Bi morala kot mlada ženska včasih preprosto držati jezik za zobmi?

Anja Radaljac

S knjižnega sejma najbrž še nobeno leto nisem prišla tako poklapana. Morda sem kriva sama, ker sem si izbrala napačne debate in sem pretekla leta izbirala bolje, ampak četudi vzamem to v zakup, so bili dogodki, ki sem jih letos obiskala, vseeno skrajno klavrni in – pravzaprav – ne(povsem)vredni javne prezentacije.

Ob pregledovanju sejemskega programa so mi v oči padle predvsem debate o ženskah v literaturi – Živa slovenščina: spol in seksualnost v razvezanem jeziku, Ali je literatura ženska?, Prozni nemir ženskih pisav. Podobno zanimiva se mi je zdela diskusija z naslovom: Angažma mladih avtorjev nekoč in danes: ali danes najdevamo znake izgubljene generacije in mislim, da ni bilo zelo naivno, če sem pričakovala, da bodo dogodki s tovrstnimi naslovi vsaj rahlo problemski. Sicer sta predvsem debati Ali je literatura ženska? ter Prozni nemir ženskih pisav nekako zbujala vtis, da bo šlo za malce konservativnejši pogled na položaj ženske v (sodobni slovenski) književnosti, a kljub temu sem upala, da bo tema nekako – četudi manj aktualno – prevprašana. Navsezadnje se je izkazalo, da so – tako ali drugače – vsi dogodki obljubljali preveč.

Debata Živa slovenščina: spol in seksualnost v razvezanem jeziku je obetala pogovor o vpisovanju spola in seksualnosti v (urbani, »živi«) jezik (ter preko jezika v družbo) in lingvistično obravnavo teh primerov, vendar je pogovor razvodenel v shematsko prestavitev novega, tematskega Razvezanega jezika. Tema je bila, kajpak: moški, ženske, spol in seksualnost. Težko rečem kaj več – pa bi rekla z veseljem –, ker je dogodek trajal le (rekordnih) dobrih deset minut. Vsekakor škoda; vprašanje govora o seksualnosti je vsekakor aktualno, kot so organizatorji dogodka zapisali v napovednik, vendar pa je – morda – tudi nekoliko simptomatično, da se ga odpravi na hitro in brez (globljega) premisleka pred publiko. Sourednica Kaja Dolar bi lahko z lingvističnega stališča zagotovo povedala še kaj več kot zgolj podatek, da se o seksualnosti navadno govori bodisi otroško, medicinsko ali vulgarno, kar je sicer dober nastavek za debato, ki pa je – preprosto – ni bilo.

Še mnogo bolj simptomatičen pa je bil diskurz na debatah Ali je literatura ženska? in Prozni nemir ženskih pisav. Na prvem dogodku, pogovoru s pisateljicami Matejo Gomboc, Evelino Umek ter Vilno Purič sem bila, pravzaprav, ogorčena. Dr. Edi Kovač, ki je dogodek povezoval, je svoje gostje naslavljal (slabo) prikrito mačistično in seksistično, uporabljal pa je skrajno zastarelo dialektiko, ki je žensko stereotipno prikazovala kot nežno, intuitivno, skrivnostno bitje, ki ga moški kljub svoji intelektualni superiornosti ne more scela doumeti. Med vprašanja o razpetosti med družino (ki mora biti na prvem mestu), službo ter pisateljevanjem, o tem, ali lahko moški zadovoljivo popiše žensko dušo in o otrocih (in ljubezni do njih), ki so bila naslovljena na »vas, pisateljice«, kar je zvenelo skrajno pokroviteljsko in sprevrženo zaničevalno, so se vmešavali tudi reki, kot so: Če ženska hoče, Bog hoče; Prevod je kot ženska: če je lep, ni zvest, če je zvest, pa ni lep in Ko ženska ljubi, ljubi neprestano, moški ima vmes opravke. Skrajno problematično se mi zdi, da je bilo dopuščeno na Slovenskem knjižnem sejmu izvesti tako skrajno konservativen pogovor, ki je iz minute v minuto utrjeval stereotipe in predsodke o ženskah ter moških, kakršni nimajo v kultiviranem kulturnem dogodku kaj iskati.

Le za malenkost manj nestrpen je bil – morda – dogodek v organizaciji ženskega odbora PEN MIRA Prozni nemir ženskih pisav, na katerem so sodelovale Jerneja Jezernik, Miriam Drev, Veronika Simoniti in Karin Cvetko Vah, čeravno že sam naslov implicira konservativen pogled na žensko in v skladu s tem na pisateljico. Jerneja Jezernik je pogovor vodila nekako v slogu intervjujev iz ženskih revij – zanimalo jo je (med drugim), kakšen pomen pripisujejo gostje odnosom med liki, kaj je bistvo medčloveških odnosov, zakaj se dogajanje odvija v eksotičnih krajih (ali ljudem iz eksotičnih kultur) ter ali izhajajo njihovi opusi iz tradicije ženskih pisav – tako tujih kot slovenskih. Imeli smo srečo – sicer bi se dogodek izrodil v na las podobnega tistemu, ki ga je vodil dr. Edi Kovač –, da so gostje odgovarjale z vsaj malenkost več razumevanja ženskega vprašanja. Čeprav je Karin Cvetko Vah iskala razloge, da je njeno pisanje označeno kot trivialno, v mačizmu, češ da mora ženska pisati kot moški ali pričakovano »ženstveno«, če naj bo njena literatura cenjena, se priglašala za zagovornico termina »ženska pisava« in celo rekla, da je bolj počaščena, če njeno delo pohvali moški, je Miriam Drev odločno zagovarjala stališče, da gre za preživet termin, ki se ga v tujini skorajda nikjer več ne uporablja ter opozorila, da spol njenih likov ne vpliva na njihova dejanja, mišljenje ali sposobnosti. Mnenju se je – pričakovano – pridružila Veronika Simoniti, ki je dodala, da je ne definira le njen spol, temveč tudi mnogi drugi dejavniki.

