Privajanje na svetlobo

Andrej Hočevar

Prišleki (2009) • poezija

Poezija vedno laže, dviguje strogi kazalec stari Platon; Hočevar ga mehko dopolni – to je zato, ker poskuša povedati, s kakšno svežino je njeno belo krilo plapolalo v vročini. Ja, v Privajanju na svetlobo ne manjka takihle preciznih, pozorno izpisanih, predvsem pa slastnih, sugestivnih, erotično brbotajočih podob. To bi kakšnega izmed bralcev utegnilo presenetiti, a več o knjigi

Jutro je še vse razmetano in moje misli se pogrezajo globlje v blazine.

Iz kritike
  • Pričujoča zbirka bralstvo velikodušno obdarja s svetlobo in mu navrže še marsikatero njeno različico. Ne le v naslovu, ampak tudi v posameznih tekstih; tako v tistih, ki ubesedujejo prehajanje poletja v jesen, kot v nekaterih uspelih tematizacijah zimskih razpoloženj iz sklepnega dela zbirke. Trditi, da je svetloba téma najnovejše Hočevarjeve pesniške knjige, bi bilo pretirano, povsem ustrezno pa je reči, da je njena pomembna prvina. Jelka Kernev Štrajn, Delo

Predstavitev knjige

Poezija vedno laže, dviguje strogi kazalec stari Platon; Hočevar ga mehko dopolni – to je zato, ker poskuša povedati, s kakšno svežino je njeno belo krilo plapolalo v vročini. Ja, v Privajanju na svetlobo ne manjka takihle preciznih, pozorno izpisanih, predvsem pa slastnih, sugestivnih, erotično brbotajočih podob. To bi kakšnega izmed bralcev utegnilo presenetiti, a nič hudega – novodošli erotični motivi so slej ko prej presenetili tudi Hočevarjev lirski subjekt; takole namreč pravi v naslovni pesmi: Moje telo je začelo govoriti francosko. Precej slabo ga razumem, sploh ga ne dohajam in ne vem, kam gredo moje besede. Seveda, besede gredo po svoje, brez izjem takó, živijo po svoje, govorijo po svoje, a – če je poezija na nivoju – najdejo svojo pot do bralcev. In v Privajanju na svetlobo imamo opravka s poezijo na visokem nivoju. Ne vem, po kakšnih poteh, zavitih in ozkih ali ravnih in širokih, bodo te besede, te pesmi prišle do vas, a končati utegnete razoroženi: Hočevarjeva govorica je namreč vsa komunikativna, nasršeno abstraktne podobe so izgubile svojo nekdanjo domovinsko pravico, med verzi se skrivajo številni punch-lines težke kategorije, oh, recimo od vseh življenj, ki jih ne živim, je to najboljše ali pa, drugje, upanje bo prišlo, bo, in v tem je težava ali pa – ne, poiščite si jih raje sami, tako ali tako najbolj vžgejo v kontekstu. Predvsem pa gre za atmosfero v zbirki, za občutek, da je njen subjekt (in, kakopak, bralci z njim) šele na začetku, da je prihodnost, proti pričakovanjem, še odprta, da se je komu (ljubljeni?, sočloveku?, samemu sebi?) celo z oddaljevanjem mogoče približati. Nenavadno; tako tiha in introspektivna zbirka, pa toliko vetra v jadrih, tako malo teže v nogah. – Z mene se luščijo pesmi kot debele, umazane kaplje in ljudje odpirajo dežnike, se Hočevarju zapiše na nekem mestu. Mislim, da se Privajanje na svetlobo najbolje bere kot pleše Gene Kelly po Parizu. Brez dežnika.

Goran Dekleva

Andrej Hočevar

Andrej Hočevar (1980) je glavni urednik zbirke Prišleki in odgovorni urednik tega spletnega medija. Izdal je šest pesniških zbirk in eno kratkoprozno.

Druge avtorjeve knjige

Izdelava: Pika vejica