Na robu eksperimenta

Primož Jesenko, Rob v središču: Izbrana poglavja o eksperimentalnem gledališču v Sloveniji 1955- 1967. Ljubljana: Slovenski gledališki inštitut, 2015

Kaja Pinter

Knjiga Primoža Jesenka Rob v središču si zastavi ambiciozno nalogo: predstaviti izredno raznoliko, plodovito in razvejano odbobje v slovenskem gledališču s fokusom na gledališkem eksperimentu. Jesenko v svoji raziskavi pod drobnogled vzame prvi val eksperimenta, ki je vzniknil v drugi polovici petdesetih let in pomembno vplival na nadaljni razvoj slovenske gledališke scene. To je avtorjeva osnovna teza, ki pa postane jasna šele proti koncu knjige. Metodologija je namreč nekoliko ohlapna, knjiga pa vsebuje sicer dobrodošlo obilico podatkov, zaradi česar deluje skoraj enciklopedično.

Uvod in »poskus sistematizacije pojma« pred nas razgrneta živahno podobo slovenske gledališke krajine v tistem času, ki se ob nizanju naslednjih poglavij še razrašča. Sklep prinaša spoznanje, že prej očitno implicirano, da je gledališki eksperiment obogatil institucijo in bistveno prispeval k razvoju slovenskega gledališča, hkrati pa prinesel zavedanje o pomembnosti obstoja neinstitucionalnih, tudi amaterskih gledaliških skupin. Jesenko se v knjigi opira na formo intervjuja; intervjuji z osrednjimi akterji tistega obdobja z Balbino Battelino Baranovič na čelu prinašajo zanimive vpoglede od blizu in bi lahko bili, tako kot fotografije, umeščeni v osrednji del knjige; namesto tega stojijo na koncu.

V središču avtorjevega zanimanja je namreč prav režiserka in ustanoviteljica Eksperimentalnega gledališča Balbina Battelino Baranovič, kar predstavlja nemara tudi najpomembnejši del knjige, saj prinaša zgodbo pomembne slovenske režiserke in novatorke, ki je bila do sedaj spregledana. Samo njej bi lahko bila posvečena samostojna raziskava. Najbolj problematičen se zdi precej širok in nedoločen pogled na to, kaj naj bi gledališki eksperiment pravzaprav bil. Avtor nekje pravi, da je pojem zgodovinsko zamejen – nenazadnje bralca k temu napotuje tudi naslov – spet drugič pa, da je nadčasoven. Nedvomno je jasno, da je eksperiment povezan z delovanjem neinstitucionalnih gledališč – v uvodu avtor navede definicijo iz Pavisovega Gledališkega slovarja, da je eksperiment: »sinonim za držo umetnikov do tradicije, institucije, komercialne eksploatacije, ne toliko za vrsto gledališča ali zgodovinsko teorijo.« Pa vendar v nadaljevanju Jesenko pride do neke drugačne ugotovitve: »fenomen gledališkega eksperimenta pripada času, ki je premogel več idealizma, pa tudi več pristne naivnosti.« Ta, tudi sam nekoliko naiven sklep, sicer ni poanta knjige, saj ta navsezadnje govori o nekem zgodovinskem trenutku, v katerem naj bi se razvil in oblikoval gledališki eksperiment. Pa vendar zmoti nejasna definicija naslovnega pojma.

Zdi se, da je eksperiment vse od novih, sodobnih pristopov k režiji, ki ni več literarna, in prizadevanja za uprizarjanje sodobne dramatike, do študentskih, amaterskih in drugih organiziranih neinstitucionalnih gledaliških skupin. Najmočnejša je knjiga ravno v svojem analiziranju medsebojnega delovanja med institucijo in neinstitucijo; pri tem igra eksperiment pomembno vlogo, ne glede na to, kakšna je njegova definicija.

Z analizo zgodovinskih osebnosti in pojavov kot so Herbert Grün, Eksperimentalno gledališče in Balbina Battelino Baranovič, Delavski oder, Draga Ahačič in Gledališče ad hoc, Lojze Filipič, Dušan Tomše, Žarko Petan, Jurij Souček in drugi akterji, ter z obsežnim slikovnim gradivom knjiga prinaša zelo podroben in dragocen uvid v gledališko dogajanje v poznih petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja.

O avtorju. Kaja Pinter je literarna komparativistka in magistrska študentka dramaturgije. Rada se potepa po svetu, najraje peš ali z vlakom. Piše poezijo in prozo, občasno tudi kakšno kritiko. Inspiracijo ji dajejo potovanja, sprehodi v naravo in pogovori o vesolju, življenju in sploh vsem.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Vsa ta slaba vest

    Katarina Kogej

    Obstajajo zajetni romani, obstajajo ambiciozni romani, obstajajo romani z ambicioznimi naslovi in obstaja Čistost.

  • Tito je, tako ali drugače, mrtev

    Pavla Hvalič

    Četudi fiktivnost dodaja zgodbam vedrino ali vsaj poskus razlage nerazumljivega, je rdeča nit vendarle dejstvo, da je Tito, tako ali drugače, mrtev in da so opisani dogodki in situacije produkt otroštva, ki je že zdavnaj minilo in se ga v celoti ne da popolnoma rekonstruirati.

  • Nikoli zaokrožena vsota zgodb

    Kaja Blazinšek

    Preslišani glasovi in jezik kot tak se v roman Confiteor posredno vpisujejo. Prepoved jezika je prva slutnja človeške superiorne krutosti nad drugimi, saj kot pravi avtor: »Ljudje ne naselimo dežele, temveč jezik.«