Vsi trije dogodki so pokazali, da je vprašanje ženske mogoče razumeti kot simptom sodobne družbe; govor o ženski je še vedno prežet s skrajnimi tipizacijami, stereotipi, klišeji in predsodki. Da je mogoče na oder Debatne kavarne postaviti tovrstne pogovore, se mi zdi izjemno problematično in pravzaprav obsojanja vredno, ker debate s tovrstno vsebino ne ponujajo novih uvidov, temveč le utrjujejo shematske prikaze in družbene konvencije, ki bi jih bilo treba preseči in proti katerim bi se bilo treba – tudi z umetnostjo in v umetnosti – boriti.

Podobno pa je razočaral pogovor Angažma mladih avtorjev nekoč in danes: ali danes najdevamo znake izgubljene generacije, od katerega sem – morda – enostavno pričakovala preveč, priznam. Pogovor, na katerem so sodelovali Ivo Svetina, Gabriela Babnik in Glorjana Veber, povezovala pa ga je Barbara Pogačnik je bil, pravzaprav, nekakšen golaž vseh mogočih tem in vprašanj, ki na koncu niso bila niti posebej povezana, še manj pa so poskušala osvetliti angažiranost mladih literarnih avtorjev in avtoric. Pogačnik se je zaplezala z vprašanji o generaciji in generacijskosti, pri čemer je v ospredje stopila neka splošnejša angažiranost, vprašanje ali so mladi danes res tako apatični in neangažirani, kot se rado predstavlja. Po pričakovanjih je Veber zatrdila, da ne, da mladi so angažirani, ampak žal debaterji niso segli kam dlje od ugotovitve, da imamo nekaj mladih angažiranih avtorjev, ki pa žal niso bili prav posebej izpostavljeni. Osvetljevali so predvsem položaj avtorja v Jugoslaviji v primerjavi z današnjim ter se – seveda – zaplezali pri financah (v ospredju je bilo vprašanje zavrnitve denarne nagrade Anje Golob). Nazadnje so se vsi strinjali, da je angažma tako notranji kot zunanji, v literaturi in zunaj nje, skratka, in da ga je moč opaziti pri več slovenskih avtorjih. Mnoga izjemno zanimiva vprašanja, ki so bila izpostavljena v najavi dogodka, so bila žal izpuščena.

Pod črto lahko zapišem, da mi je letošnji sejem ponudil preveč splošnega in preveč preživetega ter me precej ujezil. Dokler bomo o temah, kakršni sta vprašanje ženske in mladih, govorili na tak način, bi težko rekla, da nas čaka resnejši družbeni premik v pravo smer. Ampak morda se mi tako samo zdi, ker sem mlada ženska in moje mnenje ne more biti posebej relevantno.

O avtorju. Anja Radaljac je komparativistka, kritičarka (Delo, Literatura, Airbeletrina, Radio Ars), prevajalka in prozaistka. Prvenec, roman Polka s peščenih bankin, je izdala leta 2014 pri založbi LUD Literatura. Pri pisanju – tako kritik kot publicističnih besedil in literarnih tekstov – jo predvsem zanima kako se skozi različne družbene mehanizme (med katere šteje tudi literaturo) vzpostavlja odnos … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Karin Cvetko Vah says:

    Draga Anja,
    najlepša hvala za (ne)nadejano pozornost. Da boste lažje razvili debato (v kateri ne nameravam sodelovati), navajam svoje besede, kakor so bile izrečene: “To velja na vseh področjih, tudi v znanosti je podobno. Moški lahko piše o čemer koli, medtem ko mora ženska pisati bodisi tako kot moški bodisi tako, kakor se od nje pričakuje – torej mehko, morda s pridihom starodavnega, ponižnega. Če moški piše o bruhanju in samozadovoljevanju, je to visoka literatura, medtem ko je literatura, v kateri se junakinja poglablja v odnose in si morda celo kupi čevlje, ožigosana kakor trivialna. Sploh ta pojem trivialne literature, ki ga slovenski kritiki tako radi uporabljajo, pogosto zakriva precej preprost mačizem. Celo na slovenski strani wikipedije je kot primer trivialne literature naveden prav ženski roman 19. stoletja.”
    Na vprašanje, ali me bolj berejo ženske ali moški, sem odvrnila, da ženske – če me spomin ne vara, je Branko Gradišnik nekje zapisal, da bralcev nima, ima le bralke. V tem oziru je pohvala bralca seveda dragocena.
    Pa lep večer želim,
    Karin

  • Glorjana says:

    Tudi sama sem pričakovala od debate več. Sem vesela, da se vsaj stopica dalje. Škoda le za povzetek, da niso vsaj omenjene tri nacionalne analize o mladih, ki obravnavajo angažiranost. Če koga vendarle zanima, si lahko preberete tukaj več o tem, o čemer sem govorila.
    http://www.dnevnik.si/objektiv/odprta-stran/hibridna-generacija

  • Anja Radaljac says:

    Glorjana, hvala za to pripombo, strinjam se z njo in se opravičujem, da raziskave nisem omenila. Kar si povedala, je bilo zelo na mestu in tudi sama spodbujam, da se raziskavo prebere.

    Lep pozdrav!

