(22 – 18) / 4 = 1

Tadej Meserko

Začenjam tehnično. Zakaj? Ker je esej najbolj matematična med literarnimi zvrstmi? Ker je tako malo literaren, da je že kar polliteraren? Neredko se celo pripeti, da malo prestopi čez polovičko, a vseeno na neki način ohranja duha literarnosti. Verjetno bi ga lahko imenovali tudi polznanstven in opazovali iz te smeri, kako prestopa preveč na polje literarnega. In ravno ta širina eseja je v letošnjem izboru žirije za nagrado Marjana Rožanca močno prisotna. Matematični račun iz naslova nam pripoveduje zgodbo eliminacijskega postopka. Žirija je sporočila, da je izbirala izmed dvaindvajsetih esejističnih del in štiri uvrstila v oži izbor. A nadaljnji izbor se ne bo izvajal zgolj po sistemu brisanja oziroma odštevanja, pač pa bo zavoljo precejšnje raznolikosti med nominiranci šlo za eliminacijo drugačnega tipa. Šlo bo dejansko za opredeljevanje esejistike same. Za iskanje najmanjšega in seveda najboljšega skupnega imenovalca. Za iskanje eseja, ki ga bomo pri nas – no, vsaj za eno leto – razumeli kot najboljši način pisanja eseja.

Upal bi si zatrditi, da izmed nominiranih besedil na skrajna pola spadata knjigi Dragana Petrovca in Jureta Jakoba. Petrovec z delom Nasilje pod masko razpira elementaren problem družbe, ki nas še kako močno zaznamuje tudi danes. Beremo lahko o nasilju, ki se krije povsod in v vseh časih in ki z domnevnim vzponom civilizacije kljub vsemu ne pojenja. Različni primeri, ki nam jih dokumentarno razkriva avtor, so dovolj zgovorni o človeški naravi, da se pričnemo resno spraševati o možnostih nenasilne družbe. Kljub zanimivi vsebini pa je treba poudariti, da Petrovčevo delo ni popolnoma esejistično. Knjiga je naposled klasificirana kot znanstvena monografija, ima strokovne recenzente, strokovne opombe, seznam virov itd. Na diametralno nasprotni strani nam Jure Jakob z delom Hiše in drugi prosti spisi prinaša v ospredje svoj lastni svet. Pogled premišljevalca, ki v svojem mišljenju ni apodiktično gotov, pač pa primarno opazuje, razlaga in popisuje. Se spominja. Knjiga je lep primer esejev, ki so komajda še eseji (iz drugačnih razlogov kot Petrovčevi), saj močno prehajajo v prozo, v dobršni meri pa je čutiti tudi pesniškega duha. Jakob deluje predvsem kot slikar, ki postavlja na ogled podobo, pri tem pa v pojasnilo doda zgolj še naslov dela. Njegovi eseji so miselni sprehodi, asociacije, ki nas mečejo v razpoloženje. Gre za racionalni govor, a ne s črkami, pač pa s podobami. V toliko je delo še esejistično, a drži esejističnega duha za zadnjo dlako na repu.

Nekako na sredini, recimo da esejistično najbolj zmerna ali klasična, sta Stanislava Chrobakova Repar z delom Agonija smisla in Robert Simonišek z delom Trk prostorov. Prva se spopada predvsem s slovenskim literarno-humanističnim ustvarjalnim svetom, s slovensko kulturo in vsemi težavami, ki jo pestijo. Prisotna je feministična nota, ki pa ne deluje zgolj politično, pač pa predvsem na etični ravni. Kje in kako danes iskati sinergije? Kako se lotiti temeljnega nezaupanja in nezmožnosti za empatijo ali pomoč sočloveku? Kako je vse to pravzaprav izpuhtelo ravno tam, kjer bi teh kvalitet pričakovali največ – torej v kulturi? Če so zapisi pri edini ženski v izboru vsebinsko precej povezani, a po obsegu in načinu mišljenja še kar različni, je pri Simonišku, kar se tiče zadnjega, čutiti konsistentnost. Verjetno bi ravno pri njem lahko iskali klasično opredelitev eseja, tako po dolžini kot po načinu mišljenja. A če je v teh delih enoten, je po vsebini spet drugačen, raznolik. Knjiga kot taka je namreč skupek različnih razmišljanj, pri katerih bi težko našli rdečo nit. Simonišek se pravzaprav dotika vsega od poezije do filozofije lacanovskega tipa (pri čemer benti nad Žižkom), pa lepote itd. Njegovo pisanje je ponavadi precej poantirano, tematike pa povečini vezane na pojmovno. A četudi smo dva izmed avtorjev umestili na sredino, ju je vseeno moč potisniti bolj v eno ali drugo smer. Simonišek je tako kljub večinoma racionalnemu jeziku zavezan tudi k odhodom v osebno, spominsko in izpovedno, podobno kot Jakob. Nemalokrat se zgodi, da svoje misli podkrepi z lastnimi izkušnjami ali v bolj metaforičnem govoru. Chrobakova Repar je na drugi strani precej bolj dokumentarna, večinoma realistična in neposredna.

V letošnjem izboru za nagrado Marjana Rožanca imamo tako opravka z štirimi precej različnimi knjigami. Ne zgolj po vsebini, pač pa predvsem po načinu pisanja. Seveda se nekatere tematike prepletajo, kar lahko predstavlja skupni okvir za presojanje kakovosti, a naposled ima žirija težavno nalogo ravno v tem, da mora v veliki meri primerjati inkomenzurabilno. Težko bi bilo napovedovati zmagovalca. Lahko bi se opirali na preteklost, a tudi tam je čutiti valovanje, vse od Geistra na eni do Štefančiča na drugi strani spektra. In to je čar esejistike. Naposled bo tudi žirija delovala esejistično – poizkušala bo. Drugi pa bomo poskusili razumeti odločitev, predvsem pa misli, ki nam jih bo sporočil zmagovalec.

O avtorju. Tadej Meserko (1984) je diplomiran filozof in magister sociologije. Do sedaj je imel objavljenih nekaj literarnih poizkusov (radijske igre in kratke zgodbe), sicer pa se posveča predvsem pisanju kritik (Delo, Radio Študent, Literatura, Apokalipsa, ARS), sodeluje pri ustvarjanju teoretske oddaje Teorema (RŠ), z različnih smeri pa pristopa tudi k esejistiki. … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Odziv na dviganje prahu v DSP

    Ifigenija Simonović

    Spoštovani kolegi in kolegice, DSP-jevci-jevke, da ne bom predpostavljala, da smo vsi v kolegialnem odnosu (imam pa še to smolo, da sem lani iz društva … →

  • Nominacija in popularizacija

    uredništvo

    Kresnik 2019: izjave avtorjev_ic o tem, kako nominacija po njihovem vpliva na popularizacijo literature in branja pri nas, a tudi, kako v tem okviru vidijo lastno uvrstitev v deseterico.

  • Nejunaškost je človeška

    Andrej Hočevar

    Mantra, da je vse mogoče, če si le dovolj želiš in se dovolj potrudiš, v celoti prenaša odgovornost za neuspeh s sistema na posameznika – neuspešni so si za svoj položaj krivi sami, ker se niso dovolj trudili. Kar seveda ni res, sistem je že v osnovi nastavljen tako, da bo na koncu precej več poražencev kot zmagovalcev.