Bi raje videl, da uničijo vso njegovo poezijo, kot pa ubijejo eno miš, enega vrabca

Simpozij o Juretu Deteli (Ljubljana, Cankarjev dom, 2. 4. 2019)

Vesna Liponik

V lanskem letu so pri založbi Beletrina izšle Zbrane pesmi I in Zbrane pesmi II Jureta Detele, ki na več kot tisoč straneh zajemajo fragmente, osnutke, variante, že objavljene in še neobjavljene avtorjeve pesmi, ki jih je zbral in uredil Miklavž Komelj. Kot podaljšek izida tega vsekakor monumentalnega dela, kakor se je izrazil Aleš Šteger, je založba Beletrina 2. aprila v Cankarjevem domu organizirala Simpozij o Juretu Deteli, s katerim se je namenila »ob tej prelomnici primerno osvetli[ti] njegovo življenje in delo«. Kaj se je v tej svetlobi dogajalo, pa je že druga stvar.

V skladu z osnovno motivacijo organizacije simpozija je kot prvi izmed govork, govorcev nastopil Miklavž Komelj, ki se je osredotočil na urejanje obeh izdaj. Komelj je Detelovo pesniško govorico označil kot ključno ne le v tukajšnjem, ampak tudi v svetovnem merilu, in to ravno v radikalnosti poskusov te govorice; poskusov vzdržanja govorice v odnosu do »bitij iz tujih svetov«, če si izposodim Detelovo sintagmo iz pesmi Krotke oči.

Komelj kot eno izmed osnovnih vodil pri urejanju tako obsežnega materiala navaja načelo nehierarhičnosti pri objavi pesmi in fragmentov, nedokončanih in dokončanih pesmi, kot je povedal na predstavitvi in kar je mogoče prebrati tudi v uvodnem spremnem zapisu k Zbranim pesmim. Hkrati, kot navaja Komelj, tovrstne izdaje objavljenih in neobjavljenih tekstov intenzivirajo razliko med obema skupinama in omogočajo razpoznavati kriterije, zakaj so nekateri teksti objavljeni in drugi ne. Načelo nehierarhičnosti je, poleg dostopnosti več variant istih pesmi, ki jih je Detela sistematično revidiral predvsem v drugi polovici osemdesetih, ko je dokončno izoblikoval osnovne premise svojega pesnjenja – Detela jih navaja tudi v arhivskih posnetkih sklepnega dejanja simpozija, v dokumentarnem filmu Sočasja – gotovo ena izmed odlik te izdaje.

Detelova iskanja, »kako je z ljudmi in živalmi / in kakšno vlogo ima tu jezik,« kakor zapiše v enem izmed fragmentov v Zbranih pesmih (634), so pripeljala do odmika od »tiranije metafor« in k izoblikovanju principa dobesednosti, ki ne pledira za ustaljena pojmovanja, pogojena z dimenzijami in razdaljami »cash estetike« (tako sintagmo »tiranija metafor« kot tudi »cash estetika« uporabi Detela v svojih zapisih). Izjemna doslednost v sledenju osnovnim premisam njegovih pesniških postopkov ter njihova empirična osnova, kar je za Detelo v skrajni konsekvenci pomenilo, da bi raje videl, da uničijo vso njegovo poezijo, kot pa ubijejo eno miš ali vrabca, je rezultirala v notranji napetosti njegovih pesmi, pri čemer lahko pride do transformacije zavesti zgolj v vzdržanju te napetosti, v soočenju z vsakim posameznim bitjem, ne kakor se razodeva v omejenih prostorih biologije in živalskih vrtov, temveč kot bitje v vsej daljavi, ki ga obdaja, v vsej daljavi, ki jo proizvede. Ali, kot se je v svojem prispevku Jure Detela in vprašanje subjektivitete živali izrazila Branislava Vičar, »njegova poezija o živalih s svojim emancipatornim potencialom vzpostavlja možnosti za radikalno transformacijo človekovega odnosa do živali: konstituira izziv ideološki naturalizaciji nasilja nad živalmi in ponuja drugačno obliko védenja, ki vzpostavlja zahtevo po kritični zavesti in drugačni obliki družbene organizacije in diskurzivnega, simbolnega in materialnega umeščanja živali.«

Na enega izmed nespregledljivih aspektov Detelove misli, vezane na likovno teorijo, ki pa se ne izogne njegovim pesniškim prizadevanjem, se je v svojem prispevku osredotočil slikar in profesor na ALUO Sergej Kapus. V predavanju, naslovljenem Despotizem pogleda, Detelovo premišljevanje odnosa med gledajočim in gledanim vpelje v širši kontekst likovnih premišljevanj perspektivičnosti ter »mehanizma panoptikuma« in njegovih separatnih posledic.