  • Anja Radaljac says:

    Karin – priporočam branje Drugega spola s poudarkom na feministični mizoginiji, nekako v tem smislu gre razumet moj pogled vprašanje vsega, o čemer ste govorili.

  • Anja Radaljac says:

    *moj pogled zastran vsega …

  • Aljaž Krivec says:

    Sam sem se sicer omenjene okrogle mize udeležil le takole sporadično in si je ne drznem komentirati od A do Ž.

    Bi pa le skušal najti stik med komentarjema. Tudi sam sem razmišljal o tovrstnem literarnem mačizmu, ki bi s strani kritike avtorju “dovolil” več kot avtorici.

    Toda – dialektika, ki bi bila uporabljena v kritiškem tekstu, da bi ga ocenjevala na tak način je že korak dlje od osnovnega problema. Izjava o avtorju, ki piše o bruhanju in masturbiranju, ter avtorici, ki piše o poglabljanju v odnose ter kupovanju čevljev, sama na sebi implicira ne zgolj razlike med spoloma, temveč ob tem uporabi tudi “tipični moški značilnosti” (masturbiranje kot prikaz moškega presežka spolne sle, ter bruhanje po pitju(?)) in “tipični ženski značilnosti” (kupovanje čevljev kot nečimrnost/zapravljivost ter poglabljanje v odnose kot presežek čustvenega v nasprotju s spolnim).

    Iz tega vidika se mi zdi, da se je potrebno problema lotiti še kakšno stopničko prej. Zgolj z preureditvijo (mačistično?) naravnanega sistema kritištva, ki bi dejansko lahko rodil takšno oceno (ki vse “tipično žensko” zavrne kot slabo, vse “tipično moško” pa sprejme) pač ne bi dosegli posebej dosti, le navidezno spremembo v emancipaciji (če to ni prehuda beseda), ki bi povedala “problema ni, torej se o tem ne rabimo več pogovarjat”.

    P.S. Sem pa sicer tudi zadržan do besede “bralka”, ki ima žal v splošnem diskurzu dva pomena. Poleg najbolj očitnega (torej osebe ženskega spola, ki pač bere), tudi ljubiteljico pogrošne literature. Ne pravim, da je imel to v mislih Gradišnik, vsekakor pa gre za besedo s katero je potrebno biti v takšnem kontekstu pazljiv.

  • Barbara says:

    Žal v 35 minutah s tremi sogovorniki, od katerih je imel vsak svoj horizont, zares ni bilo mogoče odpreti vseh tem, ki so bile najavljene v napovedi dogodka. Že pred samim dogodkom smo se zato na samem uredništvu dogovorili, da naj bi bil, glede na to, da je bil umeščen v hrupno in relativno nepozorno okolje Knjižnega sejma(zame je bil okoliški hrup izjemno moteč)dogodek bolj najava kake bolj poglobljene in daljše debate v okviru dogodkov na uredništvu. Vseeno se mi je zdelo pozitivno, da se je vsaj odprlo vprašanje komunikacije med generacijami in principov, ki tako primerjanje lahko usmerjajo, tega ni lahko načenjati in ga redkokdo odpira (žal mi je, če je izpadlo, da je bilo govora predvsem o “Jugoslaviji”), kar v praksi pomeni, da obstaja mnogo predsodkov starejše generacije pred mlajšo in morda obratno. Precej lažje bi bilo raziskati temo v eni sami generaciji, a tako se prepad ne zmanjšuje. Glede na široko zastavitev teme se mi vendar ni zdelo nezanimivo vprašanje, kako družba reagira na angažma, res pa je, da sem marsikatero konkretnost morala opustiti zaradi povezovanja različnosti gostov. Vsekakor se je zame izpostavilo vsaj izhodišče v občutenju moči angažmaja, iz česar se mi zdi vredno začenjati razmišljanje dalje, vsaj za nekoga, ki je bral tudi norosti prejšnje generacije. res pa je, da se v vsebino pisateljev mlajše generacije nismo uspeli dovolj potopiti. že najavljenih je bilo preveč imen, da bi nam to lahko uspelo, med drugim se nam tudi ni uspelo dotakniti se pisanja Anje Radaljac – žal, vendar pa to seveda ne pomeni, da o tem in še o marsičem ne bomo nadaljevali. Za sejemsko debato je bila ideja o množini avtorjev, ki se je začela oblikovati na uredništvu, žal preambiciozna, me pa malce moti tudi to, da je izpadlo, da smo se zaplezali pri financah: sama debate niti slučajno nisem vodila v to smer, pač pa me je zanimalo, ali to konkretno gesto gesto lahko posvojijo bodoče ali pretekle generacije. gostje ta vprašanja pač vidijo vsak s svojega vidika, iz različnih razlogov tudi niso povedali vsega, kar so povedali pred samim javnim nastopom. Seveda pa ste tudi obiskovalci na debato prišli vsak s svojimi pričakovanji. Nekatera imena iz napovednika so res obstaja v zraku le kot primer, o čem lahko razmišljamo, treba je bilo ostati na “teaserjih”. Sejemska debata skratka ne more biti klasična Literaturina debata in v tem smislu tudi ne gre od ne pričakovati istih rezultatov in je meriti z istimi vatli.

  • Karin Cvetko Vah says:

    Meni zelo ljubo branje, Anja!

