Abraham, nagrade in Uroš Zupan

Uroš Zupan, Opišje žleze, telefoni in nesmrtnost. Ljubljana: LUD Literatura, 2013. (Novi Pristopi)

Gregor Lozar

Z Romanom imava dolgo zgodovino veseljačenja po lokalnih gostilnah in pogovorov o lokalnih temah, o nesmrtnosti in kar je tega, zato sva hitro našla skupen jezik in naredila načrt, kako naj bi prišel do plakete Tončke Čeč. Sklenjeno je bilo, da bo najbolje, če si kar sam napišem predlog (utemeljitev) in pripišem zasluge, kajti sam naj bi najbolje poznal svoje delo.

Uroš Zupan je izkoristil priprave na mitično obletnico rojstva in spisal tenkočutno knjigo, v kateri motri svoje življenje pesnika, esejista in prevajalca. Opičje žleze, telefoni in nesmrtnost niso zgolj spominska proza, tudi ne izključno zbirka esejev, in čeprav se jih da brati kot bildungsroman,  jih je še najlažje opredelimo kot deset govorov ob Abrahamu. Temeljna gesta – odločitev da bo pisal o nagradah, je povzeta po knjigi Thomasa Bernharda –, že sama po sebi prinaša močan pomen in napeljuje na misel, da lahko besedilo ocenjujemo glede na prostor, ki ga je odprlo. Zato bom poskušal najpre razkriti posamično značilnost geste kot take, nato pa opredeliti še Zupanov odnos do tako zastavljenega problema.

 

Pri govoru o nagradah ne moremo mimo samohvale. Ta je povezana že z golim naštevanjem nagrad, a je zmeraj tudi dvoumna. Drznost, s katero tak govor ruši konvencijo lažne skromnosti, zna vzbujati ugodje, a obenem seje ponižanje, žalost, zavist in občutek manjvrednosti pri vseh, ki so bili v življenju manjše ali zgolj drugačne sreče.

»Nekoč sem mislil, da sem lep in pameten. A to ni držalo. Danes vem, da sem simpatičen in imam smisel za humor.« S tem navedkom Zupan aroganco, ki jo je že prej prikazal kot mladostni greh, dokončno postavi v oklepaj. Nagrade izstopijo kot mnemotehnični element, okrog katerega plete svojo spominsko prozo. Zgodbe o uveljavljanju so tako soočene z dogajanjem v svetu. Konkretno, ko nam Zupan popiše dogajanje okrog podelitve plakete Tončke Čeč, na kratko predstavi tudi narodno herojinjo, po kateri se nagrada imenuje, skozi pripoved pa zablešči zgodovinski trenutek, v katerem je bilo aktualno preimenovanje javnih površin. Nagrade so točka, kjer je življenje posameznika soočeno z delovanjem sveta, med njiju pa Zupan postavi nekoliko megleno tezo o kompenzaciji: za kar nas življenje prikrajša na eni, nas nagradi na drugi strani, pri čemer ni čisto jasno, kdo ali kaj je življenje, ki vse tako umno ureja. A kanček neizdelane metafizike vseeno spodkoplje občutek vzvišenosti.

 

Govor o nagradah je neizbežno povezan z razkrinkanjem konteksta, v katerem so bile podeljene. Thomas Bernhard v knjigi Moje nagrade (Študentska založba, 2013) postavi kardinalno tezo, da literarne nagrade obstajajo zato, da ponižujejo literate. Ob tem javno izkazani časti zoperstavi pomanjkanje spoštovanja ob njenem izkazovanju. Od tod silna gesta razkrinkanja hinavščine ceremonij, na katerih ministrica spi in se nihče ne potrudi pravilno prebrati njegovega imena. Bernhard zelo jasno pove, da nagrade sprejema zaradi denarja, a je dosti bolj molčeč ob vprašanju, zakaj si jih zasluži. Domnevamo lahko, da zaradi notranje vrednosti (pogum, iskrenost, neizprosna kritičnost), s katero apelira na širši civilizacijski kontekst in tako zaobide konkretne okoliščine. Vse nagrade, ki jih je bil Thomas Bernhard deležen, ne morejo dokazati, da si nagrad ne zasluži.

Da je naredil načrt, kako priti do nagrade, je nekaj, česar Bernhard nikdar ne bi zapisal. Tukaj je lepo viden Zupanov odnos do predhodnika, od katerega je prevzel temo in strukturo knjige, ne pa tudi odnosa do sveta. Zupan je precej manj svetniški, bolj je vpleten v dogajanje sveta, zaradi česar so njegovi razmisleki o zakulisju nagrajevanja in o literarnem marketingu dosti bolj prizanesljivi. Čeprav za Bernhardom vseskozi ponavlja, da je najlepše na nagradah denar, je na koncu, ko ga povsem brezplačno razglasijo za častnega občana Trbovelj, vendarle počaščen. Pri tem je nemara najbolj značilno imenovanje sopotnikov. Roman ni enostavno Roman, ampak Roman Kukovič, Trboveljski veljak, ljubkovalno in zavistno imenovan Ted Turner. Jasno je, da veljava njegovih znancev vzpostavlja Zupana kot pomembno osebo, a po drugi strani jih je spoznal za vredne, da jih svet povezuje z njegovo osebo. Nekateri so ostali tudi neimenovani in s tem nakazali, da Zupan znotraj vez in poznanstev že govori s stališča večnosti.

