Andrej Hočevar brez dvojnika

Andrej Hočevar, Dvojna napaka. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2016

Klemen Kordež

V tej kritiki se ne bom ukvarjal z Andrejem Hočevarjem kot človekom, saj je že samo delo dovolj avtofikcijsko, niti z Andrejem Hočevarjem kot pesnikom, to bi nas le omejevalo, ne, ukvarjal se bom samo s kratkoproznim prvencem Andreja Hočevarja z naslovom Dvojna napaka, ki ga ne bom poskušal umestiti v kontekst njegovega pesniškega opusa, glasbenega ustvarjanja ali, zakaj pa ne, celo njegovega uredniškega dela, nasprotno: knjigo bom poskušal interpretirati neodvisno od avtorjevega obseženega in zavidljivega literarnega udejstvovanja, skoraj kot osamelec v puščavi, ki ga bom slogovno in vsebinsko rešetal, preobračal in davil do zadnje črke v tej kritiki – začnimo pri naslovu!

Dvojna napaka se imenuje, za tiste, ki ste manj športno podkovani, dvakrat zapored neuspeli servis pri tenisu, kar ima za posledico, da tenisač izgubi točko (oz. 15, oz. 10, sistem štetja pri tenisu ni preprost). Kakorkoli že, poleg »teniškega« naslova zbirke, je preko celotne naslovnice v geometričnem redu razpostavljenih natančno 154 teniških žogic, zaradi česar bralec upravičeno pričakuje, da bo tenis glavna ali vsaj ena izmed pomembnejših tematik v delu, a temu še zdaleč ni tako. Ena izmed kratkih zgodb sicer nosi naslov Dvojna napaka, a dolga je le slabe tri strani pa še v njej tenis zavzema le obrobno vlogo, a nam kljub temu odškrne pomen naslova zbirke. V njen namreč teniški učitelj spodbuja, tako lahko sklepamo, malega Andreja Hočevarja z naslednjimi besedami: »Dajmo, Hočevar, menda ne bo spet dvojna!« Nato sledi tiho in žalostno priznanje protagonista: »Nikoli ga ne bom premagal. In verjetno ga tudi nikoli ne bom zares na gobec.« Na ta način avtor prek navidez nepomembne teniške epizode iz otroštva pred bralcem razgali svoje boleče mladostniške izkušnje in tako usmeri razumevanje celotne zbirke. Na »grenek priokus otroštva« nas napeljujeta tudi dve izmed omenjenih 154 žogic z naslovnice knjige, saj jima brez jasnega razloga manjkajo značilne črte na površini, ki so, poleg specifičnega vonja in kričeče rumene barve, najbolj razpoznaven del teniške žogice. Verjetno z interpretacijo ne bi segli predaleč, če bi dejali, da je Hočevar z izbiro likovne opreme knjige in navedenimi citati hotel sebe predstaviti kot družbenega obstranca, ki se v človeški družbi zaradi najrazličnejših razlogov nikoli ni počutil povsem lagodno. Še več, skozi celotno zbirko nam avtor opisuje drobne prigode, v katerih se (tokrat mu recimo) lik Andreja Hočevarja skorajda staplja z okolico, saj zelo redko pokaže kakšno močno čustvo, globlji uvid ali literarno virtuoznost. Zdi se, da gre za nemega opazovalca, ki se je le slučajno znašel v tem življenju in sedaj ga je pač treba preživeti, kajne? Avtor med pripovedovanjem iz posameznih dogodkov v zbirki ne poskuša izluščiti višje resnice ali kakršnegakoli pravila, ki bi ju med seboj povezoval, narobe, vseskozi ostaja trdno vpet v tek dogodkov, kar pa ne moremo reči za njegovo odnos do njih, saj je le-ta prejkone zadržan, medel, in nasploh težko ulovljiv. Zaradi tega bralec kljub prvoosebnemu pripovedovalcu najverjetneje ne bo začutil avtorjevih notranjih protislovij ali spopadov.