  • Karin Cvetko Vah says:

    Hvala za tale komentar, Aljaž. Sem rekla, da se debate ne bom udeleževala, ampak je bolj zanimiva, kakor sem pričakovala. Matematikovi predsodki, pač, se opravičujem. Seveda nisem napisala knjige o ženski, ki kupuje čevlje, je pa tudi to noter – podobno kot marsikatera knjiga, ki vsebuje bruhanje in masturbacijo, dejansko govori tudi o veliko globljih rečeh in si s tem zasluži poglobljene kritike. Torej kljub bruhanju, ne zaradi njega, in podobno je s čevlji (ki so v knjigi s točno določenim namenom, ampak o tem drugje). Tudi mi ne gre za to, da bi kritiki morali kovati moj prvenec v nebo – sama ga vidim bolj kakor izliv vsega, kar je bilo na površju in je moralo biti izlito, da lahko zakopljem globlje. Njegova glavna prednost je po mojem v tem, da je iskren, da ne skuša ugajati in se pretvarjati, da je nekaj, kar je zapovedanao.
    Uh, hotela sem predvsem komentirati tvoje razumevanje besede bralka, s katerim se pa res ne morem strinjati, oziroma če je res, da se uporablja, kakor praviš, je problem veliko večji, kot sem mislila. Torej, zame je bralka ženska, ki bere. In bralec moški, ki bere.

  • Karin Cvetko Vah says:

    Zelo dober članek, Glorjana, končno se v javnosti razbija mit o leni in razvajeni mladini, ki živi pri starših iz lastne komoditete. Moje mnenje je, da tako razmišljujoče in odgovorne mladine še nismo imeli. In upanje, če od kod, prihaja is te smeri.

  • Anja Radaljac says:

    Najprej bi rada samo poudarila, da je bila moja naloga popisat v enem članku štiri dogodke, kar nujno pomeni, da se vsakemu nisem mogla posvetit toliko, kot bi bilo morda prav.

    Sicer pa: strinjam se, da je zelo pomembno odpirat vprašanje medgeneracijskega dialoga, vendar pa se mi zdi tudi s tega stališča debata na sejmu nekoliko zgrešena, predvsem v smislu, da je glas mladih umanjkal in bil potisnjen nekam v ozadje. Govorilo se je o njem, ampak se mu ni dalo priložnosti, da se oglasi sam. Zakaj? Mladih avtorjev imamo ogromno, tudi angažiranih (in pri tem kajpak ne merim nase in se nikakor in na noben ne bi želela izpostavljat) in zagotovo bi se kakšen odzval vabilu na pogovor. Zelo pred kratkim je recimo izšel prvenec Andreja Tomažina, seveda je nekoliko hecno, da Katja Perat ni bila niti omenjena, Davorin Lenko in Jasmin B. Frelih pa le tako – mimobežno. Seveda je tu še kopica drugih, res mladih avtorjev, ki bi po mojem lahko debati mnogo doprinesli.

    Zdi se mi zelo problematično, da smo imeli priložnost prisluhnit Svetini, ki je (to je bilo zelo dobrodošlo) govoril o svoji izkušnji, Gabrijeli Babnik, ki je podobno kot on tudi izpostavila svojo zgodbo, glas mladih (najmlajših? – kdo ve, kje se konča ena in začne druga generacija? Jaz Gabrijele Babnik ne razumem kot osebo ”svoje” generacije, recimo … Bi opozorila tudi na to, da je lahko ta pojem precej problematičen že sam na sebi in da se to ni dovolj izpostavilo.) pa je posredno zastopala Glorjana Veber, ki je spregovorila o raziskavah – a to samo meni deluje nekoliko sporno? Nočem reč, nikakor, da prispevek, ki ga je ponudila Veber ni bil dobrodošel – samo pravim, da se je s tem elegantno spet izpustilo mlade in se jih potisnilo v ozadje. Podobno, kot se pogosto zgodi, ko je kdo prepoznan za ”glas generacije” – kot ”glas” se ga legitimira pravzaprav zato, da se ga lahko nato presliši.

    Kar se zgodi je torej tole: osebo se prepozna za glas generacije, generacijo se generalizira in s tem tudi na nek način utiša, en sam glas pa je na koncu koncev prešibak za kakšne konkretne spremembe.

    In mislim, da se je podobno zgodilo v tem primeru: vredno je izpostavit izkušnje različnih generacij in iskat dialog med njimi, ampak samo, če lahko vse spregovorijo – a ni to jasno? In posebej, če se pri tem upošteva, da gre vselej, kadar imamo na odru neke govorce, za subjektivne izkušnje in ne splošno ”generacijsko” stanje. Četudi so gotovo neke izkušnje skupne, druge niso in generalizacijam bi se bilo dobro izogibat.

    Druga stvar je, da sem pogrešala prevpraševanje angažmaja v literaturi. Razumem, da je angažma notranji in zunanji, ampak zunanji je zagotovo splošnejši, lahko se ga bolj razširi in za osebo ni nujno, da je kakorkoli povezana z literaturo, da je lahko na ta način angažirana. Zato bi me predvsem zanimal angažma različnih generacij v literaturi. Mislim, da bi se zunanjega angažmaja in družbenih realnosti ob tem nujno dotaknili.

  • Jaz bi rad na tem mestu samo odgovoril g. Cvetko Vah. Domnevam namreč, da se izjava “Če moški piše o bruhanju in samozadovoljevanju, je to visoka literatura, medtem ko je literatura, v kateri se junakinja poglablja v odnose in si morda celo kupi čevlje, ožigosana kakor trivialna.” nanaša na letošnji izbor za kresnika oziroma moj članek, objavljen na Airbeletrini: http://www.airbeletrina.si/clanek/vse-te-slabe-knjige, v katerem njen prvenec “Razmerja v ogledalu” na kratko označim s pikrimi besedami: “romance, v katerih glavna junakinja neutolažljivo joče in je na smrt žalostna, na poti domov pa mimogrede skoči v šoping za nove čevlje”.

