Belopolti zmerni uspešneži srednjih let

Marko Golja, Morda. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2013.

Mojca Kirbiš

Ni težko ujeti tipičnega junaka prvenca Marka Golje: moškega srednjih let, ki je ujet v vsakdanjik dolgočasne uradniške službe, zakoličen v navidezno nenaporno družinsko življenje, vendar odtujen od najbližjih z občutkom krivde išče načine, kako spet vzpostaviti vsaj zasilno komunikacijo. Predvsem pa ga pesti nenehna utrujenost. Kljub temu, da zbirko presekajo tudi tri zgodbe, ki se z zgoraj omenjenim ne skladajo (recimo Četrti brat črpa iz literarne tradicije Bratov Karamazov, zgodba … naprej ne gredo, a nazaj ni poti. je postavljena stoletja v preteklost, v Springsteen v Štepanjskem pa pripovedovalec cinično-humorno motri majhno skupnost), se ne le, ker jih lahko bolje tematsko zajamemo, ampak ker imajo bolj ali manj tudi večjo pripovedno moč, posvečamo tistim zgodbam s skupno točko belopoltega, zmerno uspešnega moškega srednjih let (če parafraziramo enega izmed naslovov). 

Seveda tudi protagonisti slednjih niso na las podobni eden drugemu; medtem ko recimo Jožef K. apatično motri svojo okolico (z ironično najmanj občutka krivde od vseh), se ostali bolj ali manj senzibilno, z večjo mero samorefleksije gibljejo med nostalgičnim iskanjem mladostne zagnanosti in poskusi, da bi brez odvečne komunikacije ali priznanja kapitulacije vse bolj neobvladljiv svet še vedno lahko obdržali pod kontrolo. Takemu osrednjemu liku ponavadi stoji ob boku ženska, njegova življenjska sopotnica, s katero sta vraščena v skupno intimo vsakdanjika in ki mu z vsakim letom predstavlja vedno večjo enigmo in v odnosu do katere se kaže njegova vedno večja osamljenost. Ne umanjka pa tudi junakov antipod, ki je v zgodbo včasih postavljen v vlogi strica, sodelavca, manj uspešnega mladostnega prijatelja, ki je nekoč zašel v provincialno okolje, ki ga skozi leta neusmiljeno zaznamuje ali pa ga dodatno pesti še socialna stiska. A v neki zvestobi idealom iz mladih let kljub skreganosti z zunanjim svetom ta lik obdrži drobne iskrice vitalnosti, ki mu jih osrednji zmerni uspešnež lahno zavida, in tako se med njima skozi vso zbirko odvija opazna napetost.

Takole nekoliko karikirano povzeto se v zgodbah vrstijo vpogledi v vsakdanjik oziroma odnose (ali pa predvsem njihov manko) med zakoncema, očetom in otroki, prijatelji ali sodelavci. Vse to v prečesavanju vedno aktualnih tem današnjega časa in prostora: spočetje novega otroka, smrt staršev, odtujenost, porast potrošništva in naraščanje občutka negotovosti zaradi prihajajoče krize. Čeprav so zgodbe največkrat tretjeosebne, avtor s tehniko notranjega monologa vzbudi zanimanje bralca za svoje protagoniste. Primerjave so slikovite in tenkočutne, rahlo humorne, naraščanje intime med bralcem in epskimi subjekti je ob lahki identifikaciji nekako neizbežno.

Presežek zbirke je tako viden ravno tam, kjer avtor nadgradi zgoraj opisan lik s prepričljivim zapletom. V zadnji zgodbi, Potovanje s stricem, se tako pripovedovalec (uspešen družinski človek) s svojim stricem (večni posebnež in zagrizen starejši samec) odpravi na roadtrip do obale in to ne le slovenske. Kljub nekoliko znani shemi oba lika v stopnjevanju humorno-erotične napetosti premagata vsak svojo ujetost v vsakdanjo rutino in sta bogatejša za spoznanje. Moj prijatelj Polde pravi … je poglobljen dvoperspektiven pogled na duševno in socialno stisko nekoč perspektivnega človeka. Dnevnik Gregota Galjota, kjer starejši protagonist izgubi delovno mesto v gradbenem podjetju in v dnevniških zapisih obupano poskuša najti načine, kako obdržati vajeti v svojih rokah, prinaša nadvse ganljiv prizor soočenja očeta in sina pri igranju šaha. Neskončen konec tedna je edina zgodba, napisana iz ženske perspektive, kjer se avtor prepričljivo preizkusi še v grajenju suspenza.

Ob trku vešče pripovedovalske roke in svežih (moških) protagonistov bralec torej ni povsem prikrajšan za prijetno izkušnjo. Vendar pa spričo odsotnosti dramatičnih zapletov v večini zgodb in (sicer zrelega) premlevanja vedno istih vprašanj, ki se tičejo iz »življenja« nekoliko izpreženega moškega srednjih let, pozornost nemalokrat tudi pade.

O avtorju. Mojca Kirbiš, rojena leta 1981 v Mariboru, je diplomirala iz primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani in magistrirala iz vzodnoevropskih študij na Svobodni univerzi v Berlinu. Občasno piše književne recenzije in kritike ter prevaja.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Preveč že prebranega

    Aljaž Krivec

    Slovenskih avtorjev, ki so se odločili, da bodo za čas dogajanja v svojem romanu določili sredino dvajsetega stoletja, je, milo rečeno, veliko. Morda bi bilo … →

  • Nikoli ne bom general

    Jasmin B. Frelih

    (Phillip Roth, v Svenska Dagbladet, 2. marec 2014: »Kdorkoli išče pisateljevo misel v besedah in mislih njegovih likov, išče na napačnem mestu. Iskanje pisateljevih ‘misli’ … →

  • Vsega so krivi tujci

    Nina Sivec

    V slovenski romaneskni hiperprodukciji se včasih zgodi, da se kakšen od naslovov brez posebnega razloga izogne tako uredniškemu očesu kot kritiškemu peresu. Pregljevemu romanu Pod … →