O pogubnosti lepote v postkatarzičnem svetu Eke Kurniawana

Eka Kurniawan, Lepota je pogubna. Prevedla Alenka Moder Saje. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2016 (zbirka Moderni klasiki)

Irina Lešnik

Prvenec indonezijskega pisatelja Eke Kurniawana Lepota je pogubna, ki ga nekateri že uvrščajo med sodobne klasike, je mogoče interpretirati na številne načine, ki so si med sabo diametralno nasprotni. Lahko se osredotočimo na zgodovinski vidik in romanu pripišemo državotvorne tendence pri vzpostavljanju relativno mlade indonezijske države. Lahko realno zgodovino povsem zanemarimo in se osredotočimo na magičen svet indonezijske folklore, pripovedne tradicije, senčnih lutk in ostalih prikazni, ki niso več del tega sveta. Lahko pa roman beremo zelo dobesedno skozi perspektivo sicer nadvse neobičajne ženske protagonistke, Devi Aju, znamenite prostitutke, sprva po sili, nato po izbiri, ki kljub fantastičnim zgodbenim elementom brutalno realistično popisuje, kako je biti fatalna ženska v svetu, ki ga obvladujejo moški …

Uvodni stavki veljajo za enega najbolj udarnih začetkov v sodobni literaturi in odlično začrtajo prevladujoče magično-groteskno-humorno vzdušje, ki prevladuje v romanu:

»Neko sobotno popoldne meseca marca je Devi Aju vstala iz groba, potem ko je bila enaindvajset let mrtva. Pastirček, ki se je zbudil iz dremeža pod plumerijo, se je polulal v hlače in zavreščal, štiri ovce so zbezljale med kamne in lesena znamenja na grobovih, kakor da bi tiger skočil mednje.«

Lepota je pogubna se nadaljuje v podobnem slogu skrajno neverjetnih pripetljajev, o resničnosti katerih pa se že kmalu ne sprašujemo več, saj sprejmemo zakonitosti Kurniawanovega magičnega realizma. Kljub temu v romanu ne manjka tudi preverljivih zgodovinskih dejstev, saj se osebna zgodovina Devi Aju prepleta z zgodovino stoletja kolonizirane Indonezije, ki se med 2. svetovno vojno otepa Japoncev, takoj po vojni pa na novo vzpostavljena oblast krvavo obračunava s komunistično gverilo. Slavna prostitutka ima štiri hčere z moškimi različnih nacionalnosti in političnih prepričanj, pri čemer je ključna »okupacija« proti kateri se mora boriti – »okupacija« moških. Lepota je pogubna se neprestano vrti okrog žensk, Devi Aju in njenih hčera ter kasneje vnukinj, ki bolj ali manj spretno manevrirajo skozi življenje v svetu, v katerem odločajo moški (»Le zakaj se mora noseča punca zmeraj poročiti?«). Eno od ključnih »orožij« zanje predstavlja spolnost, ki jo Devi Aju, med vojno prisiljena v prostitucijo, izrabi kot preživetveno strategijo (»Nič takega ni bilo. Kot da bi se posrala skoz sprednjo luknjo.«), kmalu pa postane več kot to, preraste v argument moči. Glavna protagonistka torej ne pristaja na vlogo žrtve, ni pa tudi običajna femme fatale, požiralka moških, vsaj ne v smislu, kot si to zamišljamo zahodnjaki. Je izredno neposredna, celo prostaška, a hkrati poduhovljena, kot bi posedovala neko nadzemeljsko védenje.

»Kako je, če si mrtev?« je vprašal kjaj Jahro.

»Pravzaprav kar zabavno. Zato pa nihče od tistih, ki so umrli, noče nazaj.

»Ti pa si,« je rekel kjaj.

»Samo zato, da vam to povem.«

 

Zgodba o življenju, smrti in ponovnem vstajenju Devi Aju je torej polna slikovitih podrobnosti, ki v isti sapi opisujejo vse od raznih telesnih izločkov in pestrega seksualnega življenja do krvavega obračunavanja s komunisti.