    Žal mi je, če sem vas prizadel, članek je pisan v nekoliko satiričnem, nesramnem načinu, zato so tudi te mimobežne ocene takšne. Iz njih je gotovo nekoliko težje razbrati, kaj sem imel v mislih, vendar kljub temu ne vidim razloga, da bi trivialnost, ki jo vidim v vašem delu, zvajali na spol.

    Obravnava odnosov gotovo ni trivialna sama po sebi, še manj je to neka ženska kategorija, kot je razumeti iz vaše izjave – literaturo na “žensko” in “moško” v resnici torej ločujete sami, ne jaz. Hitro, nemotivirano menjavanje razpoloženj literarnih likov pa res sodi med učbeniške primere trivialnega pisanja, kjer je “globina” samo na eksplicitni ravni, opisana; literarni lik pa je v resnici (psihološko, eksistencialno itd.) ne doživi (in z njo bralec).

    Če niti ne omenjamo, kot bi vam gotovo navrgel kak marksistični literarni kritik, da ta prigoda s kupovanjem čevljev implicira tudi tipični potrošniški odnos do sveta, v katerem je mogoče emocionalne rane zašiti z nakupovanjem (odvečnih) potrošnih dobrin. In ne nazadnje gre lahko v okviru tega tudi za stereotipni prikaz ženske kot nabiralke oziroma potrošnice.

    Ker članek na Airbeletrini ni literarna kritika, ampak se vašega romana mimogrede samo dotaknem, seveda nisem našteval vseh razlogov, zaradi katerih menim, da je vaš roman prejkone trivialen. Zato izkoristiva to priložnost in povabiva obiskovalce tega portala, da knjigo sami vzamejo v roke in se odločijo, ali imam prav ali ne oziroma če gre res za problem šovinizma v literarni kritiki. Tako bova iz te debate oba nekaj potegnila.

  • Anja Radaljac says:

    Pridodala bi samo to, da v resnici večina umetniške literature med drugim obravnava ravno medčloveške odnose, vendar počne to na drugačen način, kakor trivialna literatura. Pravzaprav je v literarni vedi (pa tudi splošni javnosti) ravno literatura o ”samozadovoljevanju in bruhanju” potrebovala nekoliko dlje, da se jo je nehalo dojemat kot sporno (v kateremkoli, navadno pa moralnem ter estetskem smislu). Pomemben je, skratka, način upovedovanja nekaterih vprašanj in tem, ne pa toliko predmet obravnave sam na sebi.

  • Karin Cvetko Vah says:

    Aljoša, moj namen gotovo ni bil, da bi poanto zreducirala na osebni primer. Dosti pomembneje se mi zdi govoriti o fenomenu kot takem. Kar pa se tiče konkretnega primera, mislim, da bo bolj higienično, če ostaneva lepo vsak na svojem bregu, kakor pa da se spustiva v dirko nabiranja glasov podpore na kvazi nevtralnem terenu.

    Sicer pa, glede na vse odgovore je videti, da je debata sprožila nekaj (samo)preizpraševanja, kar pomeni, da je bil namen dosežen.

    Vse dobro želim, k.

  • No, samo še toliko, da popravim svoj zgornji komentar, ker vidim, da se ga res da narobe brati: Seveda nisem mislil, da bi ljudje zdaj sem pisali svoje mnenje glede vaše knjige in navijali na eno ali drugo stran. Najbrž pa nimate nič proti, da jo preberejo? 😉 Tudi jaz ne – vsak lahko bere, kar si želi; kot kritik skušam presojati o kvaliteti knjig, nisem cenzor. Literarna kritika tako ali tako stori zelo malo za knjigo, bodisi pozitivno ali negativno; deluje v omejenem krogu in omejen domet.

    Moram pa pripomniti še, da se pa meni zdijo abstraktne debate o zelo konkretnih rečeh (šovinizem literarne kritike, ki je izpostavljen tu, je nekaj zelo konkretnega in zaskrbljujočega, če obstaja) žal povsem brez učinka. Jaz sem vašo izjavo bral, kot da šovinizem pripisujete meni, če to ni res, potem ne vem, komu jo oziroma ali je problem resničen ali samo namišljen?

    Enako.

  • Karin Cvetko Vah says:

    Debata se je razvila kot odgovor na vprašanje Jerneje Jezernik o težavah, ki jih ima ženska, ko se želi uveljaviti v svetu literature, pri čemer se je navezala na moje razmišljanje, ki ga v zvezi s tem podam (oziroma ga poda protagonistka) v romanu. Torej se je navezovalo na nekaj, kar je bilo napisano daleč pred vsako kritiko/omembo kasneje izdane knjige. Vsekakor pa gre za širok problem, ki absolutno presega literarni prostor kakor tudi slovenski, ima pa seveda vsak konkretni podprostor svoje specifike. Če bi denimo vedeli, kako je s tem v šahu (poznam sicer samo od daleč), bi se šele imeli kaj pogovarjati! No, pa tudi v matematiki je pestro.

