Sedem besed

Mirana Likar Bajželj

Prišleki (2012) • kratke zgodbe

Zbirka zgodb Mirane Likar Bajželj je sestavljena iz štirinajstih zgodb in ene, kar ni naključje. Kot v njej prirejeni in citirani sonetni venec, se konča z zgodbo, sestavljeno iz ključnih stavkov zgodb in učinkuje kot magistrale. Podčrtani stavki kot da so sprožilo in jedro, okoli katerega so razpredene in organizirane posebnosti protagonistov, tisto, zaradi česar si zaslužijo pozornost, z vsemi nesporazumi med več o knjigi

S tabo so sekunde, v katerih si se odločila, in sekunde, v katerih si si premislila. Iz teh sekund je zdaj tvoje življenje, nabralo se jih je za nekaj, čemur se lahko reče usoda.

Iz kritike
  • Največjo kvaliteto zbirke polagam v sposobnost avtorice potujiti vsakdan in ga potopiti v literaturo ter ga tako vrniti nazaj bralcu na način, ki ni vrednosten. Taka literatura ima poleg svoje literarnosti tudi precejšnjo spoznavno vrednost, da misliti, reče zdravorazumska rečenica, nemogoče je ignorirati vsebino v prid njenemu literarnemu zapisu. Andreja Rauch, Radio Študent

  • Avtorica zelo dobro obvlada sukanje svojega pisateljskega peresa, videti je, da je njeno pripovedovanje zgodb všečno tako za bralce kot za kritike in svojo veščost pisanja v Sedmih besedah vsekakor ohranja, še več: vse je nekoliko bolj razgibano z drobnimi oblikovnimi prijemi. Pavla Hvalič, Literatura

  • Tisto, kar Likar Bajžljeva tako dobro portretira, je ujetost ženske v usodo; njena pasivnost, ko usodo prenaša molče; njena razdraženost nad neprijazno usodo in hkrati sprijaznjenost z njo; pa tudi njena odločitev za akcijo, ko nastopi čas za spremembo. […] Gre za berljivo prozo, ki s pretežno neposrednim govorom komunikativno nagovarja širok krog bralk in bralcev. Tina Vrščaj, AirBeletrina

  • Zaljubljencem v zgodbe, in takih nas je veliko, ne more priti v roke lepše branje od šarmantne druge knjige zgodb Mirane Likar Bajželj Sedem besed […]. Iz Sedmih besed se blešči neznanski užitek pripovedovanja, strast oziroma potreba po pripovedovanju premišljeno strukturiranih, »zaokroženih« zgodb, kakršnih ne vidiš v večini tukajšnje tekoče zgodbarske in romaneskne produkcije, tudi izvedba je navdušujoče gladka. Igor Bratož, Delo

  • Dokaj enostavne človeške usode tako avtorica prikaže na način, da se zdijo edinstvene, po svoje zapletene in neponovljive. Njihovo kompleksnost razgrne prav zavzeto in spretno pripovedništvo. Hkrati komunikativno in dostopno, za bolj sitne bralce pa ravno dovolj zagonetno, zabrisano, dvoumno. Skratka, pri Mirani Likar Bajželj je zgodba povsem dovolj, tudi ker se ne trudi, da bi za vsako ceno klonila pred zbirko. Mojca Pišek, Dnevnik

Predstavitev knjige

Zbirka zgodb Mirane Likar Bajželj je sestavljena iz štirinajstih zgodb in ene, kar ni naključje. Kot v njej prirejeni in citirani sonetni venec, se konča z zgodbo, sestavljeno iz ključnih stavkov zgodb in učinkuje kot magistrale. Podčrtani stavki kot da so sprožilo in jedro, okoli katerega so razpredene in organizirane posebnosti protagonistov, tisto, zaradi česar si zaslužijo pozornost, z vsemi nesporazumi med njimi in svetom, ki jih besede ne morejo premostiti – govor je vedno nova raven nesporazuma. Povzetek ključnih stavkov priskrbi zbirki zunanji okvir; zgodbe, ki se pogosto začnejo v nekih drugih časih in so današnji samo posledica minulih, v različnih prostorskih koordinatah, na pločnikih rdečih četrti ali v parkih na mestu izsušenih rečnih strug, na sodiščih in na snežiščih, v dražljivi soseščini, kjer prebivalci o vseh vse vedo, so tako povezane. V skladu z ugotovitjo, da »življenje raznaša svetove, ujame glasove, poveže bregove«. Osebe so s tem prepletene in uglašene, obenem z avtorskim jezikom, ki se oprime najdenih zapisov, nosilci zgodb so zbrani in izbrani kot naključni gostje v kavarni, ki si delijo skupni prostor fikcije. Ne glede na to, v kateri fazi njihovega življenja jih zalotimo, pred nujno in prihajajočo deziluzijo, v trenutku, ko se ravno dričajo v novo avanturo in preobrat, ko bodo vzeli usodo v lastne roke, ali v trenutku svobode, ki nastopi v brezčasju onstran želje in strahu, jim Likar Bajžljeva priskrbi prepričljivo, kratki formi primerno škrto izrisan portret in profil, pa tudi ozadje. V nekaj daljših zgodbah so zasnutki družinskih skrivnosti in zavezništev, do katerih bralec prodira počasi, pogosto zato, ker so popisane od znotraj, skozi otroško ali kako drugače naivno in zmaknjeno optiko, pri kateri prozaistka pokaže ne samo svojo sposobnost vživetja, tudi posluh za ustvarjanje specifičnih atmosfer. Zgodbe so stkane iz fragmentov in komponirane iz izsekov vsakdana, ki postavljeni en zraven ali nasproti drugega delujejo kot orisi usod, drobne situacije in preobrati se pokažejo za odločilne šele z oddaljene in nadrejene, vsevedne in nevpletene, čeprav sočutne točke zrenja, premolki so tisto, kar jih poveže in zlepi, majhni koraki pripeljejo do pogostega občutka nemoči ali spoznanja posameznikove omejenosti in določenosti; ali obratno, do nove samozavesti in odločitve za akcijo – ali dokončno prepustitev.

Matej Bogataj

[purchase_link id=”49635″ style=”” color=”” text=”Nakup e-knjige”]

Mirana Likar Bajželj

Mirana Likar Bajželj se je rodila leta 1961 v Novem mestu. Po izobrazbi je profesorica slovenščine in diplomirana bibliotekarka, študirala je na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Zaposlena je kot učiteljica slovenščine na osnovni šoli. Pisati je začela pozno, okoli leta 2006. Leta 2007 je zmagala na literarnem festivalu Urška. Leta 2009 je izšla njena prva knjiga kratkih zgodb z naslovom Sobotne zgodbe.  Zbirka je bila leta 2010 nominirana za najboljši prvenec in za nagrado fabula 2011. Leta 2012 je izšla njena druga knjiga, zbirka kratkih zgodb Sedem besed.

Njene kratke zgodbe so bile doslej objavljene v različnih literarnih revijah, predvsem v Sodobnosti in Literaturi, na spletnem portalu Airbeletrina in na Radiu Slovenija. Mirana Likar Bajželj se je podpisala tudi pod prevod lastne zgodbe, ki je bila objavljena v novosadskih Poljih in Sarajevskih zvezkih.

Nekaj njenih kratkih zgodb je bilo nagrajenih na različnih proznih natečajih.