Alenka Spacal: Mavrična maškarada

Gaja Kos

Avtorska slikanica Mavrična maškarada je prvenec magistre filozofije in doktorice sociologije Alenke Spacal. Novih imen na sceni se bralec vedno razveseli, njihovih del pa se loti s posebnim zanimanjem in z veselim pričakovanjem. Glede pričakovanj – sam naslov slikanice bi lahko obetal precej pogosto temo otroške literature, torej maškarado, pač živopisno. Ampak ko knjigo dejansko odpremo, ugotovimo, da se avtorica v njej loti vse prej kot pogoste teme – vprašanja spolov. To je sicer njena »domača« tema, vprašanje pa je, ali se jo da spraviti v slikanico. To že, konec koncev je tale knjiga dokaz za to, vprašanje bi se torej moralo glasiti, če je kaj takega smiselno. Odkrito povedano, ne vem, nagibam pa se bolj k nikalnemu odgovoru. Slikanice so, z izjemo naslovniško odprtih, v prvi vrsti knjige za (naj)mlajše, tem pa kaj več od tega, da imajo fantki nekaj, česar punčke nimajo, po vsej verjetnosti še ni jasno. Kako naj torej razumejo sporočilo, da se s spoli lahko tudi igraš in da je k spolom najbolje pristopiti igrivo? Mislim si, da ga razumejo težko ali sploh ne, kajti za načenjanje vprašanja o spolu vedo precej premalo o medicini, psihologiji, filozofiji, družbenem kontekstu itd. ipd. Poleg tega – vprašanje spola je, sploh za tistega, ki se mu zastavlja, in to ne v akademske namene, lahko prekleto resna stvar, s katero se ni kaj igrati. Seveda vsi razumemo drugo sporočilo knjige – ne glede na spol in karkoli drugega se imamo lahko vsi skupaj, vsi na kupu, fino. To že, ampak mimo tega slikanica odpira teme in vprašanja, ki otroka kvečjemu zbegajo, saj mu ne ne ponudi zadovoljivih odgovorov. Nesporno je to tema, o kateri je treba govoriti, a vse ob svojem času. Recimo v mladinski literaturi, pod čemer imam zdajle v mislih literaturo za najstnike. In v njej tudi se piše o vprašanjih spola in spolne identitete, spomnimo se na romane Luna Julie Anne Peters in Dekle z Marsa Anne Woltz in Vicky Janssen, ne nazadnje tudi na knjigo Ime mi je Damijan Suzane Tratnik. Če torej potegnem črto – zanimiva tema, ampak bržkone napačen medij. Mogoče pa samo pristop oziroma realizacija. Slednje velja tudi za ilustracijo, ki z mozaičnostjo in še dodatnimi dekorativnimi elementi onemogoča pravo vživetje v dogajanje.

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Čez telo

    Aljaž Krivec

    Ob prvi seznanitvi z naslovom tretje pesniške zbirke Kaje Teržan (po Delti (2015) ter Krogu (2018)), sem ga, še nezaznamovan z branjem knjige, nemudoma povezal z vzdihom, ki nam morebiti uide ob ukvarjanju z vsakodnevnimi obveznostmi, ko se zdi, da lahko tisto res zanimivo, res dragoceno – in kar je še takšnih oznak – gledamo le od daleč, kot obljubo v prihodnosti, takrat, nekoč, ko bomo imele oziroma imeli čas.

  • »eno samo odprto obzorje«

    Diana Pungeršič

    Ob vstopu v drugo pesniško zbirko Ane Svetel nas pričaka svojevrstna dvopolnost, ustvarita jo naslovni Marmor in prva pesem »o odprtih vratih skozi življenje«, ki stoji zunaj siceršnjih treh razdelkov zbirke. Nasproti si stojita kamen in zrak oziroma negibnost, monolitnost, polnost, trdota na eni strani in gibanje, prepišnost, lebdenje, praznina na drugi. A opozicija je le navidezna, kajti skrajnosti se nujno srečata – v tretji točki, novi razsežnosti, tj. v možnosti in potencialu, ki ga v sebi skrivata tako praznina (prostora) kot polnost (kamnine).

  • Pisava, posameznik in družba

    Silvija Žnidar

    Na naslovnici dela Zakaj ne pišem Dijane Matković je likovna upodobitev Samire Kentrić z močno vsebino: svinčnik, pisalo, ki bruha ogenj, oziroma pisalo kot eruptiven vulkan. Sporočilnost, mentaliteta te podobe se vzporeja, prenaša oziroma dovrši v samem tekstu knjige: pisava, ki se je formirala, tlela in brbotala pod površino, prihaja z vso silo in eksplozivnostjo na plan, podira pod sabo vse ovire, ki ji stojijo na poti, ter glasno in jasno predaja svoje besede.

Izdelava: Pika vejica