  • Barbara says:

    Anja, se vsekakor strinjam s podanim, zelo relevantnim razmišljanjem, tako o pomanjkljivosti generalizirajočega diskurza o generacijskosti (s tem stališčem si dejansko artikulirala točno to, kar sem sama ves čas zagovarjala in sem vesela, da sem našla somišljenico), in s tem, da se debata žal ni razvijala dovolj v smer pogovora o samih avtorjih in njihovem pisanju. Dejstvo je, da so bili gostje morda dejansko zaverovani vsak v svojo zgodbo; Ivo Svetina je bil nekoliko predolg o svojih spominih (ravno prejšnji večer se je že razživel na to temo v pogovoru s Potočnjakovo in s Pipanom, in dejansko pisanja mlade generacije sploh ni omenjal; je pa res, da je meni osebno pred časom omenil, da bi si želel kak medij, v katerem bi tudi starejša generacija lahko kaj kritiškega zapisala o mlajši, tako da ga imam v tem smislu za svetlo izjemo – ta dialog bi bilo sicer treba bolj načrtno razvijati), pri Glorjani Veber sem pričakovala manj vztrajanja na statistiki (vprašanje o omenjeni raziskavi sem jemala samo kot izhodišče za vprašanje o pisanju, zdaj pa se mi zdi nekako logično, da se je ona v javni debati bolj naslonila na svojo stroko ne pa na literarni aparat; poslušala sem jo vzpodbuditi, da bi kaj povedala o svojih izkušnjah z mladimi, nastajajočimi glasovi, ki jih je organizirala, o spet, zdaj razmišljam, da bi verjetno morala povabiti raje mentorje njenih delavnic), tako da je bilaedina, ki je govorila o literaturi, Babnikova, ta pa je žal (kot so kasneje komentirali nekateri poslušalci) do določene mere zanikala povezanost družbenega angažmaja z literaturo. Prepričana pa sem, da bi se dalo v daljši debati stvari uskladiti in iti bolj v globino, dejstvo pa je tudi, da sem po koncu debate imela sama občutek, da je bila tema preširoka in da nismo prišli niti do začetka. Trudila sem se, da bi sogovornikom dajala literarne iztočnice, da bi njihove argumente bolje povezala, in tu dejansko prišla do vprašanja, da je ena generacija doživljala družbo in zato literarni angažma drugače, gre namreč za dejanski problem; če bi sogovorniki znali zgrabiti to temo, bi bil pogovor lahko zelo zanimiv. Tako pa ostaja šele obljuba, nekakšen začetek, pot pa bo, kot vidim, še dolga. Gotovo pa je res, da ni pogovor izpolnil napovedanega programa. Vsekakor pa še čestitke za odločna stališča v članku, ki prinašajo nov veter, po drugi strani pa so zelo ambiciozna, debate pa imajo svoje omejitve. Meni se je sicer tudi debata o proznem nemiru ženskih pisav zdela dobro vodena, res pa je, da sem ujela le en del.

  • Jan Simončič says:

    Termin “ženska pisava” kolikor mi je znano uporablja Catherine Malabou, ena najodmevnejših sodobnih filozofinj in feministk. Mislim, da pomeni nekaj v smislu “pisati s svojim telesom” in ga gre brati ob Malaboujinem trojnem (dialektičnem – je izjemna bralka Hegla) pristopu: 1. acting as if – ko spozna, da je kot ženska izključena iz “moškega” filozofskega polja, in se ostri v konceptih “moških”, torej kot da je moški, 2. acting together – ko spoznava feministično tradicijo znotraj/zunaj/na robu filozofije in sodeluje s feministkami, 3. acting without – ko se nekako “osamosvoji” in stopi na svojo pot, kar “aufhebt” (dvigne, odpravi in zadrži, ohrani) prejšnji dve poziciji. Ženska pisava je strategija, kako preseči univerzalizem moškega diskurza, kako pisati iz sebe, kako pustiti sled svoje partikularnosti v besedilu.
    Lep pozdrav, Jan

  • Anja Radaljac says:

    Barbara – odgovarjam tule, ker zgoraj ni več opcije za ”odgovori na ta komentar”, očitno je to nekako omejeno …

    V osnovi se mi zdi, da se strinjava, predvsem o tem, da je debata preširoka, posebej zato, ker je problem sistemski. Ne zadeva, (kot bi morda lahko komu zvenelo iz mojih zapisov, pa res nočem, da bi) samo mlajše generacije (ali mlajših generacij, se pravi več njih), temveč tudi vse druge generacije, ker je nujno, da se na trgu (kar navsezadnje tudi literarni prostor je), vzpostavlja dialog in da obstaja neka fluidnost, neka pretočnost med vpletenimi, da se ljudje menjujejo in vstopajo v dialoge, tudi če prihajajo iz različnih obdobij, starostnih skupin, stališč, političnih opredelitev itd. To se ne dogaja, prostor se zelo zapira in ko umanjka dialog (kar se mi zdi, da se počasi dogaja), se mi zdi, da je stanje resnično že kritično. Vsekakor je ravno zato esencialno, da se da možnost vsem generacijam, da spregovorijo – to je prvo, kar bi si želela na podobnem dogodku naslednjič.

    Druga stvar je seveda ta, da so stvari, ki jih zgoraj omenjam splošno-družbene in da bi jih lahko aplicirali marsikam, pa se mi zdi pomembno, da bi dejansko našli prostor tudi zgolj za literaturo ter angažma znotraj nje. Ne morem se namreč strinjat z Gabrielo Babnik, ki je – dejansko sem tudi jaz imela tak občutek – to dvoje poskušala ločit. Mislim, da je tu problem ravno v tem, da se pojem angažmaja zelo ozko razume, tudi zato, ker se ga v vsaki debati, tudi če debata poteka v umetniških krogih, zvaja na politično-družbeno-ekonomsko stanje in angažma v tem smislu (se pravi ta ”zunanji” angažma) in se sam pojem potem tudi v drugih diskurzih precej zameji. Hočem reči, da se kot angažirano razume le literaturo, ki precej eksplicitno govori o družbenem, ekonomskem, političnem … stanju. In se pozablja, da je angažma v umetnosti lahko tudi (ali bi naj celo predvsem bil) angažma na ravni jezika, forme ali pa preprosto globokega uvida v družbeno stanje, ki lahko prinaša prelome – šele posredno – v drugih poljih družbe (in ne le v umetnosti sami). Vem, da je to zelo obrabljen primer, ampak vseeno: Dostojevski je imel izjemen vpliv na osrednji figuri 20. stoletja, ki sta zelo prelomno spremenili družbo (Freud, Nietzsche) … mislim, da je tudi to angažma, ni pa seveda popreprošče angažma in njegovi postopki niso direkten prenos postopkov iz ”zunanjega” v ”notranji” angažma …

    Oh no – če nič drugega lahko vidimo, da je tematik, ki se jih da ob tem tematskem polju odpret res ogromno.

