»Ali torej ›nižji razredi‹ res smrdijo?«

George Orwell, Pot v Wigan. Ljubljana: Študentska založba, 2013. (Beletrina)

Pavla Hvalič

George Orwell je nedvomno poznan po svojem antiutopičnem romanu 1984 in politični satiri Živalska farma. Prevod njegovega prvenca Na robu in na dnu v Parizu in Londonu je pri nas ugledal luč sveta pred tremi leti. Letos je v slovenščini izšlo še eno delo tega kritika vsega, kar ni socializem v svoji najplemenitejši in prečiščeni, morda s stališča trenutne dejanskosti utopični obliki ‒ Pot v Wigan ali The Road To Wigan Pier. To je pot do pomola, ki ga, ko pisatelj prispe tja, sploh ni več. Orwell popisuje življenjske razmere delavskega razreda v Lancashireu in Yorkshireu na industrijskem severu Anglije pred drugo svetovno vojno med svojim dvomesečnim bivanjem v Wiganu, Barnsleyju in Sheffiledu. Kakor so za pomol v Wiganu počitnice in morje napačna konotacija, tako bi bilo tudi narobe, če bi pisateljevo pot jemali za lahkotno potovanje in celotno knjigo za prijeten potopis. Ne gre namreč ne za skupek publicističnih besedil reportažnega stila ne za leposlovje v pravem pomenu besede; ustreznejša oznaka bi bil nekakšen konglomerat med dokumentiranjem (v katerega so vključeni pristranski komentarji) in esejistiko.

Knjiga je razdeljena na dva dela. Prvi je, malo ohlapno rečeno, sociološka analiza bivanjskih stisk delavskega razreda kot posledice množične brezposelnosti na tem področju; tu imamo popis običajnega rudarjevega delavnika v težkih, za Orwella z neutrjenimi »rudarskimi« mišicami nemogočih razmerah, navedke zneskov različnih socialnih podpor in povprečnih tedenskih izdatkov naključno izbranih družin, živečih v podnajemniških stanovanjih, opise logike prehranjevanja v naseljih stanovanjskih prikolic, kjer ljudje živijo iz (bolj kot ne umazanih) rok v (brezzoba) usta; Orwell to svoje dokumentiranje pospremi s komentarji, ki so bodisi osuplo občudujoči (rudarje ceni zaradi težavnosti njihovega dela in na videz brezskrbne sprijaznjenosti, s katero se vsakodnevno podajajo na tudi smrtno nevarno »delavno mesto«), kritični (revne družine bi z istimi prihodki lahko imele bolj zdrav jedilnik) ali čustveni (notranjost delavskih domov opeva kot tisto lepo in pravo, pristno v svoji družbi).

Drugi del prinaša nekaj čisto drugega, tako perečega, da bi ga levičarski založnik Gollancz kar izločil, četudi je on sam nameraval delo v celoti objavitiv seriji svojega Knjižnega kluba levice (Left Book Club). Orwell namreč tu odkrito udriha po predsodkih o delavskem razredu s strani srednjega razreda. To so predsodki, ki so, kot pravi, privzgojeni. Še sam pove o sebi, da je bil snob, ker je snobizem v prestižnih šolah takega tipa, kot jih je sam obiskoval (Eton kolidž) nekaj povsem običajnega. Nakar Orwell odraste, gre v Burmo službovat kot policist, kjer »se poglobi v revščino« in kjer prične gojiti sovraštvo do imperializma. Po petih letih se vrne nazaj v Evropo, a ne z namero izboljšanja življenjskega standarda, temveč ravno nasprotno: pomešal se je med brezdomce, klateže, proletariat, med ponižane in razžaljene, poprijel je za vsako delo, od učitelja do pomivalca posode, se celo trudil, da bi ga čez noč zaprli v zapor, da bi si nanizal tudi to izkušnjo. Po tako preživetih dveh letih v Parizu in Londonu mu je nekako uspelo odtrgati se od vcepljenih predsodkov sovraštva do proletariata in kasneje je to svojo držo izpilil še v političnem angažmaju: njegova prepričanja so antitotalitaristična, proti komunizmu, strogo socialistična oz. natančneje: zavzemal se je za demokratični Socializem (Orwell ali brez psevdonima ‒ Eric Arthur Blair je vse življenje pisal besedo Socializem z veliko začetnico).

Orwellova biografija in bibliografija gresta z roko v roki: po klatenju po pariških in londonskih ulicah napiše Na robu in na dnu v Parizu in Londonu, Pot v Wigan je izdana po dejansko prepotovani poti tja in še drugam, Poklon Kataloniji je napisal po vrnitvi iz Španske državljanske vojne, v Ameriki izdan roman Burmanski dnevi ima pečat njegovega tamkajšnjega bivanja. Ko dodela še svoja prepričanja, pa pero vihti še z dodatnim namenom in ta je ‒ poleg ustvarjanja literature ‒ še njihova zagovarjanje in podrobnejša predstavitev. Pri tem je v Poti v Wigan oster, nepopustljiv in ne olepšuje. Včasih so njegove opredelitve predstavnikov določene politične struje smešne in pavšalne, kar je verjetno tudi njegov namen: »[V]časih pogledam kakega socialista ‒ socialista tistega tipa, ki je intelektualec in piše traktate in nosi puloverje, ima skuštrane lase in rad navaja marksistične citate«.

Secira tudi vprašanje, če nižji razredi res smrdijo. Da, prav ste prebrali, poleg prehranjevalnih navad in bivanjskih razmer zareže naravnost v (za buržoazijo) neomajno in gotovo ne vedno direktno povedano dejstvo, ki naj bi jih seveda ločila od proletariata kot de facto inferiornega. Smrad, ki že apriori odvrača srednji sloj od delavskega, ju ločuje: »v mojem otroštvu so nas vzgajali v prepričanju, da je [delavski razred] umazan. Zelo zgodaj v življenju si se priučil, da je na telesu delavca nekaj precej odvratnega; nikoli mu nisi šel bliže, kot je bilo treba.« Pisatelj po svoje tudi širokopotezno razkrinkava kameleonskost »tipičnega buržoaznega intelektualca« (če strnem njegova opisovanja v enoten kalup), čigar levičarski nazori so večinoma nepristni in so le opletanja z jezikom o morebitni enakovrednosti proletariata in buržoazije. V svojem razpredanju si pomaga tudi z D. H. Lawrenceom in njegovim Ljubimcem Lady Chatterley in napiše: »vsa angleška buržoazija je mrtva ali vsaj skopljena,« in spet: »napol mrtva je, rod evnuhov«.

Snov Poti v Wigan je primerna za primerjavo z današnjim stanjem. In pri tem sploh ni treba vzeti v ozir Kitajske in tamkajšnjih nečloveških delavnih razmer in urnikov. Tudi Indija in njeni podobni problemi so iz meni danega zornega kota daleč stran od tega, kar imamo pač pred nosom. Mislim, da je še vedno mogoče slišati pomenke tipa: »Draga moja, ne verjamem v vse te bedarije o brezposelnosti. Ravno prejšnji teden smo iskali človeka, ki bi populil plevel na vrtu, pa ga preprosto nismo mogli dobiti. Nočejo delati, samo za to gre!« Pa gre res za to? Neki kritik je Orwellu očital, da hoče uveljaviti svojo »nezmotljivo moč, da bi zaprl svoje videnje vsemu, kar je dobro, zato da bi lahko nadaljeval s svojim zavzetim klevetanjem človeštva.« Ne zdi se mi, da spada George Orwell v tiste druščine starejših ženk, stanujočih v blokih, ki se zvečer zbirajo na klopeh (v radiju odmaknjenosti dvajsetih metrov od svojega stanovanja), da bi »razpravljale« o nezalitih rožah na balkonskih policah sosedov. Orwell ni »klevetalo«, je kritičen, je oster, z vsemi njegovimi argumenti se mogoče ne bi vsi strinjali (tudi zaradi časovne distance med datumi izdaje njegovih knjig in nami), kar pa še ne pomeni, da ni znal postavljati ogledala svojim sodobnikom in tudi našim sodobnikom, ne nazadnje nam samim.

O avtorju. Pisanje literarnih recenzij je Pavli ostalo še iz študentskih let. In ker je navada železna srajca, jo le stežka slečeš.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Naivnost in emocije

    Igor Divjak

    Razmislek o oktobrski revoluciji in punku, čakajoč v vrsti v Lidlu.

  • Moja domovina?

    Muanis Sinanović

    Ni dolgo tega, kar sta bili na spletnem portalu AirBeletrina v razmaku nekaj mesecev objavljeni kolumni Mance G. Renko z naslovom »Ne dam svoje domovine« … →

  • Inventura iztrganega sveta

    Urban Zorko

    Leta 2013 z nagrado za mladega dramatika nagrajeni dramski prvenec scenaristke in publicistke (sicer diplomirane dramaturginje) Vesne Hauschild (l. 85) je sprva klil iz televizijske … →

Izdelava: Pika vejica