Upogib časa

Leonora Flis

Prišleki (2015) • kratke zgodbe

kupi e-knjigo

Kot profesorica književnosti, pisateljica, Američanka in prijateljica Leonore Flis sem z velikim zanimanjem prebrala njeno knjigo Upogib časa, saj opisuje mojo domovino in njeno kulturo. Lea je Ameriko in Američane spoznavala na svojih pogostih in dolgotrajnih obiskih New Yorka in občasnih pohodih po drugih delih ZDA. O tem, kar izkuša, piše z globokim in informiranim uvidom, vendar brez sentimentalnosti. Leonora čuti več o knjigi

Hitenje ne pomeni nujno odvračanja oči, gledanja v tla, še manj pa neobzirno premikanje skozi gnečo. Sosedove stopinje so odmev tvojih in paziš nanje. Tako to tu gre. Paziš na njihov ritem, da jih ne pohodiš, da se koraka med seboj ne stepeta.

Iz kritike

Mešanica potopisne, lirične, osmišljene in tudi »pop« pripovedi bralca popelje tako v intimen svet avtorice kot v osrčje Manhattna, ki ga je – Flisova je mojstrica podrobnosti in ustvarjanja vzdušja – mogoče začutiti s prav vsemi čutili. Boštjan Videmšek, Bukla
Asociativno povezane zgodbe se tkejo v zgodbo o ljubezni, izgubi, pomenu spominov in upogibanju časa, ki preteklost poveže z »zdaj« in tudi s še nezačetim »jutri«. Gloss
Tako vsebinska razsežnost kot njej priličena pisava sta fino tkanje z nanosom dveh kvocientov: čustvenega in inteligenčnega. Sta zmes sanjarstva in paradoksalno, jasnega preudarka. Miriam Drev, RAI
Z Leonoro Flis vstopamo v meščanska stanovanja Newyorčanov, sedimo za čudovito izrezljanimi mizicami v kuhinjah pesnic in prisostvujemo pogovorom o trganju vezi s preteklostjo, hodimo na kosila s starimi legendami, kot je Lawrence Weschler, ki objavljajo v New Yorkerju. Gabriela Babnik, 3. program Radia Slovenija, ARS
Upogib časa je knjiga, ki ni tipično leposlovna, saj prehaja iz dopisnega dnevniškega zapisovanja v lirične opise urbanega okolja, na koncu pa je njen vtis mehak in tako domač, da se počutimo, kot da bi bili tudi sami del nje. Veronika Šoster, www.ludliteratura.si

Predstavitev knjige

Kot profesorica književnosti, pisateljica, Američanka in prijateljica Leonore Flis sem z velikim zanimanjem prebrala njeno knjigo Upogib časa, saj opisuje mojo domovino in njeno kulturo. Lea je Ameriko in Američane spoznavala na svojih pogostih in dolgotrajnih obiskih New Yorka in občasnih pohodih po drugih delih ZDA. O tem, kar izkuša, piše z globokim in informiranim uvidom, vendar brez sentimentalnosti. Leonora čuti in ponotranja z intuitivno in poglobljeno senzitivnostjo in to pošilja med nas – od vonja po sveže pokošeni travi v Centralnem parku, do besed džogerke v Louisiani. Ko bereš njene besede, se ti zdi, kot da si prestregel nenaden pogled neznanca, a že v istem hipu se zaveš, da si ta tujec ti sam, ti, ki se zrcališ v ogledalu, za katerega nisi vedel, da je postavljeno v tvojo bližino.

Elizabeth Stone

Leonora Flis

Svojega življenja ne delim glede na dela, ki jih opravljam, saj so med seboj, kljub razlikam, tudi esencialno povezana. Nikoli ne neham misliti na besede, na prenašanje tokov misli. Rada se učim, zelo rada tudi poučujem. Predavam na Univerzi v Novi Gorici, kjer sem pridružena izredna profesorica za književnost, na Univerzi v Ljubljani pa docentka za angleški jezik in književnost ter lektorica za angleški jezik, obenem pa svoj čas namenjam tudi pisanju recenzij in znanstvenih prispevkov, svoje besedovanje počasi razširjam tudi v bolj osebno-pripovedne, morda celo izpovedne smeri. Rada imam filme, o katerih tudi kaj zapišem, prav tako bi težko shajala brez glasbe in plesa. Skozi svoje prevajalsko početje odkrivam nove meje jezikov, kar me zabava, obenem pa prevajalstvo razumem tudi kot učinkovito česanje možganov. Ne maram statičnosti. Ljubim velika mesta, kjer se skozi izgubo v brezimni množici najdem bolj kot v malih, urejenih okoljih. Tudi zato se pogosto gibljem med Ljubljano in New Yorkom.