Balada o rdeči vrtnici

Kate Evans, Rdeča Rosa. Prevod Anja Golob in Katja Šaponjić. Ljubljana: VigeVageKnjige, 2016. (Zbirka Risoromani)

Iztok Sitar

Zakaj balada? Balada je lirsko epska pesnitev temačnega značaja z živo dramatsko zgradbo in tragičnim koncem. In ravno tako je bilo življenje Rose Luxemburg, rdeče vrtnice (rote Rose), kot so jo klicali tako tovariši kot nasprotniki, filozofinje, feministke, revolucionarke, žene in ljubimke, katere stripovsko biografijo Kate Evans smo dobili lani pri založbi VigeVageKnjige. Že izvrstna naslovnica nam simbolično nakazuje njeno tragično vlogo. Profilni portret glavne junakinje s sklonjeno glavo in trpečim izrazom s hordo pritlikavih vojakov, ki se vzpenjajo po njenem golem hrbtu proti košati frizuri, prizorišču krvave bitke z bombami in eksplozijami, asociira na Swiftovega Guliverja, ki je bil kljub intelektualni superiornosti ujetnik duhovno šibkejših, a številčnejših Liliputancev. Tako kot komunizem v svetu kapitalizma, pacifizem v vojni ali ženska v konservativni patriarhalni družbi. In Rosa je bila vse to, komunistka, pacifistka in ženska.

Evansova na celostranski uvodni sliki simbolično zmiksa Francosko revolucijo iz leta 1789, Julijsko revolucijo iz leta 1830 in Pariško komuno iz leta 1871 s podobo Rose Luxemburg kot Delacroixove Svobode, ki z rdečo zastavo v roki in gesli bratstva, enakosti in svobode vodi ljudstvo na barikadah. In v prvih bojnih vrstah so, jasno, ženske. Prve pravice so ženske namreč dobile šele v času Pariške komune, prve delavske socialistične republike, ki pa je žal obstajala premalo časa, da bi se sploh lahko uveljavile. Revolucionarke Louise Michel, André Léo, Élisabeth Dmitrieff in Nathalie Lemel so dobesedno na barikadah ustanovile prvo feministično gibanje v Evropi. Zveza žensk za obrambo Pariza in nego ranjencev, kot se je uradno imenovala njihova organizacija, se je še najmanj ukvarjala s slednjimi, toliko več pa s pravicami žensk. Zakon o enakopravnosti z moškimi, enako plačilo za enako delo, izenačitev svobodne partnerske zveze s cerkvenimi porokami in nezakonskih otrok z zakonskimi ter ločitev cerkve od države so bili prvi znanilci sprememb, za katere pa so se ženske morale boriti še naslednjih sto let. Ko je bila Pariška komuna po dvainsedemdesetih dneh 28. maja 1871 zatrta, je bila Rosa Luxemburg, rojena v Zamośću pri Lublinu na Poljskem, takrat delu Ruskega cesarstva, stara nepolne tri mesece.

Rodila se je kot peti otrok v dokaj premožni družini judovskega porekla. Veliko vlogo pri njeni vzgoji je imel oče, sicer mizar, ki se je že zgodaj oddaljil od ortodoksne vere in sprejel liberalne ideje, ki jih je skupaj z zanimanjem za literaturo in politiko vpijala mala Rosa in namesto priročnika za mlade dame raje brala Marxov Kapital. Čeprav je bila telesno šibka in majhne rasti, pri čemer ji pohabljena noga ni bila ravno v oporo, pa je fizična hendikepiranost nikakor ni ovirala pri političnem aktivizmu, ravno nasprotno, posvetila se mu je še z večjim žarom in trmo. Že pri desetih letih je znala govoriti in pisati v več jezikih, poljskem, ruskem, nemškem in za nameček še hebrejskem. V času šolanja na srednji dekliški šoli v Varšavi se je pri petnajstih letih priključila ilegalni levičarski stranki Proleteriat, kar je pomenil začetek njenega političnega udejstvovanja. Doktorirala je na züriški univerzi, eni redkih ki je sprejemala tudi ženske in v času, ko jih je le peščica imela akademsko izobrazbo. Predsodki proti ženskam so bili ob koncu 19. stoletja v Nemčiji, ki je sicer imela najbolj razvito delavsko gibanje, razširjeni v celotni družbi, pa tudi na levici niso vsi gledali nanjo z naklonjenostjo, in čeprav si je s formalno poroko pridobila nemško državljanstvo, so v njej še vedno videli samo Poljakinjo, Judinjo in – žensko.

