Resnične prisotnosti

George Steiner

(prevod: Vid Snoj)

Labirinti (2003) • teorija

George Steiner (1929) je eden izmed najboljših sodobnih poznavalcev evropske literature. Naredil je bleščečo univerzitetno kariero: sredi petdesetih je doktoriral v Oxfordu, najprej, na začetku šestdesetih, poučeval v Cambridgeu, potem, od srede sedemdesetih, angleško literaturo in primerjalno književnost v Ženevi ter se nazadnje, v devetdesetih, vrnil v Oxford, kjer so več o knjigi

Predstavitev knjige

George Steiner (1929) je eden izmed najboljših sodobnih poznavalcev evropske literature. Naredil je bleščečo univerzitetno kariero: sredi petdesetih je doktoriral v Oxfordu, najprej, na začetku šestdesetih, poučeval v Cambridgeu, potem, od srede sedemdesetih, angleško literaturo in primerjalno književnost v Ženevi ter se nazadnje, v devetdesetih, vrnil v Oxford, kjer so posebej zanj odprli stolico za primerjalno književnost. Obravnaval je številne pisce od Homerja do Kafke in napisal knjige o Antigonah od Sofoklove naprej, o smrti tragedije, se pravi o umiranju tragedije v novoveški drami, o Tolstoju in Dostojevskem ter o Heideggru. Sam sebe imenuje Kulturkritiker in Sprachphilosoph, razen z literarno vedo pa se je ukvarjal tudi s teorijo kulture, filozofijo jezika, hermenevtiko in teorijo prevajanja.

V knjigi Resnične prisotnosti (1989), sestavljeni iz treh esejev, ga najprej spoznamo kot kritika kulture, umetnostnega oziroma literarnega obrata, ki proizvaja neznanske količine sekundarnega in celo terciarnega diskurza o umetnosti, glasbi oziroma literaturi; ne le komentarje, ampak tudi komentarje komentarjev, parazitski diskurz, ki živi od svojega gostitelja, umetniškega dela. Steiner svari pred filtrirnim, odmikajočim posredništvom komentarja, ki marsikdaj vzdržuje le iluzije akademske srenje o njeni lastni pomembnosti, in nenasitnimi apetiti lahkotno konsumirajočega občinstva. Od gledalca, poslušalca oziroma bralca terja več: estetsko-etično senzibilnost, neposredno odzivnost, odgôvornost v razmerju do umetniškega dela, ki je do njega hkrati tudi edina odgovorna. Pravo gostoljubje.

Po drugi strani ne odpravlja naivno vsakega komentarja, nasprotno. Ta naj bi nastajal v strahospoštljivem zadržanju pred primarnim, pred ustvarjalnim aktom, in hkrati ob zavesti o uboštvu odgovora, jezikovne eksplikacije tega, kar se z nami, če smo odgôvorno razpoloženi, zgodi ob srečanju z nepričakovanim, tujim, drugim umetniškega dela. Kajti ustvarjalni akt je epifanija, utelešenje. Umetniško delo je tu. Čevlji na znameniti Van Goghovi sliki, denimo, niso znak, ki kaže »resnične« čevlje, ampak v obrisih in barvi na sliki so čevlji. V tej skrivnosti, v transsubstanciaciji snovi – kamna, barve, hruma v ozadju, črke na papirju –, v brezdanjem in neizčrpnem smislu umetniškega dela je resnična prisotnost, je Logos.

S tem Steiner obrne hrbet sodobni estetski teoriji. Nastopa proti estetiki odsotnosti, estetiki poststrukturalizma, dekonstrukcije itn., katere začetek postavlja med drugim z Mallarméjevo izjavo, da je beseda »vrtnica« odsotnost vrtnice. V globokonotranjem prepričanju, ki je pogosto bogato, zapleteno metaforično, vendar skoraj enako pogosto tudi globokosežno izraženo, prepričanju namreč, da je vsaka resna umetnost, glasba ali literatura navsezadnje opus metaphysicum, nam prišepetava in nas prepričuje: estetika prihodnosti je estetika prisotnosti.

Druge avtorjeve knjige