 

Stalna besedna zveza abonirani na nagrade opisuje status redkih piscev, ob katerih se lahko osmeši vsaka komisija, ki jim nagrade ne podeli, in to ne glede na kvaliteto teksta, ki ga ima pred seboj. Pod velikimi imeni se seveda skriva moč, ki po eni strani poskrbi, da se čudež nagrade spremeni v svojevrstno rento, a po drugi strani je ta moč najboljši garant, da bo vpis med nesmrtnike uspešen.

Ko Zupan skozi precej običajno branje Župančiča kot pesnika velikih besed nakaže, da so klasični avtorji tisti, ki jih vsak pozna, a nihče ne bere, je to zgolj kozmetična relativizacija nesmrtnosti. Ne dajmo se zmotiti. Zupan vseskozi govori iz stališča večnosti, pri čemer lahko knjigo beremo kot pripoved, kako je do tja prispel. Čeprav mu občasno pobegne kak namig – recimo, da mu zdaj, ko je dobil nagrado Prešernovega sklada, plakete Tončke Čeč ne bodo zlahka zavrnili, ali da slednja ne prinaša veliko točk za sistem štipendiranja –, pa se refleksije nagrajevanja iz stališča moči ne loti. Tukaj ne gre zgolj za pomanjkanje uvida – ko Bernhard razpre nagrade med čast in denar, je moč natančno tista točka, ki jo s tem prekrije –, ampak predvsem za premajhno radikalnost pisave, ki molči o tem, o čemer bi utegnilo biti neprijetno govoriti. Namig naj pravkar zapisano izravna v neki drugi smeri. Kdor bo tekst o Župančičevi nagradi bral skupaj z Župančičevo Velikonočno epistolo sinu, bo presunljiv učinek nespornega dragulja zbirke samo še potenciral. Tukaj izkazana srčnost pa je natanko to, kar do določene mere pogrešam pri obravnavi ostalih nagrad.

 

Uroš Zupan je tako napisal mehko in stilno dovršeno zbirko z izjemno sugestivnim vzdušjem (v tem oziru je Zupanova esejistika oz. proza res vrhunska), ki se čudovito bere ob okrušeni skodelici čaja in koščku sadnega kruha. Po možnosti v nedeljo dopoldne na vrtu kakšne rustikalne čajnice. Zato sem jo kot simpatično že priporočil nekaterim prijateljem in jo bom z veseljem priporočil še kdaj. A knjiga mi ni dala misliti in bo v doglednem času romala iz prenapolnjenih polic v bližnji antikvariat.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • uroš pravi:

    Roman Kukovič.Ne Robert Kukovič.
    To je skoraj žalitev za pravega romanesknega junaka, da se mu pripiše napačno ime.
    Uroš

  • Simona pravi:

    Toliko presežnikov v kritiki bom s končno zadnjo-stavčno sodbo dojela kot tipično Lozijevo provokacijo, posledico razpršenega (to mislim pozitivno)filozofskega in načitanega uma. Lozi, nestrpno čakamo tvojo drugo knjigo, podvizaj se k delu. Zupanu pa poklon tudi za to delo.
    Bodite v (ne)miru, kakor komu ustreza,
    Simona K.

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ni še mrak

    Uroš Zupan

    Zagovorniki visoke književnosti so nobela za Dylana videli kot nekakšno mazanje posvečenega in brezzračnega polja – prišel je »kmet« iz rudarske Minnesote, prišel je načitani in več kot sto milijonov dolarjev težki samouk, ki ga je vzgajala cesta, in s peto svojih kavbojskih škornjev naredil škrbino v marmorno stopnišče –, zagovorniki rock kulture pa so v tem prepoznali končno in dokončno priznanje popularne glasbe kot resne umetnosti, njen vstop tja, kamor po svoji vplivnosti za življenje na planetu Zemlja v zadnjih petdesetih in več letih tudi spada. Seveda so se oboji motili.

  • Vihar v kozarcu vode

    Ana Geršak

    »Balkan, odprta žila Evrope« Vilenica velja za »resen« festival; je streznitev po poletnem bakhusovskem obredju vina, poezije in vročine. Da Vilenica vztraja v poziciji klasičnega literarnega festivala, »festivala literatov … →

  • Bilo bi fino, če bi kdaj odgovarjal tudi na kakšna vprašanja o poeziji

    Andrej Hočevar

    Čeprav počne še veliko drugega, je Dejan Koban, med drugim letošnji vitez poezije, marsikomu ostal v spominu kot soorganizator in javna faca Mladih rim, ki od letos … →