Saj razumeš?

Andrej Blatnik

Prišleki (2009) • kratke zgodbe

Če predpostavim, da naslovno vprašanje knjige ni povsem retorično, temveč da Andrej Blatnik z njim nagovarja tudi mene kot eno izmed njenih bralk, se verjetno čisto spodobi, da te vrstice zač­nem z odgovorom: pravzaprav. Ampak potem bi bilo prav tu­di, da jih s piko za odgovorom zaključim, saj so vse nadaljnje besede že oddaljevanje več o knjigi

»Verjameš v skupni jutri?« »Najprej bi rad verjel, da se je ta noč res zgodila.«

Iz kritike
  • Drobne zgodbe o trenutkih, ko se vse začne in vse nehuje, so izpisane pridušeno in z avtorsko prepoznavno in artikulirano pisavo. Matej Bogataj, Delo

  • Zgodba vedno znova uhaja med vrstice in zato imajo celo prazna mesta (tako kot luknje v spominu) svoj pomen. Fragmentarnost teh zgodb učinkuje s strašno močjo: v vsakem posamezniku je zakodiran njegov svet v celoti, usoda pa se pokaže šele v skritih silah, ki ga usmerjajo popolnoma na slepo. Lucija Stepančič, Sodobnost

  • Blatnik, ki je večkrat nosil našo zastavo pri prečenju obzorij - prvi izrazit postmodernist, prvi mentor delavnic kreativnega pisanja -, je tudi tokrat prvi res radikalno in pogumno stopil v to tesno, sunkovito zadihano obliko, ki je najbrž najbolj paradigmatičen literarni odraz eksistencialnega položaja modernega človeka. Aljaž Kovač, Sodobnost

  • z vztrajnim stiskanjem besedila […] je Blatnik zbrusil svojo prozo do udarnega ekstrakta. Jelka Ciglenečki, Sodobnost

  • Treba je reči, da Blatnikovo pisanje pri bralcu vsekakor razteza miselno mišico - zgodbe so namreč polne odlično nastavljenih preskokov, zanimivih preobratov, povezovanj in kar je še tega. Dijana Matković, Dnevnik

Predstavitev knjige

Če predpostavim, da naslovno vprašanje knjige ni povsem retorično, temveč da Andrej Blatnik z njim nagovarja tudi mene kot eno izmed njenih bralk, se verjetno čisto spodobi, da te vrstice zač­nem z odgovorom: pravzaprav. Ampak potem bi bilo prav tu­di, da jih s piko za odgovorom zaključim, saj so vse nadaljnje besede že oddaljevanje od dialoga v blatnikovski maniri.

Po drugi strani se seveda lahko sklicujem na večkratno, razplasteno funkcionalnost besed in stavkov v njej in rečem, da se z vprašanjem sploh ni obrnil k meni, ampak zares predvsem k sebi. In sploh ne samo z vprašanjem, saj kar nekaj besedil – in nekatera med njimi zelo eksplicitno – nagovarja domače in tuje avtorske očete proznega minimalizma, katerega paradigmatsko, pa tudi najbolj zahtevno utelešenje predstavljajo kratke kratke zgodbe. Saj se razumemo – Andrej Blatnik je med Slovenci nedvomno eden izmed omenjenih očetov. Če ob tem upoštevamo še dejstvo, da gre za učitelja kreativnega pisanja in za avtorja s precizno grajeno in do potankosti reflektirano avtopoetiko, bomo razumeli in sprejeli tudi, da je dialog s samim seboj, natančneje, s celoto svojega opusa nujni sestavni del tako zastavljene intelektualne igre. In pisanje Andreja Blatnika v enem izmed svojih segmentov, zdi se celo, da iz leta v leto bolj, zagotovo je svojevrstna intelektualna igra. Ob tematizirani ›vojni med spoloma‹ je ta igra, ki se najizraziteje razgalja z medbesedilnimi referencami (iz svetov literature, filma in glasbe) in poudarjeno stiliziranostjo pisanja, celo temeljna konstanta Blatnikovega pisanja. Kljub humorju in domnevni lahkotnosti pisanja pa bi bili precej daleč od pravega razumevanja, če bi v njej odkrili le sled frivolnosti. Nasprotno, zdi se, da jo je avtor razmislil in prečistil do zadnjega, pravzaprav prvega detajla in se na svoji poti med zgolj literarnimi in drobnimi konkretnimi svetovi ustavil pri – besedi. Ali še bolje: pri vseh možnostih (pomenov), ki jih odpira. Pri njeni konkretni moči torej.

Besede so pomembne, nas opozarja že naslov ene izmed kratkih kratkih zgodb. Besede in njihovo razumevanje, bi lahko dodala, in potem sestopanje v Blatnikova besedila zapečatila s klini: beseda – razumevanje – moč besede – razmislek – možnost. Ali bo svet, v katerega bomo sestopili, literaren, zgolj beseden ali bolj konkreten, je seveda odvisno od nas, naše interpretacije in naše odločitve (za kontekst). Ampak imamo izbiro. V tem smo izenačeni s pripovednimi liki. In to je važno: izbira. Še zmeraj smo namreč pri trenutku, saj razumete?

Tina Kozin

Andrej Blatnik

Andrej Blatnik je izdal dvanajst knjig v Sloveniji in devetindvajset v tujini, med njimi tri v nemščini in angleščini ter po dve v španščini, češčini in turščini. Nastopal je na vrsti mednarodnih literarnih festivalov, tudi na Cosmopolisu v Barceloni in PEN World Voices Festivalu v New Yorku. Prejel je več nagrad, med njimi nagrado Prešernovega sklada leta 2001 za knjigo Zakon želje. Uči založništvo na Filozofski fakulteti in pisanje kratke zgodbe na delavnicah revije Literatura. Rad bere, gleda filme, posluša glasbo in potuje, vselej čim ceneje. Več o njem na www.andrejblatnik.com.

Druge avtorjeve knjige

Izdelava: Pika vejica