Antijunak našega časa

Matej Krajnc, Balada za bencinsko s sirom. Maribor: Litera, 2012. (Piramida)

Sandra Krkoč

Če bi glavnega junaka kratkega romana Balada za bencinsko s sirom, ki ga je med platnice ujel prekaljeni prozaist in pesnik srednje generacije, Matej Krajnc, morali orisati v kratki sapi, bi ga vpeti v hiperkapitalistične nazore prav gotovo mnogi imenovali za sovražnika številka ena današnje družbe, lenuha namreč. Da, protagonist, ki je obenem prvoosebni pripovedovalec, se kljub tridesetim letom in čez povsem namerno cele dneve prepušča udobju brezdelja ter živi na račun lastnih staršev. Ko mu v naročje pade kakšna služba, se ji s takšnimi in drugačnimi izgovori namreč uspe izmuzniti ali pa v delo zavestno vlaga podstandardno količino energije, da mu delodajalec pokaže vrata. Še nad bdenjem v knjigarni, čeprav so knjige njegova edina strast, se zmrduje. V resničnem življenju, kjer poteka neusmiljen boj za delo, bi ga najbrž marsikdo linčal, a avtor mu v tem smislu znova in znova daje potuho ter ga ujčka. Tu in tam mu kakšno moralno napne preko avtoritet, torej staršev in šefov, a običajno vse skupaj ovije v cinizem in humor. Pisec je torej na piedestal postavil antijunaka našega časa, v katerem je povečini potrebno garati za drobiž. Tako je Kranjčev roman moč brati tudi kot posmeh obstoječim razmeram, v katerih se v zamaskirani podobi vrača parola »delo osvobaja«. Ob tem pa se obregne še ob slovenski socialistični kapitalizem, v katerem se človek brez vez in poznanstev gre lahko le še nudizem.

Kljub temu, da si življenje jemlje v ležernem tempu in z veliko mero flegmatičnosti, še ne pomeni, da je osrednji lik postavljen v čustveni inkubator, temveč mu ni prizaneseno s številnimi klofutami, kajti najbližji ga, nekateri začasno, drugi pa za zmeraj, zapuščajo kot po tekočem traku. Ko izgubi še zadnjo življenjsko zaveznico, svojo mati, naredi nekaj najbolj izjemnega, končno odraste ter se postavi na lastne noge. Protagonistu se pravzaprav skozi celotno pripoved ne dogaja nič kaj posebnega, če morda izvzamemo, da ga neko dekle skuša naplahtati, da je rodilo njegovega otroka, temveč se mu tako rekoč zgodi »zgolj« življenje samo, a Kranjc ta »nič« izvrstno zapakira v zabavno realistične dialoge ter tragikomične epizode, v katerih se kljub mestoma zatohli tematiki na daleč ogiba patetičnosti. Poleg tega pa iz glavne žile zgodbe potegne številne kapilare, drobne podzgodbe stranskih junakov, preko katerih izvemo, da je bil eden izmed protagonistovih šefov v mladosti strašen pretepač, ki je osnovnošolskim učiteljicam brez sramu govoril, naj mu ga potegnejo, ali da je mamina prateta pri 97 letih dobila prvo televizijo in bentila, da odtlej nima nobene zasebnosti več, še preobleči se ni mogla, ko pa so jo iz elektronske škatle stalno gledali čudni tipi. A kljub temu, da avtor pogosto zatava od glavne pripovedne linije, ne zaide v blodnjavo pripovedovanje, kakor se piscem v takšni maniri pogosto primeri, temveč ohranja sistematičnost.

Po istem principu kot počne vse preostalo, tudi zgodbo pripovedovalec podaja po liniji najmanjšega odpora, brez posebnih stavkovnih akrobacij in besednega fetišizma, z minimalističnimi potezami. Vselej brez olepševanja in pretvarjanja. Sicer pa se zgodba, ki zajema nekaj let junakovega življenja, začne po knjižnem koncu, tako da bralec zatem, ko je sledil časovno linearni pripovedi in se prebil do zadnje strani, lahko znova razmakne platnice ter preleti poglavje Predprvič, da bi se ponovno spomnil, kaj neki protagonist počne oziroma česa ne počne v literarni sedanjosti. Ne nazadnje »vsak konec vodi na začetek« na nekem mestu poudari avtor. Skratka, roman zlahka vzljubimo, ker je tako zelo realističen, a prav zato bi se nemara ob njem lahko kdo dolgočasil. Čeprav je knjigo vredno prijeti v roke že zato, da vam razkrije, zakaj nosi tako neobičajen naslov …

O avtorju. Sandra Krkoč (1984) je sicer diplomirana sociologinja kulture in profesorica filozofije, a se je poklicno nekoliko odmaknila od svoje izobrazbe in trenutno deluje kot novinarka, občasno pa tudi kot literarna kritičarka. Med drugim se je urila na kritiški delavnici LUD Literatura pod mentorstvom Gaje Kos in Ane Geršak. Ko pa … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kaj naj storimo s presežki Krajnčeve poezije?

    Diana Pungeršič

    Kakšnemu literarnemu proizvajalcu ali porabniku bi se ob ošvrku Krajnčeve produkcije kaj hitro utrnilo, da je avtor poetično inkontinenten, morebiti celo kronično. O njegovi hiperprodukciji … →

  • Ko pride Horst Brunner

    Matej Krajnc

    šampanjec ki ga nalijejo horstu brunnerju ni niti slučajno isti šampanjec kot ga nalivajo na uredništvih časnikov

  • Matere

    Matej Krajnc

    Ne gre za naključje, ta pesem je državotvorna.