140 let Društva pisateljev v alternativnih vonjih mete in bora

Ljubljana, Slovenska Filharmonija, 11. 9. 2012

Barbara Pogačnik

Društvo slovenskih pisateljev razmišlja. Toda, ali se tudi zamisli? Ob letošnji starosti 140 let se ob vsej finančni stiski, političnem prevpraševanju in različnih javnih zagovorih ni dovolj naigralo (kot bi rekel Kocbek) nad svojimi leti, ki se nad glavami v njem zbranih mladih in sivih pišočih dvigajo kot nekakšen čuden obstret, za katerega si lahko – podobno kot za duhovne guruje, ki imajo sposobnost videti barve avre – predstavljamo, da ima zmožnost videti vso energijo, ki se je nakopičila do te točke. Res, koliko generacij se je prelilo skozi obdobje 140 let, in koliko sproti pozabljenih imen je to? Društvo pisateljev, kar je po definiciji vedno in v vsaki državi tudi poligon notranjih bojev za prestiž, za vidnost, za mnenja in stališča, takšno in drugačno sodelovanje, se trudi biti tudi prostor spomina – vprašanje pa je, kakšna naj bo vloga spomina. Gotovo ne vljudnostna, podobna nagrobnim govorom. Pa tudi mlahave si ne želimo, samo takšne, da pač je, v neko abstraktno slavo, namesto za ušesa redkih norcev, zbranih pod dežnikom besed. Ne potrebujemo take, ki je zapisana božanju te ali one roke, ki o tem ali onem odloča. Prostor spomina tudi ne samo toliko, kolikor nam seže pogled čez ramo, ampak vse do koder seže pogled v knjigo. Vse to so izzivi, o katerih se pri takšni obletnici ni lahko zamisliti, posebno ne, če spadaš pod narod, ki se ves čas nečesa (človek ne ve dobro, česa) boji: vendar pa strah pred stisnjenjem prostora prostor zmanjšuje že sam po sebi.

Namesto patriarhalnega očaka, ki mu v znak častitljive tradicionalnosti manjkajo samo še košati brki, kakršnega si javnost včasih lahko predstavlja kot zgodovinski emblem DSP – ki pa v današnjem času lahko deluje nekoliko anahrono, ko z gesto navidezne noblese pisane besede vsako razpravo med publiko poklopi z dlanjo navzdol, češ »to ni tema« –, se je tokrat izvedbe proslave (pravzaprav resno omahujem nad tem, ali bi uporabila to zastarano in malce po propagandi dišečo besedo: proslava, sploh zato, ker se v njenem strženu skriva slava, in ta je za književne vrednosti kaj varljiva reč) lotila ženska roka, in to je bila Metina roka, ki je bila v metavečeru poživljajočega okusa kot svež list poprove mete: v povzdignjeni instituciji slovenske filharmonije je ustvarila vzdušje, kakršnega čutiš, ko sediš v gostoljubni kuhinji, vonjaš čaje in zelišča, na vrtu opazuješ rast dreves in potem se samo po sebi zgodi, da govoriš o bistvenih življenjskih stvareh. Meta Kušar je v veliko dvorano Slovenske filharmonije prinesla vsaj tri metre visok dišeč bor, ki ga je za to priložnost posekala na lastnem vrtu (in jih po predstavi zato slišala od jezne zagovornice dreves, igralke Lenče Ferenčak: »Dreves se ne sme sekati, za nobeno priložnost, ne v Tivoliju, ne na lastnem vrtu!«), pred mogočno drevo pa posadila starinske namizne bralne svetilke, tiste, ki so bile še zastrte z zvončastimi opnami, napetimi na železno ogrodje, ob njih pa je sedelo šest dramskih igralcev (Andrej Kurent, Maja Blagovič, Jurij Souček, Vladimir Jurc, Primož Pirnat, Alojz Svete), ki so izmenoma postajali glasovi pesnikov in pisateljev in njihovih dopisovalcev, ne tistih, ki bi lahko nastopili v svojo sedanjo slavo, ampak tistih, ki presevajo šele skozi čas, svoje knjige in pisma: Josip Jurčič, Janez Trdina, Josip Stritar,  Ivan Cankar, Josip Murn, Oton Župančič, Slavko Grum. Na odru je sedela tudi Meta Kušar, ki je intervjuvala Srečka Kosovela.

Predstava je imela izbrane poudarke, povsem življenjske, a na kakršne se rado pozablja: v šoli so nas učili, da so bili naši literati revni in bolni, Meta pa pravi: niso bile samo kraste, kašljanje in pomanjkanje kurjave, bili so stiki z evropsko inteligenco, in koliko imenitnih slovenskih podjetnikov je nekaj dalo na svoje pisatelje. Iz pisem je presevalo bratstvo slovenskih pisateljev na nekdanjem Dunaju, in spomnili smo se, kako se takšna povezanost danes izgublja. Zanimiv poudarek je zavel recimo iz Cankarjevega pisma strankarskemu kolegu Henriku Tumi, ko se je Cankar pravično razjezil nad malenkostnostjo pragmatičnega politika, ki se je navzven sicer predstavljal kot podpornik intelektualcev (očitno je bilo to modno), a mu je odrekel borno posojilo 150 kron, češ da je pisatelj videti kot neresni oboževalec žensk in dobre kapljice. Cankar pa: Kar je preveč, je pač preveč! Ali naj se mi možgani razpočijo, kaj ne vidite mojih 25 knjig? Marsikomu bi ob vsem tem na misel prišle aktualne razprave o štipendijah iz knjižničnega nadomestila in drugih argumentih glede podpore Javni agenciji za knjigo; od politika Henrika Tume ni ostalo nič razen jalove slave, ki jo je z založniško goljufijo zapravila še njegova vnukinja, ko jo je poskušala obuditi. Razprava mora torej teči na liniji resničnega ustvarjanja, nas je opomnila metapredstava.