    Hvala za komplimente, zelo sem vesela, da se je debata konstruktivno razvila, to je odličen znak.

  • Anja Radaljac says:

    Jan, v tem primeru ni šlo za filozofski diskurz, temveč za literarnega. Pri tem je zlasti problematično, da v literarni teoriji poznamo pojem ”ženska pisava” – samo na sebi to kaže na to, da je ženska simptom sodobne družbe. Imamo namreč žensko, nimamo pa moške pisave (Drugi spol), obstaja torej nujno ločnica med spoloma. In seveda, to je nekako to, o čemer govori Malabou – ženska pisava kot oznaka za sredstvo preseganja družbeno konstruirane spolne binarnosti. Kljub temu pa je dejstvo, da dokler obstaja pojem ”ženske pisave” ostajajo z nami tudi prav te binarnosti, ki bi jih bilo nujno preseči …

    V polju literature pa je sploh problematična stvar ta oznaka, ker se pojem pogosto zlorablja kot oznaka za pisanje, ki je ”tipično žensko”, kar je implicirala tudi ena od debat, ki jih tu omenjamo. Ženska pisava je recimo pomenila pisanje o odnosih (predvsem moško-ženskih odnosih), velikokrat tudi slišimo, da je pisava ženska, kadar je bolj lirična, bolj poetična ipd. In to je sporno.

  • Jorik K. says:

    Ženske, ki se potegujete za ženske pravice tako v literaturi kot vsakdanjem življenju, morate najprej reflektirati svoj odnos do moških. Dokler je ta neizčiščen nestrpnosti in sovraštva, je vaše delovanje zgolg samoterapevtsko in ne prinaša premikov v družbeni klimi. O tem zelo dobro piše Alenka Rebula (Gejzirji sovraštva do moških). Zgornja razprava bi bila zanimiva, če bi se pisalo 20. stoletje. Današnji čas potrebuje drugačne borke, ženske, ki presežejo spolno diferenciacijo. Cenjeni Karin je to v esejih uspelo, tu pa ne.

  • Aljaž Krivec says:

    Meni pa se zdi, da se je tekom debate počelo prav to – res ne vem kje bi naj bila prisotna mizandrija. Gre za naslovitev problema v smislu iskanja nekih točk na katerih prihaja do razlikovanj med spoloma (ki včasih pač niso tako transparentna), kar omogoča, da sploh vemo o čem govorimo in priznamo, da problem je – šele potem pa lahko diferenciacijo skušamo preseči.

    Gotovo bi se lahko v težavo zagrizlo bolj “revolucionarno”, oziroma manj postopno – s točke v katero bi bilo v samem začetku vpisano, da spolov ni. Toda, četudi nisem dodobra seznanjen z eseji Karin Cvetko Vah, delo Alenke Rebula pa tudi ne poznam najbolje, lahko vsaj pri slednji trdim, da že z naslovom (Gejzirji sovraštva do moških) do problema očitno ne pristopa na slednji način.

  • Anja Radaljac says:

    Jorik, pridružujem se Aljaževemu vprašanju – kje natanko ste zaznali mizandrijo? Sama sem med drugim navdušena zagovornica Judith Butler in njene teorije o performativnosti spolov … menim, da je nujno preseč spolno binarnost in v članku kritiziram kvazi-feminizem, ki ga je v naši družbi vse preveč. Vaš prikriti šovinizem pa – seveda – obsojam prav toliko. Bilo bi mi v veselje, če bi vaš komentar lahko brala v luči feministične mizoginije, pa ga ne morem. Bila bi vesela pojasnila.

  • Barbara says:

    Anja, ne bi se mogla bolj strinjati glede želje po pretočnosti. Tole stran berem bolj sporadično (mea culpa), vendar moram priznati, da odpiraš dejansko pomembna vprašanja (tudi v svojih drugih člankih). Mimogrede, glede debate o ženski pisavi, za katero se sicer zdi, da poteka paralelno najini debati: prav zanimivo je, da sem imela v svoji pripravi na debato o angažmaju mladih avtorjev zapisano tudi precej razdelano izhodiščno vprašanje o vplivu različnih oblik ženske neodvisnosti in spreminjajočih se vlog med spoloma na pisavo – tako pri moških kot pri ženskah. Tudi do tega vprašanja sem prišla tako, da sem NAJPREJ razmišljala o oblikah angažmaja, zato sem prišla tudi do tega – res zanimivo. Žal v CD s sogovorniki nismo prišli tako daleč (jaz pač v okolju, ki je hrupnejši od tržnice, ne morem zares odpreti sogovornikov za pravi tok misli), in možno je seveda to temo (torej problematiko upravičenosti ali neupravičenosti oziroma getoizacije, ki jo povzroča izraz “ženske” pisave) obravnavati samostojno. Je pa tako poimenovanje dejansko družbeni pojav, skratka nalepka svojega časa in še kot taka je samo en (relativno sociološki) del kompleksnejšega vprašanja o pisavi. Zato bi tak pojem sama raje obravnavala znotraj pojma “angažma”, točno zaradi tega, o čemer govoriš: angažmaja kot takega ne smemo stereotipizirati, ga rigidificirati ali porivati v samo določena polja izraza, gre za proteiformno zadevo, ki vznika od povsod v vseh možnih oblikah in iz različnih vzrokov. Prav tako se mi zdi, da bi se avtorice morale nehati ves čas braniti in se otepati tega izraza, moški pa biti zmedeni nad tem dogajanjem, oboje samo kaže na to, da se ne morejo/mo čisto sprostiti – mogoče podobno kot pri besedi “angažma”. Po drugi strani angažma spet ni čisto vsaka literatura. Od družbe je ločen le, v kolikor ga ločuje individualnost doživljanja in pisave kot take.