Prostor, v katerem sta gledajoči in gledani ločena, ne označuje spremembe, ki bi omogočala spremembo pogleda, pomeni izvzetost gledajočega, gledano telo v takem prostoru pa je obvladljivo in razpoložljivo, gledalec takega telesa, takega prostora pa je despot, ki obvladuje prostor in si ga podreja, kakor v svojem prispevku opozarja Kapus. Detela je za razliko od slednjega zarisal znatno drugačno videnje prostora, v katerem je tudi gledalec gledan, vključen in njegov pogled ni več despotski. Ko skuša Detela v zasnutku eseja Wordsworth v današnjem času razložiti, zakaj je sorodnost med pojmoma daljava in bližina večja od te med daljavo in razdaljo, se naveže na haiku Matsua Baša in zasnuje tekst, ki ga kasneje v Novi reviji objavi kot samostojen esej z naslovom Namesto poetične teorije.

Detela v zapisu razgrne način, kako se v haikuju dogaja prostor, pri čemer raziskuje to, kar imenuje prostorski paradoks, ki ne prezre časovne komponente, katerega bistvo je ravno v tem, kako pesem operira z dvema različnima časoma, ki ju hkrati razsloji, a združi. To je pogled, ki proizvede razcep, špranjo, režo, kakor se izrazi Kapus, detotalizirajoč pogled, v katerem nenaslikani, zakriti prostori niso izgubljeni in v katerem gledalec ni skrit pred pogledom gledanega, subjektiviteta gledajočega pa se izkaže za nekaj neskončno drobnega ali z Detelovimi besedami: »[gre za] evokacij[o] prisotnosti, ki razklene meje individuacije ali vsaj pri kateri se razkrije subjekt kot nekaj neskončno drobnega; namreč subjekt, ki izdeluje pesem.«

Po Kapusovem predavanju se je ključni moment simpozija kaj kmalu pričel dogajati v razcepu, špranji, reži, ki so jo predavanja proizvedla, in v kateri je Petra Koršič stimulirala prisotne ter preko na videz nedolžne anekdotičnosti napela nit mitizacije in mistifikacije Jureta Detele, ki sta tako postali neobhodno vprašanje za vse nadaljnje govorce in govorko. Odgovor na to vprašanje pa je vsekakor razodeval spopadanja z vzdržanjem Detelove misli, vzdržanjem njene notranje napetosti, brezkompromisnosti in etične doslednosti.

»Tisti, ki spregleda ta razcep, špranjo, režo začne Detelo mitizirati,« je pojasnil Kapus in dodal, da na polje mitizacije vstopaš takrat, ko se izogneš ostrim konfrontacijam s konkretnostjo in se pomiriš, in tega Detela ni poznal. Kot aktualna primera neustrezne kontekstualizacije, nerazumljenosti in izrabe Detelove misli je Kapus nato navedel pojavitev Detele na Grafičnem bienalu in razstavi Nebeška bitja v MSUM.

V skladu z doslednostjo njegove misli pa pri Deteli ne gre le za konfrontacijo z vsakim posameznim bitjem, ampak je kot samostojne entitete dojemal tudi svoje tekste in tekste drugih in se z njimi na ta način tudi spopadal, na kar jasno kaže že zgoraj navedeni primer haikuja Matsuja Baša. Na tem mestu velja pritegniti Kapusovi pripombi, da je to vsekakor dragocenost, ki je dandanes primanjkuje.

Branislava Vičar, ki znanstveno deluje na polju kritičnih animalističnih študij in aktivistično na polju boja za pravice živali, je Detelovo misel osvetlila z obeh navedenih vidikov.

Na podlagi Detelovega eseja Ekologija, ekonomija preživetja in živalske pravice, ki ga je objavil v Novi reviji leta 1984, je rekonstruirala njegov model animalistične etike kot deontološke, egalitarne in zoocentrične, »ki vzpostavlja zahtevo po kritični zavesti in drugačni obliki družbene organizacije in diskurzivnega, simbolnega in materialnega umeščanja živali.« Kakor se je izrazila Vičar, gre za »etični model, ki presega vsa filozofska izhodišča animalistične etike tedanjega časa.« S čimer je merila predvsem na Singerjevo utilitaristično etiko, ki jo je Detela poznal in tudi zavrnil.

Detela si je v svojih tekstih prizadeval za vzpostavitev zavesti o živalih, ki so v pesmi imenovane, v celovitosti in samobitnosti njihovega bivanja, kajti »[n]ihče ne more čutiti nobene živali, tako kot ona čuti sebe.« Za Detelo je subjektiviteta živali možna v prepoznanju njene tujosti.

Branislava Vičar je v svojem prispevku pokazala na relevantnost Detelove misli v kontekstu kritike speciesizma in abolicionističnih prizadevanj za odpravo vseh oblik izkoriščanja živali ter na njeno presečnost s kritiko kapitalizma. Koršič pa je poskrbela, da se Vičar ne bi izognila sočnemu vprašanju o mistifikaciji in mitizaciji Jureta Detele. Vičar se je v svojem odgovoru navezala na mistifikacijo kot način degradacije relevantnosti Detelove misli in s tem nezavezujočnosti.