Dodati pa moram, da je Hočevarju v nekaterih zgodbah prav opisano mlačnost, ki se otroškim dogodivščinam ne prilega najbolje, uspelo zaobrniti sebi v prid in jo polnokrvno združiti z vsebino, čemur smo priča vsaj v dveh zgodbah: Mimoza in Pravilo dveh minut. V prvi, po mojem mnenju daleč najboljša zgodba v zbirki, sta lika Andreja Hočevarja in Maje prikazana v času zakonskih, bolje, ljubezenskih težav, ki jih poskušata reševati s potovanjem v majhno mestece na francosko-španski meji. Tam imata na voljo celotno hišo, ki jo avtor v knjigi izkoristi za neke vrste oder, na katerem se odigra nepretenciozen, a hkrati domiseln prikaz težavnega obdobja dveh zakoncev, ki sta se znašla na prelomnici svojega odnosa.

Stara hiša pa ponuja tudi aktivnosti drugačne vrste. Glavni junak se ob dolgih dnevih namreč predaja brskanju po zapiskih amaterskega pisatelja, ki je bil prejšnji lastnik posestva. Tu pa se mora bralec spomniti na enega od treh lajtmotivov z začetka knjige, v katerem lahko preberemo: »Kar ni resnično, ni nujno izmišljeno. Kar ni izmišljeno, ni nujno resnično.« Precej zagonetne besed, s katerimi poskuša avtor vzpostaviti posebno stanje, pravzaprav zev, ki bi presegala ostro ločnico med realnostjo in fikcijo, iz česar naj bi vzniknil nekoliko drugačen in predvsem zamaknjen svet, kar je najbolj očitno pri zadnji zgodbi v zbirki z naslovom Rdeča stoenka. Ampak, čeprav je v delu verjetno veliko izmišljenega, se večina strani v Dvojni napaki vseeno »prebere« popolnoma realistično, saj so vse napisane v (skoraj) isti maniri, iz tega razloga pa za morebitno mešanje med realnostjo in fikcijo največkrat ve samo avtor, zaradi česar si lahko privoščimo malo komično parafrazo citiranega Hočevarjevega lajtmotiva, ki morda bolje povzema celotno zbirko: »kar je izmišljeno, izgleda resnično. Kar ni resnično, ne izgleda izmišljeno«.

Na koncu bi v malo resnejšem tonu zbirko ocenil za korekten poskus izkušenega avtorja, ki se v delu uspešno izogiba literarnim klišejem, na katere zlahka naletimo pri proznih prvencih. Bolj presenetljiv je izbor zgodb, saj Hočevar vseskozi koleba med popisovanjem bežnih utrinkov na eni strani in kratko zgodbo v bolj klasičnem pomenu besede na drugi. Sam sem prepričan, da daljše zgodbe z jasnejšim dramaturškim lokom bolj pristajajo avtorjevemu načinu pisanja, zaradi česar bi se najverjetneje veliko bolje znašel pri pisanju romana kot kratkih zgodb, zato nam je lahko samo žal, da avtor vsaj Mimoze ali Pravila dveh minut občinstvu ni predstavil v daljši obliki in s tem do kraja razvil vseh nastavkov, ki jih je v omenjenih zgodbah nedvomno moč najti.

O avtorju. Klemen Kordež (1985) je diplomiran filozof, ki v tem momentu končuje magisterija iz primerjalne književnosti in umetnostne zgodovine, za katera pravi, da ju bo spisal do konca septembra, če mu bo le uspelo vstajati pred deveto uro zjutraj.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zadnji dnevi Imperija

    Martin Justin

    Zasnutek Moskoviade je preprost in sila domač: protagonist se zbudi in poskuša biti kar se da spodobno človeško bitje, postoriti vse, kar si je zadal, in se čim manjkrat pustiti zapeljati raznim priložnostim za zabušavanje.

  • Revolucija zaradi dežja odpade

    Zarja Vršič

    Strahopetci Josefa Škvoreckega omembe skoraj nevredno kostelško vstajo ne prikazujejo z ideološko povzdignjenega vidika, ampak z dobršno mero ironije in komičnosti, kar je bil tudi glavni razlog, da so knjigo ob izidu zelo slabo sprejeli.

  • Ko Dickens sreča Fabritiusa

    Silvija Žnidar

    Vsekakor gre za zanimivo branje, ki s skorajda tradicionalno, dickensovsko naracijo zagrabi bralca in ga v hitrem tempu pelje skozi obsežne strani, hkrati pa ga redno in z lahkoto angažira k razvozlavanju različnih sporočil, refleksij in idej.

Izdelava: Pika vejica