Življenje don Kihota in Sanča

Miguel de Unamuno

Labirinti (2006) • teorija

Miguel de Unamuno (1864–1936) je eden plodnejših španskih pisateljev, pa tudi eden vodilnih španskih intelektualcev z začetka 20. stoletja. V slovenščini ga poznamo po esejih (Tragično občutenje življenja, 19831, 20052; Umetnost in resnica, 1988), romanih (Megla, 1998) in poeziji (Velázquezov Kristus, 2000). Esej Življenje don Kihota in Sanča je nastal več o knjigi

Predstavitev knjige

Miguel de Unamuno (1864–1936) je eden plodnejših španskih pisateljev, pa tudi eden vodilnih španskih intelektualcev z začetka 20. stoletja. V slovenščini ga poznamo po esejih (Tragično občutenje življenja, 19831, 20052; Umetnost in resnica, 1988), romanih (Megla, 1998) in poeziji (Velázquezov Kristus, 2000). Esej Življenje don Kihota in Sanča je nastal leta 1905 in je njegovo osrednje delo; v njem mu je uspelo združiti filozofsko refleksijo in ljubezen do literature. To se je utelesilo v liku don Kihota, ki je nekakšen ideal odpora proti racionalizmu in materializmu. Življenje don Kihota in Sanča je obenem zelo osebno besedilo, saj je, kot pravi Unamuno, »svobodna in osebna razlaga Kihota, v kateri avtor ne skuša odkriti pomena, ki mu ga je dal Cervantes, temveč tega, ki mu ga pripisuje sam«. Unamuno vzpostavlja opozicijo med idealiziranim, pogumnim viteštvom na eni strani ter Sančevim realizmom in preprostostjo na drugi, med idealizmom in materializmom; don Kihot pomeni kritiko španskega naroda, pa tudi njegovo idealizacijo. Stalnica Unamunovega interpretiranja je tudi spreminjanje vlog obeh junakov, tako da Sančo postaja vse bolj podoben don Kihotu, don Kihot pa Sanču. Unamunov don Kihot je še vedno romantični ideal, obenem pa izrazito moderen, z odpiranjem ontoloških vprašanj morda celo postmoderen. Unamuno Don Kihota ni le bral in interpretiral kot romantik, temveč ga je v resnici tako tudi sam živel – večkrat je poudaril, da se z don Kihotom lahko ukvarjajo le tisti, ki so tudi sami nori: »Okuži me s svojo norostjo, moj don Kihot, povsem me okuži z njo. […] Pusti, don Kihot, da se bojujem s sabo, pusti, da trpim!« Unamuno je tudi zaradi svojega romantičnega pogleda na don Kihota – pogleda, ki je prvi pozitivno ovrednotil Cervantesovo besedilo in iz don Kihota naredil tak mit, kot je še danes – lucidno začutil in spodbujal tisto bistvo Španije, o katerem so veliko pozneje pisali in ga raziskovali filozofi, esejisti in literarni znanstveniki, ko so posebnost Španije iskali denimo v nezadostnem razsvetljenstvu ali pa Španijo razumeli kot metafizičen polotok. Unamuno je trdil, da je »bistvo našega življenja in usoda našega naroda, da s svojo resnico srca razsvetljuje glave pred mrakom logike in razsodnosti in tolaži srca teh, ki so obsojeni na sen življenja«. Baskiji