Publicist in mirovnik Marko Hren je pred pričetkom svojega prispevka Detela kot zgodnji znanilec trendov globoke ekologije in duhovnosti 4.0 pomenljivo kar sam odgovoril na vprašanje mitizacije in mistifikacije Jureta Detele, a ne toliko s svojim lakoničnim odgovorom, da »Detela postavi stvari na svoje mesto«, kolikor s svojim prispevkom, ki je bil mitizacija in mistifikacija misli Jureta Detele par excellence.

Tako recimo Hren kljub Detelovi eksplicitni ograditvi od ekologije v pesmi Krotke oči, ki jo je v svoji prezentaciji navajala tudi Vičar, »češ, da [ekologijo] […] skrbi korist od zelenja, / ne bitja iz tujih svetov.« in ne glede na Detelov zapis v pismu Jaši Zlobcu iz l. 1986, v katerem Detela zatrdi, da so »[ž]ivali veliko več, kot jim priznavajo ekologi,« Detelo postavi v kontekst globoke ekologije, kot »znanilca tovrstnih trendov«.

Eliminacija razcepa, reže, špranje se tako dogaja z umeščanjem Detele v koncept duhovnosti, ki Hrenu pomeni »trajen, ponotranjen proces rasti človeka v njegovem zavedanju povezanosti s svetom, s svetim, z vsem, kar ga obdaja in prežema«, kakor je v svoji predstavitvi navajal Hren, pri čemer se ne opredeli do vsekakor nespregledljivih Detelovih besed na temo povezanosti, ki so recimo dostopne v Orfičnih dokumentih, in na katere sta v kasnejši intervenciji po Hrenovi predstavitvi opozorila tako Vičar kot tudi Kapus, da je orientir za Detelovo mišljenje povezanosti osnovan na ločenosti, na samoti ali: »ni bitja, ki ne bi bilo že a priori ločeno od narave, in zato samo«. (Detela, Orfični II 465)

Če je tako Komelj z besedami o notranji napetosti v tekstih Jureta Detele, ki izvirajo iz poskusov vzdržanja govorice v odnosu do »bitij iz tujih svetov«, in se transformacija zavesti lahko zgodi ravno pri vzdržanju te notranje napetosti, že govoril v zasnutku razcepa, špranje, reže in če je Kapus ta razcep scela in dokončno postavil v samo središče zanimanja, če je ta razcep tisto, kar pretresa Detelovo misel in posledično sam simpozij, in če je Vičar nadalje vztrajala in poglobljeno elaborirala vsebino tega razcepa, reže, špranje, jo je Hren uspel popolnoma zasuti ali, morda bolje, narediti kup, kjer je razcep.

Sočasjem kot sklepnemu dejanju simpozija ne bom posvetila preveč prostora, saj je bil v okviru tega medija že objavljen prispevek na to temo, vsekakor pa so Sočasja prispevala svoje k temi mistifikacije in poskrbela za to, da je mogoče reči predvsem: škoda arhivskih posnetkov.

V kvantitativno skromnem repertoarju govork, govorcev so se tako zarisala vsa protislovja in nerazumevanja, od katerih se je želel Detela ograditi že na samem začetku, kot tudi vsa razumevanja in spodbude, ki jih je (ne)nadejano izzval. In tako se je kljub vztrajnemu ponavljanju Detelovih misli, ki smo mu lahko bile_i priča od začetka do konca simpozija; v literarnem portretu iz decembra 1985, v arhivskih posnetkih v filmu Sočasja, v prispevkih govork, govorcev, se je simpozij navsezadnje iztekel v razcep, režo, špranjo, kjer sta se uspeli naseliti tudi mitizacija in mistifikacija. In kaj torej pomeni, če so na simpoziju – mislim, da ne pretiravam, če rečem, da tako rekoč v čast Juretu Deteli in njegovi misli – ne glede na vse, kar je bilo prebrano, izrečeno, slišano, premišljevano, ne glede na to, da bi Detela raje videl, da je vsa njegova poezija izbrisana, za vedno uničena, kot da bi bila ubita ena miš ali vrabec, tam na tisti mizi v kotu dvorane obsceno stali vrči kravjega mleka in so se nekateri od prisotnih potegnili vase in zagrizeno molčali, ko jih je Vičar opomnila na to, da je pa to na dani kontekst vendarle nekoliko neprimerno, če že ne popolnoma nespoštljivo.

O avtorju. Vesna Liponik, rojena v decembru, študira primerjalno književnost in slovenščino, svoje pesmi objavila v Idiotu.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Proksiproblemi

    Tomaž Grušovnik

    Smisel nesmiselnih sporov je v tem, da so nadomestek za druge, resnejše težave.

  • Keber

    Tomaž Grušovnik

    Zakaj bi bilo denimo dovoljeno kar tako razbiti neko skalo, kak star stalaktit, četudi ga ne bo nikoli nihče videl? Mogoče pa je že brisanje starih datotek moralno problematično?

  • »To je pravica, človek, kakor si jo bil sam ustvaril.«

    Anja Radaljac

    Cankarjeva zbirka Iz tujega življenja je bila napisana v letu 1914, a je izšla šele posthumno, leta 1935. Skozi celotno zbirko Cankar scela neposredno naslavlja vprašanje človekovega odnosa do drugih vrst.