Via Francigena

Marcello Potocco

Prišleki (2011) • poezija

  • nominacija za Jenkovo nagrado

Mogoče je nemoč naš zadnji up (– da mine jalov strah). Nemoč obdržati se skupaj je nemoč komunikacije. Po Popravkih pesniške zbirke stopa Marcello Potocco na romarsko pot zgolj zapisovanja opazovanja. Glas se je stišal, uho je nezanesljivo, sliš(a)nost se je umaknila zapisu/branju. Govorec je postal predvsem zapisovalec, opazovalec nemega, izpraznjenega več o knjigi

Jutri bo sonce in včasih je treba kaj zavreči.
Ljudi in eno uro spanja. Gnilo grozdje.

Iz kritike
  • Kjer je Potocco najmočnejši, najjasneje razglaša svojo šibkost in svojo željo, vztrajati tej šibkosti navkljub. Potreba po literaturi v nas vztraja, tudi, kadar smo že obupali nad njo. Vztraja, ker si želimo, da bi lahko ohranili, česar se ne da ohraniti, da bi lahko fiksirali, kar uhaja v minevanje. Da bi resničnosti postavili spomenik s tem, da bi jo pretopili v besedo. Katja Perat, Literatura

Predstavitev knjige

Mogoče je nemoč naš zadnji up (– da mine jalov strah).

Nemoč obdržati se skupaj je nemoč komunikacije. Po Popravkih pesniške zbirke stopa Marcello Potocco na romarsko pot zgolj zapisovanja opazovanja. Glas se je stišal, uho je nezanesljivo, sliš(a)nost se je umaknila zapisu/branju. Govorec je postal predvsem zapisovalec, opazovalec nemega, izpraznjenega sveta. Človeško krhko ugotavlja: Ne morem se pretvarjati, da se svet ne spremeni, ko se spremeni ljubezen. In tukaj sem zato, da beležim drobne spremembe sveta. Hladna bližina postaja prostor razmikanja. Od ugotovitve, da molk včasih pregazi ljudi, do razpadanja sveta dvojine, ki je paranje zmožnosti govorice in se v (ne)komunikaciji spreminja v jezikovne enote neutečenih pomenov, je prostor praznega, ki je ostal med dvema in pogoltno zeva kot nenasitno brezno. Prav pesmim uspe napolnjevati to praznino gotovosti. Da ne bi bilo neizbežno, kar je. Da ne bi neopazno šlo mimo. Natančneje – ne gre niti za zapisovalca/opazovalca, temveč, kot zapiše pesnik – samo jaz je, ki piše. Spet piše, da piše … Zapisovanje je postalo kot da samozadostno in samonanašalno. V kilometrih pripovedne pisave se besedni pasusi spreminjajo v metonimične nize, ki se kot žebranje molitvenih obrazcev znotraj knjige vsebinsko ponavljajo. In ne neznaten delež prinašajo pogosto zakoličeni pomišljaji, ki ne le udarjajo takta v verzih, temveč predvsem označujejo mesta nemoči izrekanja, ubeseditve, jalovega strahu pred suspenzom ali zdrsom v kliše, so kot trni ob poti, skrivajo stvari, ki jih je treba brati med vrsticami, in krvavo bolečino, ki se izpisuje z modro barvo – barvo razuma in duha. Tako tudi žarči Via Francigena – duhovno-razumska ljubezenska poezija razmika(nja), ki s svojo primerno odmerjeno lirično krhkostjo reže v bralčeve meandre, hkrati pa jo ščiti s kilometri zapisovanja, da se ne bi v nobenem primeru spogledala z razčustvovanjem. Več, v tej poeziji čustva nadzoruje razum. Kljub boleči in trpki tematiki se verzi ne udinjajo destrukciji ali samosmiljenju. Med manifestativnim prvim ciklom (že v Popravkih je močan) in sklepanjem zbirke se jaz, ki piše upogiba pod Pavesejevo parafrazo misliti utruja. Z zgradbo zbirke, nizanjem opomenjenih drobcev iz vsakdanjega življenja in nanosi besedila o premišljevanju o skrhani preteklosti Potocco jezikovno uspešno posredovani vsebini doda psihološko učinkovanje, tako da se opisovano udejanji pred bralcem in ga privede do identifikacije z (od teme kot da že utrujenim) jazom, ki piše: Koža bo razpokala med čakanjem, da se premakneta. Četudi bi si zaželel (raz)rešitve, tega znova in znova krpanega sveta ne bo več, ko se bo zapisovalec opazovanja (spreminjanja) spremenil v povzročitelja želenih premikov sveta, kot Potocco nakaže v Nekoč bom: Ampak kadar zadosti verjamejo, prodajalke tiho zletijo v nebo. Do tedaj pa pesnik z romarske Vie Francigene pomirjeno boža: Vse pristane na svojem mestu, Bog je še vedno živ.

Petra Koršič

[purchase_link id=”49639″ style=”” color=”” text=”Nakup e-knjige”]

Marcello Potocco

Marcello Potocco je bil rojen leta 1974 v Ljubljani, v letu 2000 je diplomiral iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter l. 2006 doktoriral s tezo “Kulturna identiteta in estetskost v angleški kanadski in slovenski poeziji.” Doslej je izdal štiri pesniške zbirke: Lila (Mondena, 2002), Pripovedi o ovcah, ljudeh in drugih živalih (LUD Literatura , 2005), Popravki pesniške zbirke (LUD Literatura, 2007) in Via Francigena (LUD Literatura, 2011). Za zbirko Popravki pesniške zbirke je bil nominiran za Veronikino nagrado. Nastopa doma in v tujini, med drugim na festivalih  Goranovo proljeće, Dnevi poezije in vina v Medani in Residenze estive v Italiji. Je član Društva slovenskih pisateljev. Njegove pesmi so bile prevedene v srbščino in hrvaščino, angleščino, češčino, poljščino, makedonščino, v latvijski in beloruski jezik ter v italijanščino. Na koprski Fakulteti za humanistične študije predava literarno teorijo, svetovno književnost, sodobno slovensko književnost in kreativno pisanje. Je tudi avtor številni znanstvenih člankov in esejev. V slovenščino prevaja kanadsko poezijo, pa tudi prozo (njegov zadnji prevod, Barneyjeva verzija Mordecaija Richlerja, je izšel koncem leta 2010 pri založbi Učila International).

Druge avtorjeve knjige