Beli šum

Julian Barnes, Hrumenje časa. Prevedel Vasja Bratina. Ljubljana: Založba Mladinska Knjiga, 2017 (Zbirka Roman)

Ana Geršak

Leta 1979 je ameriški muzikolog ruskih korenin Solomon Volkov izdal knjigo privlačnega naslova Pričevanje (»Testimony«). V slovenščini so njegovo lapidarnost zamenjali bolj povedni Spomini Dmitrija Šostakoviča, kakor jih je slišal in uredil Solomon Volkov – kar je bilo glede na reakcije, ki jih je delo kasneje izzvalo, dobra odločitev. Pričevanje oziroma po naše Spomini D. Šostakoviča, so namreč kmalu po izidu sprožili burno debato o njihovi avtentičnosti. Volkov naj bi se med letoma 1971 in 1974 sestajal s Šostakovičem v Rusiji, po vsakem pogovoru napisal poglavje in ga potem odnesel skladatelju v overitev … le da za to ne obstaja nobenih dokazov. Ruski izvirnik, ki naj bi ga Volkov zaklenil v sef ene večjih švicarskih bank, naj bi prodali na dražbi petičnemu zbiratelju, k sreči pa naj bi finski prevajalec skladateljeve pripombe k rokopisu videl na lastne oči, čeprav se Irina, Šostakovičeva tretja žena in tista, ki je nanj skrbno pazila vse do njegove smrti leta 1975, domnevnih sestajanj svojega moža z muzikologom ne spominja. Naj se ne bi spominjala. In tako dalje. Drama v orehovi lupini je slavo Spominov le še podžgala – knjiga je doživela izjemen uspeh – tako zelo, da so Britanci leta 1987 po njej posneli film z Benom Kingsleyjem v glavni vlogi. Tako zelo, da se še danes prevaja.

Kljub vsem kontroverznostim se namreč Spomini Dmitrija Šostakoviča, kakor jih je slišal in uredil Solomon Volkov zelo lepo berejo. Celo Volkovovi največji nasprotniki se strinjajo, da ji nimajo glede sloga in točnosti faktografsko preverljivih podatkov kaj očitati. Ali je knjiga plod resničnih ali izmišljenih pogovorov, je za povprečnega bralca vseeno: Volkov je sestavil Zgodbo, jo dobro predstavil in še bolje prodal. In Barnes?

Zdi se, da obstaja skrivni seznam stvari, ki jih mora neruski (beri: francoski, ameriški ali britanski) avtor omeniti, ko si za junaka svoje zgodbe izbere Rusa – po možnosti takega iz svinčenih sovjetskih časov, da bo lahko kakšno poglavje namenil tudi »čeki« ali kasneje NKVD. Ne smejo manjkati niti cameo literaturogeničnih Stalinovih brkov, neskončni opisi trepetanja pred agenti tajnih služb in kulturniški name-dropping, ki se (v literaturi) običajno vrti v krogu PuškinGogoljČehov. Barnes sicer seže nekoliko dlje, celo do Jevtušenka, ne pozabi pa se obregniti ob ruski locus communis non plus ultra: vodko.

Seveda, z vnašanjem tovrstnih navezav avtorji hitro pričarajo željeno atmosfero, ki tako kot beli šum postane moteča šele, ko postane očitna. In, v Barnesovem primeru, didaktična. V Hrumenju časa ni prostora ne za skrivnost ne za kompleksnost; to je transparenten roman, kjer je vsako dejstvo glasno ozaveščeno, podčrtano in vsaj enkrat ponovljeno, zato tudi na mestih, kjer zgodba ponudi kak globok življenjski uvid, slednji deluje popreproščeno in površinsko.

