metafora je znak za totalitarizem skrivne igre
»[S]oseda pojamra ta svet ni prijazen / in res ni še ‘mu’ ji ne rečem le zmignem« … in potem se mi zazdi, da je vse to nehoteno, kakor po nesreči, rečeno morda v trenutku nepazljivosti, besede tu prihajajo skozi stisnjene zobe, izrečene so s stišanim glasom, zdi se, kakor da je glas, ki izreka to poezijo, natančno bral predvsem šestega, zadnjega izmed Sonetov nesreče, tistega o, saj vemo, tem, kako »čez tebe več ne bo, sovražna sreča! / iz mojih ust prišla beseda žala«, pa vendar ne neha, pa vendar beseda pride, je zvijačna in vztrajna, požvižga se na svojo kvazinesmiselnost, njen oder je urbano okolje, njen čas je zdaj, veriži se v pravilne metrične oblike – troheji, daktili, predvsem pa amfibrahi in jambi – in hkrati ostaja povsem naravna, gibka, kakor da spontana, sili v izrečenost, in sicer tako, da izrečeno navsezadnje zdrsne mimo, da vedno znova zgreši boleče jedro svojega lastnega govora, »če kdaj še najdem pravim tisto (vemo / že kaj) – če kdaj potem nikoli – nikoli / podčrtam – dam klicaj – nikoli! – res ne – / potem zagrabim – trdno – kot okovje – / če kdaj – potem kot pitbul – kakor grobek«. Tako njena umetniška moč izvira natanko iz praznega, zmuzljivega prostora med tistim, kar je z njo priklicevano, in onim, kar ni z njo nikdar do kraja priklicano. Tako beseda boli. Mislim, da tako močnega Semoliča še nismo brali. Goran Dekleva
