Na robu eksperimenta

Primož Jesenko, Rob v središču: Izbrana poglavja o eksperimentalnem gledališču v Sloveniji 1955- 1967. Ljubljana: Slovenski gledališki inštitut, 2015

Kaja Pinter

Knjiga Primoža Jesenka Rob v središču si zastavi ambiciozno nalogo: predstaviti izredno raznoliko, plodovito in razvejano odbobje v slovenskem gledališču s fokusom na gledališkem eksperimentu. Jesenko v svoji raziskavi pod drobnogled vzame prvi val eksperimenta, ki je vzniknil v drugi polovici petdesetih let in pomembno vplival na nadaljni razvoj slovenske gledališke scene. To je avtorjeva osnovna teza, ki pa postane jasna šele proti koncu knjige. Metodologija je namreč nekoliko ohlapna, knjiga pa vsebuje sicer dobrodošlo obilico podatkov, zaradi česar deluje skoraj enciklopedično.

Uvod in »poskus sistematizacije pojma« pred nas razgrneta živahno podobo slovenske gledališke krajine v tistem času, ki se ob nizanju naslednjih poglavij še razrašča. Sklep prinaša spoznanje, že prej očitno implicirano, da je gledališki eksperiment obogatil institucijo in bistveno prispeval k razvoju slovenskega gledališča, hkrati pa prinesel zavedanje o pomembnosti obstoja neinstitucionalnih, tudi amaterskih gledaliških skupin. Jesenko se v knjigi opira na formo intervjuja; intervjuji z osrednjimi akterji tistega obdobja z Balbino Battelino Baranovič na čelu prinašajo zanimive vpoglede od blizu in bi lahko bili, tako kot fotografije, umeščeni v osrednji del knjige; namesto tega stojijo na koncu.

V središču avtorjevega zanimanja je namreč prav režiserka in ustanoviteljica Eksperimentalnega gledališča Balbina Battelino Baranovič, kar predstavlja nemara tudi najpomembnejši del knjige, saj prinaša zgodbo pomembne slovenske režiserke in novatorke, ki je bila do sedaj spregledana. Samo njej bi lahko bila posvečena samostojna raziskava. Najbolj problematičen se zdi precej širok in nedoločen pogled na to, kaj naj bi gledališki eksperiment pravzaprav bil. Avtor nekje pravi, da je pojem zgodovinsko zamejen – nenazadnje bralca k temu napotuje tudi naslov – spet drugič pa, da je nadčasoven. Nedvomno je jasno, da je eksperiment povezan z delovanjem neinstitucionalnih gledališč – v uvodu avtor navede definicijo iz Pavisovega Gledališkega slovarja, da je eksperiment: »sinonim za držo umetnikov do tradicije, institucije, komercialne eksploatacije, ne toliko za vrsto gledališča ali zgodovinsko teorijo.« Pa vendar v nadaljevanju Jesenko pride do neke drugačne ugotovitve: »fenomen gledališkega eksperimenta pripada času, ki je premogel več idealizma, pa tudi več pristne naivnosti.« Ta, tudi sam nekoliko naiven sklep, sicer ni poanta knjige, saj ta navsezadnje govori o nekem zgodovinskem trenutku, v katerem naj bi se razvil in oblikoval gledališki eksperiment. Pa vendar zmoti nejasna definicija naslovnega pojma.

Zdi se, da je eksperiment vse od novih, sodobnih pristopov k režiji, ki ni več literarna, in prizadevanja za uprizarjanje sodobne dramatike, do študentskih, amaterskih in drugih organiziranih neinstitucionalnih gledaliških skupin. Najmočnejša je knjiga ravno v svojem analiziranju medsebojnega delovanja med institucijo in neinstitucijo; pri tem igra eksperiment pomembno vlogo, ne glede na to, kakšna je njegova definicija.

Z analizo zgodovinskih osebnosti in pojavov kot so Herbert Grün, Eksperimentalno gledališče in Balbina Battelino Baranovič, Delavski oder, Draga Ahačič in Gledališče ad hoc, Lojze Filipič, Dušan Tomše, Žarko Petan, Jurij Souček in drugi akterji, ter z obsežnim slikovnim gradivom knjiga prinaša zelo podroben in dragocen uvid v gledališko dogajanje v poznih petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja.

O avtorju. Kaja Pinter je literarna komparativistka in magistrska študentka dramaturgije. Rada se potepa po svetu, najraje peš ali z vlakom. Piše poezijo in prozo, občasno tudi kakšno kritiko. Inspiracijo ji dajejo potovanja, sprehodi v naravo in pogovori o vesolju, življenju in sploh vsem.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Revolucija zaradi dežja odpade

    Zarja Vršič

    Strahopetci Josefa Škvoreckega omembe skoraj nevredno kostelško vstajo ne prikazujejo z ideološko povzdignjenega vidika, ampak z dobršno mero ironije in komičnosti, kar je bil tudi glavni razlog, da so knjigo ob izidu zelo slabo sprejeli.

  • Zgodbe iz zakotja

    Iztok Sitar

    Muñozev risarski slog, pri katerem je že vsaka posamezna sličica miniaturna grafična umetnina, med bralci sicer ni požel večjega navdušenja, toliko bolj pa je fasciniral teoretike in kritike, ki ga imajo za enega najvplivnejših stripovskih avtorjev v svetu.

  • (P)ostati človek

    Irina Lešnik

    Romaneskni prvenec Škrlatni hibiskus sicer posredno odstira družbeno in politično sliko Nigerije v času državnega udara ter videnje le-te skozi oči odraščajočega dekleta, a se vsakršen aktivizem umika zgodbi o iskanju svobode, smisla in ljubezni do sočloveka.