Zasukane štorije

Veronika Simoniti

Prišleki (2005) • kratke zgodbe

Junakinja ene od zgodb Veronike Simoniti imenuje ovire, ki jih v življenju ni premagala, slepe pregrade. Tudi preostali liki se nenehno srečujejo z ovirami in jih bolj ali manj uspešno premagujejo, vsi pa imajo v očeh hrepenenje, ta »brezdanji pojem«, ki jih dela nemirne, nekonvencionalne, zaljubljene v življenje, včasih pa več o knjigi

Moje tri najljubše stvari na svetu? Rekel bi, da predvsem zgodbe, lahko bi rekel tudi: zgodbe zgodbe, zgodbe, take z nešteto možnimi zapleti in razpleti, vendar s samo enim zapletom in s samo enim razpletom, zanima me, zakaj izmed tisoč možnosti prav tak zaplet in tak razplet.

Predstavitev knjige

Junakinja ene od zgodb Veronike Simoniti imenuje ovire, ki jih v življenju ni premagala, slepe pregrade. Tudi preostali liki se nenehno srečujejo z ovirami in jih bolj ali manj uspešno premagujejo, vsi pa imajo v očeh hrepenenje, ta »brezdanji pojem«, ki jih dela nemirne, nekonvencionalne, zaljubljene v življenje, včasih pa jih tudi pahne v pogubo. Skupna poteza Veronikinih zgodb je prepoznavanje drugačnosti, vzpostavljene bodisi v razliki med moškim in žensko bodisi v razliki med kulturami ali v drugačnosti posameznika v odnosu do njegovega okolja. Pred očmi imam like, kot so priznani pesnik Miler, samozadostno zazrt v svoj makrokozmos, slikar, ki neprenehoma izziva rob, čez katerega naposled pahne svojega sina, k religiji nagnjeni študent, ki se ni ločil od sveta, ampak se je svet ločil od njega, pa tudi na smrt bolna ženska, ki se, pomirjena s svetom, odpravlja na svoje zadnje potovanje, za katero si prvič v življenju zares hoče vzeti čas. Vsi ti in še mnogi drugi Veronikini liki so po svoje drugačni, izjemni, pa ne samo takrat, ko preskakujejo svoje pregrade, temveč tudi takrat, ko jih »vleče v neznano temino«. Drug z drugim le redko najdejo harmonijo, pa tudi ko navežejo globlji stik, jih po navadi loči usoda ali dejstvo, da so kulturno, zgodovinsko ali miselno na drugem bregu. In ravno zaradi te medsebojne napetosti so zanimivi. Avtorica jih zapleta v situacije z neznosno lahkostjo pripovedovanja, ponazorjeno v eni od zgodb, v kateri si študentje pod vodstvom mentorja izmišljajo konec treh anekdot, za katere se na koncu izkaže, da niso resnične. Njene zgodbe izpričujejo fluidno in neulovljivo realnost, ki se razpira v mnogih razsežnostih, od mitoloških vzporednic, ki jih nevsiljivo vpleta v dogajanje, do gledaliških ali literarnih motivov, s katerimi se liki na svojevrsten način identificirajo. Vendar to ne pomeni, da zgodbe zapuščajo realnost, saj pravzaprav izhajajo iz nje in ji do konca sledijo, to pa jim daje pridih usodnosti. Zato je dimenzija časa v tem literarnem delu tako pomembna in večkrat tematizirana. Če hitimo, nimamo časa za nostalgijo, da o ljubezni niti ne govorimo, pravi kapitan najhitrejše ladje najhitrejšemu vozniku na svetu. In tudi ni čudno, da nekateri liki zbežijo v idilično pokrajino, da bi se približali blaženemu občutku brezčasja. Z vidika časa je življenje za Veroniko bodisi prerokba bodisi nostalgija, vmes pa je neulovljiva, »samo potujoča« sedanjost. In iz oči likov preseva hrepenenje, ki presega usojenost in dela Veronikine zgodbe človeške, kompleksne in polne primarnega erosa. (Vid Sagadin)

Veronika Simoniti

Veronika Simoniti (1967) je začela pisati kot pravljičarka in objavljala na Radiu Slovenija. Prva kratkoprozna objava je bila zgodba “Metuljev zaliv,” ki je prejela prvo nagrado na natečaju revije Literatura. Odtlej objavlja tudi v drugih literarnih revijah in na radiu. Za posamezne zgodbe je prejela še nekaj nagrad in bila večkrat nominirana. Njen prvenec je zbirka dvajsetih kratkih zgodb Zasukane štorije, ki je izšla 2005 pri založbi Lud Literatura. Uvrstila se je v peterico nominirancev za prvenec leta 2005, v letih 2006 in 2007 pa je bila med štirimi nominiranci festivala Fabula za najboljšo kratkoprozno zbirko zadnjih dveh let. Hudičev jezik (2011) je njena druga zbirka.

Druge avtorjeve knjige

Izdelava: Pika vejica