  • Anja Radaljac says:

    Barbara, hvala. Ja, debata o ženski pisavi (raje bi rekla morda vprašanju ženske, ker smo se dotikali te teme širše), se je precej razmahnila, veseli me, da smo na prvi šablonski, sovražen post čakali do včeraj – saj ne vem, če si brala vse.

    Seveda je feminizem (tudi v teoretski različici) nujno tudi angažma, ker je vprašanje ženske take narave, da angažma predvideva. V resnici položaj ženske, če gledaš sistemsko, globje družbeno, ni dosti drugačen, kot je bil pred stoletji, ker je zaznamovan s spolno razliko oziroma spolno binarnostjo in ta je še vedno prisotna, pravzaprav celo vedno bolj … zadeva je toliko bolj problematična, ker drugačnega družbenega reda na zahodu nikoli nismo poznali in je takega, ki bi to razliko odpravil, pravzaprav težko misliti.

    Mislim, da je to, kar ti pišeš o ženski pisavi sorodno temu, kar je zastran tega pojma izpostavil Jan Simončič (po Malabou); ženska pisava je lahko filozofski ali sociološki izraz za opis nekega stanja in se navezuje na angažma, ampak kot veš, se ta pojem pogosto uporablja v literarni teoriji, kjer pa se ga veže na povsem druge kategorije. Pravzaprav bi lahko predvsem razpravljali o tem, v kakšni meri ”uspešno” konstruirani družbeni spol zaznamuje pisavo … to bi se meni zdelo nekako relevantno vprašanje … seveda pač le z nenehno mislijo na to, da NE gre za zaznamovanost preko (ženskega) spola, temveč preko nekega specifičnega družbenega konstrukta ”ženskosti”. Hkrati mislim, da je tovrsten pojav simptomatičen in da ga je v dovršeni umetniški literaturi mnogo težje zaslediti kot v nekih sredinskih besedilih; bržkone je to nekako smiselno, če predvidevaš, da dovršeno umetniško delo potrebuje izreden uvid in perspektive, ne šablonskih, ki navadno prevladajo v sredinskih tekstih. Tako otresen šablon ima več možnosti, da premaga tudi to prvotno (se pravi spolno) družbeno razliko.

    Jasno je, da brez analize simptomov in njihovega razumevanja ni mogoč niti napredek, ampak konec koncev pa pojem ženske pisave nujno potrjuje družbene binarnosti ( s spolno razliko na čelu). V takem okolju je po mojem mnenju nemogoče doseči popolno sproščenost, posebej za tisto (se pravi žensko (avtorico)), ki je v hierarhičnem razmerju na podrejenem mestu. Tudi ne bi govorila o reakcijah ”ženskih avtoric”, ki počno to in to in ”moških avtorjih”, ki počno nekaj drugega ob pojmu ženske pisave. Mislim, da se nekateri moški avtorji ravno toliko distancirajo in otepajo, kor praviš, izraza ženska pisava, nekatere ženske pa ta izraz pozdravljajo … vsa ta ločevanja na moške in ženske so res simptomatična in želim si, da bi jih lahko presegli – čim prej in na vseh nivojih.

    Se pa strinjam, da ni vsaka literatura angažma, je pa vsaka literatura nujno v nekem segmentu tudi družbena. Angažma je najbrž prepoznaven šele tam, kjer je družbeno bolj temeljito/temeljno vstopa v tekst, pa na kakršenkoli način že.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Novi problemi in stari pristopi

    Aljaž Krivec

    Dogodkom Debatne kavarne, ki so potekali v sredo, 26. 11. – torej na otvoritveni dan knjižnega sejma –, je bilo z izjemo časovne sorodnosti skupno tudi to, da so skušali … →

  • Usmerjanje misli in pogovarjanje

    Nika Švab

    Dogajanje na Pisateljskem odru je otvorila Brina Svit, ki je s povezovalko pogovora, prevajalko Barbaro Simoniti, predstavljala in razpravljala o svojem najnovejšem romanu z naslovom Slovenski obraz. Povod za pisanje knjige … →

  • Postaviti literaturo za zaveso

    Tina Bilban

    Razumem odločitev, da se zgodbe o ženskah, ki so si upale in uspele, zapakirajo v literarno obliko, ki naj bi bila blizu predvsem dekletom in se eksplicitno namenijo prav njim – bralkam. Če bi zbirko zasnovali širše – fantov z naslovom ne izključili iz branja, opustili jasno navezovanje na zgodbe o princesah ali pa celo zasnovali zbirko tistih, ki so si upali in uspeli, z ustrezno zastopanostjo ženskega spola –, bi verjetno po njej posegli predvsem fantje.