Afrika – moja dežela?

Gabriela Babnik, Sušna doba. Ljubljana: Študentska založba, 2012. (Beletrina)

Martina Potisk

Postavljanje dogajanja na prostrane afriške planote, prerasle z magičnostjo in mistiko, ki s svojim primežem uokvirjajo življenje tamkajšnjih domačinov, zaznamovanih s prvobitno vitalnostjo in neizbežno odvisnostjo od naravnega dogajanja, za sodobno slovensko literaturo pač (še) ni nekaj povsem običajnega. Če pogledamo zgolj dosedanjo slovensko romaneskno literarno ustvarjanje, pa lahko kaj kmalu ugotovimo, da se afriški svet poleg potopisno literarnih udejstvovanj Evalda Flisarja ali Borisa Kolarja ter potopisno dokumentarnih del Sonje Porle ali Andreja Moroviča še posebej intenzivno zrcali v romaneskni prozi Gabriele Babnik.

Pisateljica, ki se je ubesedovanja afriškega okolja in slovensko-afriških medkulturnih srečevanj lotila že v svojem prvencu Koža iz bombaža, kjer je s suverenim zamahom obračunala z neutemeljenimi, a v sodobni družbi še zmeraj precej zakoreninjenimi rasnimi stereotipi, je z burkinafaškim družbeno-kulturnim ozadjem postregla tudi v svojem tretjem romanu, imenovanem Sušna doba. V njem je v prvi plan postavila dve izgubljeni eksistenci: afriškega mladeniča Ismaela, siroto in žrtev številnih spolnih zlorab, ter starejšo Slovenko Ano, detomorilko in žrtev duševne neprištevnosti ter svojega nikoli izpolnjenega lepovidovskega hrepenenja.

Ko se protagonista, ki sta obenem osrednja romaneskna pripovedovalca, kmalu po Aninem prihodu v Afriko zahvaljujoč igri naključij spleteta v klobčič neštetih erotičnih podvigov, se afriška pasivnost oziroma, bolje rečeno, brezčasnost sunkovito razraste v neusmiljeno ugrabiteljico ne le njunih življenj, temveč tudi njunih izmenjujočih se pripovednih pasusov, v katerih se vse bolj krčevito zatekata k opisovanju (mestoma) nepomembnih detajlov, ki sicer izkazujejo pisateljičino bogato besedišče, a obenem delujejo kot preizkus bralčeve zbranosti, saj njegovo pozornost odvračajo od problematike obeh glavnih oseb in njunega psihopatološko-erotičnega odnosa, v katerem eden drugemu nadomeščata umorjenega sina in prezgodaj umrlo mater.

Čeprav vznemirjenost protagonistov ob predajanju raznim spolnim igricam postopoma ugaša – saj sčasoma oba ugotovita, da če ne znaš prezreti svojega odseva v Drugem, za vselej ostaneš ujetnik lastnih travm –, se pisateljica kljub temu še naprej oklepa ubesedovanja njunih spolnih aktov, kar se na trenutke kaže kot ne preveč spontano početje. Zaradi tega se sčasoma porazgubi tudi resnost protagonistkine duševne neuravnovešenosti, katere problematika je sicer slogovno izvrstno nakazana s prepletom notranjega monologa in pripovedne fragmentarnosti, ki delujeta kot sredstvo za uvajanje številnih miselno-časovnih preskokov. Tiso  pogosto spodbujeni s strani povsem nepričakovane in zato zelo učinkovite asociativnosti, ki še posebej iskreno odraža protagonistkino težnjo po prikrivanju oziroma spreminjanju lastne preteklosti.

V romanu Gabriele Babnik se torej pojavlja precej zanimiva in aktualna tematizacija problematike duševnih bolezni, saj Aninega lebdenja med resničnostjo in iluzijami pač ni mogoče prezreti. Toda verodostojnost protagonistkine razdvojenosti se postopoma megli z njenim na trenutke že skorajda napovedljivim predajanjem čutnim užitkom. To početje jo nadalje v kombinaciji z detomorilstvom izrisuje kot povsem apatično in nedojemljivo osebo, kar pa dosti ne pripomore k izgradnji celostnega romanesknega lika duševne bolnice, temveč prične predvsem porajati dvome v prepričljivost celotne pripovedi.

O avtorju. Martina Potisk, literarna kritičarka in recenzentka, doktorska študentka slovenistike.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Žrtvovani občutek za veter

    Gabriela Babnik

    Roman Ferija Lainščka z všečnim naslovom Jadrnica intonira naslednji prizor: oče ob oknu, obsijan z zunanjo svetlobo, in deklica, ki zaradi bombnikov čuti, da se … →

  • Intimnost

    Gabriela Babnik

    Prva oseba, ki jo je Janina v Ljubljani predstavila Fadulu, niso bili njeni starši, temveč ženska, ki jo je Janina spoznala na enem izmed uredništev, s katerim je … →

  • Odvetnikov šaljivi eksperiment

    Gabriela Babnik

    Izrazna forma, ki si jo je Peter Čeferin izbral za »prikazovanje« svoje življenjske poti, verjetno ne ustreza nobeni izmed znanih literarnih zvrsti. Za silo bi … →