Selitve

Robert Simonišek

Prišleki (2013) • poezija

Na vrh se prihaja sam. Točka, kjer se začnejo selitve, je v verzih: Sprva smo plačevali najemnino, preverjali arhive in menjavali založbe, potem smo začeli trgovati z zrakom in s steklenicami svetlobe, s katerimi smo zdravili hrbte, ki so bili privezani k železnim stolom. Takrat so tudi zrak razdelili med tiste, ki niso, in tiste, ki so. Dovolj več o knjigi

Nobene razlike ni
med dečkom, ki pobere kamen
in ga vrže, kolikor daleč je možno,
in mano, ki skozi neko drugo opno
mečem tisto, kar bo napisano.

Iz kritike
  • Opaziti je torej novost; namreč to, da se je med jezik in izkušnjo tokrat vrinil ekran kot vmesnik. A pravzaprav ne gre za sam ekran, gre bolj za to, da je v novih pesmih izraziteje kot v predhodni zbirki zaznavna želja po nenehnem širjenju percepcije. […] Tovrstni odlomki, ki jih v zbirki ni malo, omogočajo pravi užitek v tekstu. Jelka Kernev Štrajn, Delo

  • V labirintu pesniškega upovedovanja se na trenutke težko znajdemo in zazdi se, kot da občasno nekoliko lebdimo v brezvetrju, toda že naslednji verz , naslednji sklop v pesmi nas preseneti z močjo polnokrvnega pesniškega vibriranja. Zoran Pevec, Poetikon

Predstavitev knjige

Na vrh se prihaja sam.

Točka, kjer se začnejo selitve, je v verzih: Sprva smo plačevali najemnino, preverjali arhive in menjavali založbe, potem smo začeli trgovati z zrakom in s steklenicami svetlobe, s katerimi smo zdravili hrbte, ki so bili privezani k železnim stolom. Takrat so tudi zrak razdelili med tiste, ki niso, in tiste, ki so. Dovolj smo videli, da lahko zapustimo umetne soseske. […] Razmišljamo o tem, da bi naselili opuščene vrtove, kjer ni ne starih ne novih prerokov. Iščemo tiste, ki ne delijo. Selitve Roberta Simoniška so poezija prehodov, medprostoročasja, motrenja, čuječnosti, rasti. Kot čakanje na hodnikih, stopanje po stopnišču, ko premislimo, opravimo inventuro, prečistimo predale, imamo neuporabne jezike in za nami ostaja neizrečeno in nekaj tudi odvržemo. Prav ta »čas«, odločujoč, zahteven, je lahko bridek, a postavlja človeka na preizkušnjo. In če se ne ukloni, samopomiluje, lahko dobi veliko. Pri vsaki selitvi, naj bo prostovoljna ali v katero smo pahnjeni, gre za pahljačo občutij – zapuščanje, upanje na novo/boljše (Tudi ko vlak stoji, smo le nomadi. Čakamo, da se odpahnejo sončna vrata in skozi njih posije nekdo, ki ve, od kod prihajamo.), nostalgijo, spomine … Za odmik, osamo, primik k sebi (Si upamo priznati, da nas edino koža odveže od zemlje in zaustavi čas?), tišino, stik z naravo in (pridih starožitnosti, pravljičnosti, naivnosti so le sredstvo) za vaje v prebujenosti. Neizogibno pride novo, pride ocena starega (Dolgo je trajalo, da smo obsodili ujetnike in spregovorili o sebi.), a odpade odvečno, nepomembno. In tak je tudi spoznavni horizont Simoniškovih novih verzov – zreli, odločnejši, tudi krajši verzi (in krajše pesmi, s ponovitvami in poudarjenim ritmom) z ogoljenim jezikom, ki prehaja v simbole, izpisujejo krivice, prostorja brez izhodov, prebujeno zrejo v Potemkinovo vas, kulise padajo, priznavajo, da vidijo več, kot bi smeli, kot bi bilo dobro … Zato se sprašujejo tudi o krivdi (Počutil sem se krivega, ker prihajam iz časa, ki namesto glasu [!] zaupa kodiranim sporočilom. Postalo me je sram, ker se vračam v mesta, kjer verz enačijo s pijansko letargijo in izračuni v mišjih indeksih.). In prav ta moment zasuče poezijo R. Simoniška (iz nekoč atmosferskih pejsažev v slikovite kipe z gravurami) v dialoško-dialektično razmerje, ki temelji na odgovornosti, med govorcem (1. os. ed., ponekod 1. os. mn.) in svetom (nepoštenosti). Znana dihotomija vnese pričakovano melanholično noto (poznamo že iz prejšnjih zbirk), vendar tudi (kar je novo) kritično patino in realni optimizem (Nagibamo se k svetlemu jedru.).

Kaj prinašajo Selitve? Marsikaj. Niti ni najpomembnejše, kaj selitvam botruje (Ko se prelomijo razdalje v očeh, na ramena pritiskajo nova življenja. in Postali smo tihe kretnje in goli obrazi.), niti to, kaj pomenijo (Da bom krožil med tistimi, ki se ne bojijo resnice. in Odločitve morajo biti natančnejše od korakov, ki hočejo na prehojene steze.). Štejejo spoznanja (Marsikaj, kar gre mimo, je videz.) in najpomembnejše je, da človek/pesnik/bralec odgovorno od njih vzame, kar mu ponudijo, in dobi ravno toliko, kolikor lahko vzame – to je kot je pripravljen/sposoben sprejeti/razumeti/dojeti – v popotno malho, ko čaka na peronu, da pripelje vlak.

Petra Koršič

[purchase_link id=”49628″ style=”” color=”” text=”Nakup e-knjige”]

Robert Simonišek

Robert Simonišek (1977) se je sprva uveljavljal kot pesnik in kritik, kasneje tudi kot pisatelj in umetnostni zgodovinar. Rodil se je v Celju, kjer trenutno živi. Študiral je filozofijo in umetnostno zgodovino ter doktoriral na temo findesièclovske umetnosti. Med študijem je opravljal dela na kulturnem področju ter se začel intenzivneje ukvarjati z leposlovjem. Poezijo, kritike, prozo, strokovne in znanstvene tekste je objavljal v osrednjih slovenskih in tujih revijah ter časopisih. Pri Literaturi je izdal pesniški zbirki Potopljeni katalog (2003) in Avtoportret brez zemljevida (2008). V prvencu se izrisujejo podobe razpete med mestnim in ruralnim okoljem, v drugi zbirki v ospredje stopata tematiki potovanj in eksistencialnega samoizspraševanja. Objavil je zbirko kratkih zgodb Melanholična zrenja (2011) z značilnim drugoosebnim pripovedovalcem in monografijo Slovenska secesija (2011), ki velja za prvi zaokrožen pregled tega sloga pri nas. Sodeloval je na nekaterih vidnejši pesniških festivalih (The Gerard Manley Hopkins Festival). Občasno prevaja poezijo iz angleščine.

Druge avtorjeve knjige