Politični aktivizem Rose Luxemburg je bil tesno povezan z razvojem mednarodnega delavskega gibanja, kar je Evansova v stripovski biografiji tudi zelo nazorno in detajlno prikazala, od delovanja v poljski in nemški Socialdemokratski stranki ter mednarodnega udejstvovanja na nezloščenem parketu delavskega internacionalizma, na katerem je goreče pozivala delavce vseh dežel k združitvi, do ustanovitve Spartakove zveze, marksistične revolucionarne skupine iz katere je pognala korenine Komunistična partija Nemčije. Navkljub težki ideološki tematiki pa branje samega stripa niti za trenutek ne postane monotono, saj avtorica politične sklope intrigantno razbija z ljubezenskimi prizori, s katerimi se je Rosa Luxemburg tudi v zasebnem življenju, ki je bilo sicer tesno prepleteno s političnim, demonstrativno upirala tako tradicionalnim vrednotam in malomeščanskemu moralizmu kot režimu samemu. Kot goreča nasprotnica vojne je bila med leti 1915 do 1918 v zaporu, po koncu svetovne morije pa je skupaj s Karlom Liebknechtom in drugimi spartakovci sodelovala v revolucionarni vstaji proti vladi, ki jo je takratna socialdemokratska(!) oblast z ostanki monarhistične vojske in fašističnih paravojaških oddelkov zadušila v krvi. 15. januarja 1919 so Liebknechta in Luxemburgovo zajeli ter ju po strahovitem mučenju ubili. Stara je bila 47 let.

Rosa Luxemburg je s svojo neizprosno kritiko kapitalizma in bojem za delavske pravice in enakopravnost žensk postala simbol svobode in upora, ki je navdihoval tudi bodoče generacije. Od študentskih demonstracij v Parizu leta 1968 do Parade ponosa v Beogradu leta 2015. Nasploh pa je postala popularna v zadnjem desetletju, v času recesije in rastočega nacionalizma, ko se temeljne človekove svoboščine zmanjšujejo, ženske pa se morajo znova boriti za svoje pravice. In, jasno, navdušila je tudi britansko striparko in aktivistko Kate Evans, ki je napisala in narisala doživeto stripovsko adaptacijo njenega razgibanega življenja. Strip je narisan v tehniki laviranega tuša, s čimer avtorica ponazarja sivino kapitalizma in brezizhodnost položaja, v katerem se je znašel proleteriat. Klasično strukturo stripovske table z enakomerno postavljenimi kvadratki razbija s celostranskimi podobami, v katerih nam prikaže ključne trenutke njenega življenja. Likovno se mi sicer karikaturistična stilizacija v slogu hlebinske šole, s katero je Evansova ilustrirala obsežno, skoraj dvestostransko didaktično biografijo, ki je v bistvu zgodovina socializma v Nemčiji in Evropi, ne zdi ravno najbolj posrečena za tovrstni žanr, ampak tak je bil pač avtoričin izbor in kot bi rekla sama junakinja stripa, »svoboda je svoboda tistih, ki mislijo drugače«.

O avtorju. Iztok Sitar je risar stripov, ilustrator in karikaturist, poleg risanja pa se ukvarja tudi z zgodovino in teorijo stripa. Je avtor prve stripovske monografije pri nas Zgodovina slovenskega stripa 1927-2007.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Jaz, p…a

    Iztok Sitar

    Medicinske knjige in učbenike bo treba napisati na novo, do takrat pa imamo, hvalabogu, Prepovedani sad, in srčno upam, da bo predvsem mularija tako požrešno ugriznila vanj kot Eva v jabolko.

  • Pesem o samoti in tišini

    Iztok Sitar

    Valovi brezšumno pljuskajo ob skalno obalo otočka s svetilnikom. Stara ribiška barkača neslišno pluje proti samotnemu otoku. Jata galebov se nemo puli za ostanki hrane, ki jo ribiča mečeta čez krov.

  • Dežela strahopetcev

    Iztok Sitar

    Strip je nastal (in izšel v dveh delih v letih 2015 in 2016) kot priredba istoimenskega romana francoskega pisatelja in režiserja Philippea Claudela. Manu Larcenet je iz obsežnega dela izločil in poudaril najbolj značilne fragmente ter jih s temačnim grafizmom v poetičnem ritmu povezal v celoto. Strip je, tako po scenaristični kot vizualni plati, mračen, tesnoben in klavstrofobičen.