»Dvanajst komunističnih trupel je vrgel v grob brez slovesnosti. Ni poznal njihovih imen. In čeprav je skopal eno samo jamo za dvanajst trupel, je imel vseeno naporen dan, ker je opoldne spet pripeljal vojaški tovornjak in odvrgel osem novih trupel.«

In vendar še tako tragične dogodke Kurniawan popisuje v povsem lahkotnem, humornem tonu, zato mu nekateri očitajo trivializacijo. Vendar je ravno to ključni element njegovega izredno berljivega sloga – združevanje slikovitih trivialnih podrobnosti z realnimi zgodovinskimi dejstvi namreč ne deluje moralistično, a vendarle jasno posreduje sporočilo o nesmiselnosti vojne zaradi ideoloških prepričanj (»Nihče ni vedel, kako je tovariš Klivon pristal pri komunistični mladini, ker mogoče res ni bil bogat, vendar je bil zmeraj hedonist.«), brezpravnosti žensk in morda za zahodne bralce najbolj pereče prepričanje o nezmožnosti zoperstavljanja usodi (»Nisem našel primerne osebe, ki bi lahko igrala vlogo Šondančevega morilca,« je rekel zli duh. »Zato sem ga sam.«).

Uvodoma sem omenila različne načina vstopanja v roman, seveda pa je ta sporočilno najbolj prepričljiv, ko se vsa omenjena »branja« povežejo v nedeljivo celoto, ko se duhovi nedavne zgodovine pridružijo maščevalnemu pohodu izkoriščane ženske, vnaprej obsojene na pogubo. Kurniawanov svet je cikličen, posameznika obvladuje večno ponavljajoč se splet naključij in vsak poskus upora se izkaže za patetično neuspešnega. V primerjavi z vseprisotnostjo »višjega« sveta politične ideologije niso nič več od naivnih pravljic, množične smrti pa zgolj razvedrilo za zle duhove. Bralci zaman čakamo na katarzo, ki bi osmislila pogosto bizarno zgodovino treh generacij žensk, morda pa se olajšanje skriva ravno v tem, da nam smisel ni dosegljiv in smo samo neznaten drobec sveta, katerega skrivnosti nam bodo večno nedosegljive …

O avtorju. Irina Lešnik (1989) po nekaj zbranih diplomah s področja humanistike in družboslovja piše in predava med Ljubljano in Koprom. Občasno jo odnese še kam dlje. V svojem raziskovalnem delu poskuša združiti težko ulovljivo polje umetnosti s pedagoško znanostjo in hkrati ohraniti suverenost obeh. Gledališče je njen drugi dom.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Izogibajte se pesnikom, to so izgubljeni ljudje!

    Zarja Vršič

    Vrnitev v Pandžrud, družbeno-zgodovinski roman tadžiškega pisatelja in prevajalca Andreja Volosa, ni samo pripoved o vrnitvi slepega perzijsko-tadžiškega pesnika Rudakija v njegov rojstni kraj, ampak je tudi živopisan oris družbene in kulturne klime med 9. in 10. stoletjem v času vladavine samarkandskega emirja Nazra na buharskem dvoru v današnjem Uzbekistanu.

  • Utesnjenost v času svobode

    Zarja Vršič

    Telo, v katerem sem se rodila mehiške pisateljice Guadalupe Nettel je roman, v katerem v prvoosebni pripovedi molčeči psihoanalitičarki opisuje svoje težavno odraščanje v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

  • Nikoli zaokrožena vsota zgodb

    Kaja Blazinšek

    Preslišani glasovi in jezik kot tak se v roman Confiteor posredno vpisujejo. Prepoved jezika je prva slutnja človeške superiorne krutosti nad drugimi, saj kot pravi avtor: »Ljudje ne naselimo dežele, temveč jezik.«