Veseliti bi nas moralo, da je bilo v prvih vrstah metavečera videti tako predsednika Danila Türka s soprogo kot nekaj pisateljev in pesnikov akademikov, bančnika Franceta Arharja ter nekatere druge politike – ki jih, kot kaže, tokrat k dolžnosti ni klical protokol, temveč prostovoljna odločitev –, enako kot popularna Mišo Molk ali Andreja Šifrerja. Predstava je radodarno stregla z mnogimi podobnimi poudarki, ustvaril se je nenavaden občutek, kot bi polna dvorana slovenske filharmonije prišla na čajanko (in res se bolj redki literarni večeri, če odštejemo v pogrebne barve odete Prešernove proslave, lahko pohvalijo s približno 500-glavo publiko: upanje torej menda še obstaja?). Metavečer je bil odprtje okna, skozi katerega bi lahko skozi stoletje z našimi literati zaupno poklepetali: denimo imaginarni intervju s Kosovelom je tega tako rosnega mladeniča spet predstavil kot brezčasno zrelega fanta, ki se zna boriti z vso melanholijo dekadenčnega sveta; in ob tem smo si lahko rekli, zakaj bi bil moj glas neslišen glas, pa čeprav sredi poplav današnjih finančnih škandalov in pavperizacije sveta.

»In še ženske,« je dejala Meta Kušar ob koncu predstave, »te so od nekdaj sodelovale v oblikovanju slovenskega literarnega življenja: iz pisem njim lahko vidimo, so bile inteligentne sogovornice, zaupnice ustvarjalcem, dajale so, ker so tudi imele kaj dati: in danes bi bilo škoda pozabiti na to, da je dialog vedno obstajal.« Te poslovilne pike na noti ne moremo vzeti za feminizem: gre preprosto za nov opomnik o literaturi in življenju, da današnji opaženi fotelji ne bi bili več videti tako samoumevno ponujeni samo moškim: za globinski premislek o tem, kako skozi primere iz prejšnjega časa uvideti prave vogelne kamne današnjega sveta: historia magistra vitae. Metavečer ob 140-letnici DSP je torej ponudil gledališki komad, ki bi ga bilo vredno ponovno videti.

Naj za konec omenim še začetek prireditve, ki je predstavo uvedel: obiskovalce je (po pozdravnem nagovoru predsednika DSP Vena Tauferja) navdušil tudi dolg in tehten uvodni nagovor pesnice in prevajalke dr. Barbare Simoniti, za njo pa je še spregovoril predsednik republike, Danilo Türk, ki je – ob tem, da je navrgel nenavaden podatek o tem, da so za Kosovelovo pesem »Rdeča raketa« slišali že tudi v vesolju (Kosovelovo delo je baje pred nekaj dnevi dobilo nepričakovane izraze občudovanja iz Mednarodne vesoljske postaje) – poudaril predvsem potrebo po večji popularizaciji kvalitetnih knjig, in omenil, da je bilo kupovanje knjig od nekdaj vrednota slovenskega domoljubja, ki bi se morala kot taka vrniti. Domoljubje ali vznemirljivost? Vprašanja o knjigi in življenju za vse nas.

Do določene mere sicer za pesnike in pisatelje že lahko »skrbijo« (kot sami radi rečejo) politiki s tankimi ušesi, ki jim ni odveč priti na dveinpolurno prireditev (spomnimo se recimo, da Zoran Janković v družbi književnikov nikoli ne zdrži več kot deset minut), ki pa jo je žal spregledal dobršen del slovenske mlade literarne generacije. A v končni fazi so pesniki in pisatelji s svojim lastnim pisanjem lahko tudi sami tisti, ki povzročijo lastno pozabo.

O avtorju. Barbara Pogačnik, 1973, ki jo je poezija napotila v literarno prevajanje in vsakovrstni aktivizem na tem področju, morala pa bi biti aktivnejša tudi kot literarna kritičarka, saj se je v preteklosti podvrgla intenzivnim študijskim letom na znani belgijski univerzi Université Catholique de Louvain in opravljanju magisterija na pariški Sorbonni. Je … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Broška v obliki dveh rož

    Gabriela Babnik

    Recimo, da si po neprespani noči in vstopanju v bleščavo jutro skušam pojasniti, čemu se mi je predvsem med poslušanjem jubilejne slovesnosti Društva slovenskih pisateljev … →

  • Ko gre v Medani zares

    Igor Divjak

    V dokaz, da ima poezija s svojo varljivostjo še vedno svojo moč, za začetek tale anekdota. Ko smo 17. oktobra v Le Petit Cafeju čakali, … →

  • Na zobeh aluminij, na ustnicah kreda Kristine Hočevar postori veliko proti liričnemu turizmu, vendar pa hrani stroj strupa stroj obupa

    Konstantin Ames

    Šesta pesniška zbirka Kristine Hočevar s icer že v naslovu signalizira, da gre za popadljiv eksponat literarne kljubovalnosti. Vendar tako pesnica kot prevajalka igrata na politično-lirsko ustrežljivost: provokacija ni stvar napovedi, kommuniqué-ja, temveč se drža kljubovanja manifestira na ravni forme.

Izdelava: Pika vejica