postane dolgočasno premočrtna, saj v »zgodbo« nenehno vpadajo bizarni dogodki, nenavadna srečanja in še bolj nenavadni premisleki.

S protagonistom in njegovo ženo potujemo najprej z letalom, potem z avtobusom in kasneje še s podzemno, po ugnezdenju na lokaciji pa nas čaka še ogromno sprehajanja, pohajkovanja in bluzenja po mestu, v katerem divje vrvi. London je zbirka premikov, tako fizičnih kot tistih bolj simbolnih, saj je osnovna želja glasbenika uspeh – zato celotna premisa spominja na vrhunsko glasbeno dramo Once (2007), čeprav se ta dogaja v Dublinu –, zanj pa bo treba nemalo odrekanja, konfliktov, rasti in splošnih notranjih viharjev. Začetek zbirke določa prevozna kolobocija, v kateri se potujoča srečujeta z raznimi liki, od carinikov in varnostnikov do stanodajalca in mimoidočega, ki jima pomaga nesti kovčke, pa tudi tista prišlekovska utrujenost, ki se prikrade v človeka (»naredi mi uslugo stara gospa / izpuli mi / zemljevid iz rok«), ko je že nekaj časa na poti. Odlika zbirke so zagotovo vihravi pogovori, ki jih res ne zmanjka, še bolj pa so fascinantni zato, ker ni nikoli čisto jasno, ali si jih subjekt zamišlja v glavi ali pa opazke dejansko izreče na glas. Živahna govorica je polna medmetov, mašil, vzklikov, pa tudi zapisov raznih glasov, zato Krajnc z lahkoto pričara vrvež in nenehno gnečo, ki ga obkroža (»se opravičujem gospodični stevardesi / kje je stranišče / že drugič: to je moj sedež drekač / tati tati sem lahko jaz ob oknu«). Replike so načeloma kratke, odsekane, a zelo ritmične, vanje se vpenjajo verzi iz komadov, kot je za avtorja značilno. Da se zbirka bere še bolj avtentično, se v pesmih redno pojavljajo razni britanski izrazi (»blimey james / look at those southern blokes«), kombinacija vsega naštetega pa se v spoju z divjanjem po Londonu prelevi v ludistično hudomušno pesnitev.

Po Londonu se sprehajajo množice oseb, ki jih glasbenik prikliče s pomočjo domišljije ali spominov, od znanih rock glasbenikov in kraljice do njegovih kolegov glasbenikov ali naključnih mimoidočih – slednje so zelo pogosto starejše gospe, morda zaradi poudarjanja čudnosti situacij ali pa zaradi možnosti, ki jih komunikacija z njimi ponuja v smeri razigranosti in zafrkljivosti. Zbirko gradijo tako namišljene kot resnične, tako prisotne kot odsotne osebe, ali kot zapiše v spremni besedi Dejan Koban: »Vse te osebe so zreducirane na višino okoli sedmih centimetrov. So bele, premazane z bleščečo glazuro, pobarvane z živimi barvami ali fejkano pozlato. Figurice, ki jih postaviš na televizor ali pred knjige, ki jih nihče ne bere.« In res se morje ljudi znajde tudi v funkciji kontrasta z glasbenikom in njegovo ženo, ki iz množice izstopata kot prvinska in zares živa. Subjekt se namreč potika po snemalnih studiih in si v glavi sestavlja govor za kraljico (»zabeležim si nekaj besed za kraljico / elico kaj naj ji rečem ko pa šele / iščem službo in ne bom v visokem / plačilnem razredu kot beatli in stonesi«), pri tem pa ostaja zvest svoji umetnosti.

Stvarno dogajanje v zbirki prekinjajo že omenjeni bizarni dogodki, ko recimo subjekt na sprehodu po pokopališču najde ključnico in je noče predati starejši gospe, ko mu rival sredi ulice s kitaro odseka glavo ali pa ko z ženo vsako jutro na vrtu kadita skupaj z lisico, kar lahko razumemo ali na simbolni ravni ali kot plod nebrzdane domišljije, ki pesniški London ustvarja iz fikcije, kjer je vse mogoče. Skozi posamezne londonske epizode, ki so sestavljene in srečanj in opažanj, lahko razbiramo tudi odnos med glasbenikom in njegovo partnerko, ki se vrti okrog iskanja ravnotežja in smisla sredi kaosa novega bivališča, ki ju iztirja s svojimi zahtevami in nepredvidenimi situacijami. Pogosto naletita na birokratske zaplete (»lezite sem / za kratkih pet let / do prošnje / za državljanstvo«) ali pa na brezvezna pravila, s katerimi Krajnc obračuna z obešenjaškim humorjem in cinizmom (»ko se okrog dveh popoldne / pokopališče zapre / ljudje nehajo umirat / čisto enostavno / to lahko nadoknadijo / tudi zjutraj«). Dejansko pa gre v osnovi za prikaz kateregakoli odnosa, ki ga doletijo spremembe, zato zbirko tudi z lahkoto začutimo. V pesmi se sicer prikrade precej stvarnih pritiklin globaliziranega velemesta, kot so Starbucks, Tesco in McDonald’s, a te klišejske znamke tu niso z namenom ustvarjanja »pristnosti«, ampak bolj kot kritika dimnih zaves in pasti multinacionalk, zaradi katerih je že vse isto, ponavljajoče se, kopija kopije kopije … Protagonist se mora kot umetnik osvoboditi teh praznih označevalcev mesta, da lahko v njem začne ustvarjati polnopravno in polnokrvno, da se lahko v njem zasidra in morda pride do dna sivi Temzi.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS