Alenka Spacal: Mavrična maškarada

Gaja Kos

Avtorska slikanica Mavrična maškarada je prvenec magistre filozofije in doktorice sociologije Alenke Spacal. Novih imen na sceni se bralec vedno razveseli, njihovih del pa se loti s posebnim zanimanjem in z veselim pričakovanjem. Glede pričakovanj – sam naslov slikanice bi lahko obetal precej pogosto temo otroške literature, torej maškarado, pač živopisno. Ampak ko knjigo dejansko odpremo, ugotovimo, da se avtorica v njej loti vse prej kot pogoste teme – vprašanja spolov. To je sicer njena »domača« tema, vprašanje pa je, ali se jo da spraviti v slikanico. To že, konec koncev je tale knjiga dokaz za to, vprašanje bi se torej moralo glasiti, če je kaj takega smiselno. Odkrito povedano, ne vem, nagibam pa se bolj k nikalnemu odgovoru. Slikanice so, z izjemo naslovniško odprtih, v prvi vrsti knjige za (naj)mlajše, tem pa kaj več od tega, da imajo fantki nekaj, česar punčke nimajo, po vsej verjetnosti še ni jasno. Kako naj torej razumejo sporočilo, da se s spoli lahko tudi igraš in da je k spolom najbolje pristopiti igrivo? Mislim si, da ga razumejo težko ali sploh ne, kajti za načenjanje vprašanja o spolu vedo precej premalo o medicini, psihologiji, filozofiji, družbenem kontekstu itd. ipd. Poleg tega – vprašanje spola je, sploh za tistega, ki se mu zastavlja, in to ne v akademske namene, lahko prekleto resna stvar, s katero se ni kaj igrati. Seveda vsi razumemo drugo sporočilo knjige – ne glede na spol in karkoli drugega se imamo lahko vsi skupaj, vsi na kupu, fino. To že, ampak mimo tega slikanica odpira teme in vprašanja, ki otroka kvečjemu zbegajo, saj mu ne ne ponudi zadovoljivih odgovorov. Nesporno je to tema, o kateri je treba govoriti, a vse ob svojem času. Recimo v mladinski literaturi, pod čemer imam zdajle v mislih literaturo za najstnike. In v njej tudi se piše o vprašanjih spola in spolne identitete, spomnimo se na romane Luna Julie Anne Peters in Dekle z Marsa Anne Woltz in Vicky Janssen, ne nazadnje tudi na knjigo Ime mi je Damijan Suzane Tratnik. Če torej potegnem črto – zanimiva tema, ampak bržkone napačen medij. Mogoče pa samo pristop oziroma realizacija. Slednje velja tudi za ilustracijo, ki z mozaičnostjo in še dodatnimi dekorativnimi elementi onemogoča pravo vživetje v dogajanje.

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zmeraj bo kaj pomembnejše

    Jedrt Lapuh Maležič

    Ni enega samcatega vzvišenega problema, ki bi ga lahko kot družba rešili, da bi se vsi ostali takoj zatem poglihali kot hiše v Trsti in se samodejno razvozlali.

  • Ker ravno nisi vprašala

    Jedrt Lapuh Maležič

    Kdor v 21. stoletju daje prostor ne zgolj predsodkov polnim, temveč nezaslišano butastim izjavam tipa »ženske niso enako sposobne moralne presoje« ali »nikakor nismo in ne smemo biti enaki«, se bržčas ne zaveda, da s tem daje prostor in krila vsakemu domačemu tiranu in pocestnemu nadlegovalcu, ki ima »seveda drugačne seksualne potrebe kot ženske«.

  • Živeti v rokadi

    Carlos Pascual

    Premik, ki sem ga naredil od sveta, v katerem sem odraščal, do sveta, ki sem si ga izbiral in v katerem so meje med spoloma čedalje bolj zabrisane in celo igrive, je pojav, ki kaže na čudovito prožnost naše vrste in na brezmejne pedagoške zmožnosti erotičnega zapeljevanja k drugačnemu načinu življenja in idejam.