Delo, ki si naslov sposoja pri Mandelštamu in bi ga lahko tolmačili kot zeitgeist, Šostakoviča predstavlja skozi tri letnice, ki so skladateljevemu življenju zadale še posebej tragične udarce: 1936, ko vsevedni Véliki vodja obsodi in prepove izvajanje opere Lady Macbeth Mcenskega okraja, zaradi česar skladatelj cele noči čaka, da ga odvedejo na zaslišanje; 1948, ko se zgodi obisk sovjetske delegacije v ZDA, kjer mora prebrati mučno kritiko Stravinskega (sicer njegovega idola) in ga manj znani sorodnik Nabokova zato javno poniža; 1960, ko skladatelja prisilno vključijo v partijo in podpiše odprta pisma proti Solženicinu in Saharovu, zaradi česar mu številni prijatelji in podporniki obrnejo hrbet. Ne, Šostakovič ni bil disident in v tem smislu Barnes ne ponuja nobene »rehabilitacije«, pač pa se zavzema za spravo: »Bili so tudi takšni, ki so malo bolje razumeli in so te podpirali, a so bili nad tabo kljub temu razočarani; ki so Sovjetski zvezi niso dojeli nečesa zelo preprostega – da je bilo tam nemogoče povedati resnico in preživeti; ki so si domišljali, da vedo, kako deluje oblast, in so hoteli, da se boriš proti njej tako, kakor so verjeli, da bi se oni, če bi bili na tvojem mestu. Z drugimi besedami, hoteli so videti tvojo kri. Želeli so si mučencev, da bi dokazali zlobnost režima. Toda mučenec bi bil ti, ne pa oni. In koliko mučencev bi bilo potrebnih za dokaz, da je režim resnično, pošastno, krvoločno zloben? Več, čedalje več. Hoteli so, da bi bil umetnik gladiator, ki se v javnosti bojuje z divjimi zvermi in s svojo krvjo maže pesek.« V takšnih točkah se Hrumenje časa s ptičje perspektive dotakne odnosa med umetnikom in njegovo vlogo (reprezentacijo? apropriacijo?) v očeh neredko bolj privilegiranih sodobnikov/zanamcev, ki v boj za ideje pošiljajo druge, sami pa niso pripravljeni žrtvovati ničesar – le da avtor misli nikoli zares ne razvije, čeprav je prav to najzanimivejši del knjige.

Hrumenje časa se predstavlja kot biografija, ki se osredotoča na človeka, ne na delo. Ponaša se s tem, da se vpletanju glasbe skoraj povsem izogne. Izogne ali bolje poenostavi pa tudi odnos človeka do tistega, kar ga v tem primeru najočitneje konstituira in določa njegov odnos do sveta. Glikman, s katerim si je skladatelj dopisoval do svoje smrti, pravi, da se je Šostakovič lažje izražal z glasbo kot z besedami. Tudi v pismih je precej prostora namenil komentarjem o tem, kako napreduje s komponiranjem. V glasbo naj bi prevedel celo svoj resnični odnos do oblasti, svojo razklanost v odnosu do sveta – kar je osrednja tema Hrumenja časa. A Barnes pač ni Bernhard, in Hrumenje časa ni Potonjenec.

Osebnost Dmitrija Šostakoviča je, tako pravijo poznavalci, še danes skrivnost. Sodobniki so ga označili kot redkobesednega, živčnega, labilnega, kontradiktornega, diskretnega, v nekakšnem stanju »permanentne obsedenosti«. Vsaj na videz torej pravo nasprotje od dinamičnih, kontrastiranih kompozicij, ki se odkrito spogledujejo s humorjem, satiro in grotesko, in ki so, tako ali drugače, odražala njegov drugi, »skriti«, neverbalni pol. Hrumenje časa želi povedati celoto skozi drobec. Rezultat je sicer elegantno izpeljana, a monotona Czernyjeva vaja, preigravanje dodelanih, v harmonične sestave spletenih lestvic, da se prsti utečejo pred srečanjem s »pravim« glasbenim izzivom.

O avtorju. Ana Geršak se je rodila, živi in bo enkrat verjetno umrla, v kolikor bo dokazano, da solipsizem zavaja. Do takrat nekaj piše, kritizira in glumi črva v loju.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Težko je biti (mumin)očka

    Gaja Kos

    Muminočka tare občutek nekoristnosti; da bi se znova našel in osmislil, s svojo družino (pridruži se jim še mala Mi) odpluje na otok s svetilnikom, kjer naj bi začel novo življenjsko poglavje.

  • Si ali nisi?

    Gaja Kos

    Ne dam roke v ogenj, da je s tem res tako, ampak dozdeva se mi, da bodisi si ali nisi fan Toona Tellegena; čeprav si težko predstavljam, da nisi. Njegovim unikatnim živalskim junakom, ki se vsak po svoje ubadajo z izzivom, imenovanim življenje, se je pač težko upreti.

  • Plavati ali potoniti na dno?

    Veronika Šoster

    Mladinski roman irske avtorice Sarah Crossan Zavetje vode izstopa že na prvi pogled, saj gre za roman v verzih. Čeprav se pri nas taka oblika ni razmahnila, je v angleško govorečem literarnem prostoru danes precej popularna, predvsem v mladinski literaturi.