Pričakujem pozornost.

Blaž Lukan

Prišleki (2014) • poezija

  • Nominacija za Veronikino nagrado

Nečesa ni mogoče izreči. In tudi zamolčati ne. Začnimo na začetku: Ko pišem, pišem sebe in pesem piše mene. Pa naj še kdo reče, kaj ni združljivo ali da je poezija s kritičnimi, uporniškimi potegi poetsko, tehniško, es-tet-sko šibkejša (razen kanoniziranih izjem) in/ali da mora v podmnožico angažirana, družbeno-kritična. Namera ali motrenje Pričakujem pozornost., več o knjigi

Težava ni v izrekanju, ampak v molčanju.

Iz kritike
  • A ne glede na družbeno angažiranost pesmim ne manjka estetskega trenutka, ne izgubljajo se pod moralnimi obsodbami družbe, ampak velikokrat prav nasprotno – subjektov glas prek estetskih trenutkov izraža svojo kritičnost. Aljaž Koprivnikar, Radio Slovenija

  • Kolikor bolj subjekt govorico zunanjega sveta doživlja v njegovi zlaganosti in nepristnosti, toliko bolj zbirko preseva vera v pesniško govorico-resnico, v njeno elementarnost, celo materializacijo, snovnost. Diana Pungeršič, www.ludliteratura.si

Predstavitev knjige

Nečesa ni mogoče izreči. In tudi zamolčati ne.

Začnimo na začetku: Ko pišem, pišem sebe in pesem piše mene. Pa naj še kdo reče, kaj ni združljivo ali da je poezija s kritičnimi, uporniškimi potegi poetsko, tehniško, es-tet-sko šibkejša (razen kanoniziranih izjem) in/ali da mora v podmnožico angažirana, družbeno-kritična. Namera ali motrenje Pričakujem pozornost., deveta pesniška zbirka Blaža Lukana (1955), te ne pusti nedotaknjenega. Prefinjena dramaturgija – ni naključje, pesnik deluje tudi kot dramaturg, gledališki kritik, univerzitetni profesor – združi med platnice kritiko in svilnato liriko, izriše razmejevanje med »oni« in »mi«, razlaščeni mi, združeni v samosti, v katero se navsezadnje potopi.

Kje pa je prvoosebni govorec? Domišljeno groteskirano in izredno kritično zrcalo druž-be in človeka v njej pojasni, da zdaj je zdaj, v njem jaz, torej ne gre za skrivanje, le izbiro prav-šnjega položaja iz-javljanja. Ni žolčno jeznega obtoževanja, kritična napetost se zgra-di z navideznimi paradoksi, npr. slišljivost besed ni odvisna od brezhibnosti telesnega organa, ušes, ampak od odprtosti, prebujenosti, čuječnosti. Razgaljanje drsi od družbe prek interesnih skupin do zasebnosti, prav tako drsi ost od kritike »njih« do samokritike, udari pa tudi po na videz plemenitih namenih: usmiljenje je samo prikrita oblika sovraštva, […] ljubezen je le način preživetja. Tako bralec prenika vse globlje v govorčevem iskanju »jaza«, ki se ugleda v pasteh, kot so napuh, slava, egoizem, da pride do »živega glasu«, do srčike. Od tam namreč govori ta knjiga: beseda […] postaja meso in vsaka poezija je navsezadnje telesna. Ko je v besedilo z umirjenim ritmom, a jedko govorico vpeljana relativnost (ni govorice, ki bi izrekla resnico, ni resnice), hudomušnost in ironija prehajata v cinizem, ki reže po maščevalnosti in zadene ob zlo. Vendar resničnost je na daljavo hujša kakor v bližini, in prav tam, v bližini, v ciklu Sva dva., se zgodi kontrapunkt knjige – lirične pesmi, mehke kot svila, o krhkih rečeh. Pesnikov kredo, pesem namreč razume kot jasnovidno prerokbo, pa se zapiše v sklepnem ciklu. In kako presneto zares gre v tej poeziji, ki si pravi: ne kriči, samo molči in povej vse, v poeziji, ki si je predhodne zbirke pomenljivo naslovila: V tihem teku (Lipa, 1993), Tkanja (CZ, 2002), Neslišnost (CZ, 2005), Sentence o dihanju (MK, 2010).

Res je, v širokih ustih se le redkokdaj rodi beseda. Ta naj bo slišana. In veliko vsega še čaka na Lukanov prečiščen, a ne asketski, oster in hkrati mehek, pronicljiv in prodoren glas, ki upesni dejanski svet, ki bi se drugače razlil in razblinil. Pričakujem pozornost.

Petra Koršič

Blaž Lukan

Blaž Lukan, rojen leta 1955 na Ptuju, gimnazijo končal v Mariboru, na UL AGRFT v Ljubljani diplomiral in doktoriral iz dramaturgije, tam tudi predava. Deluje kot dramaturg, bil je umetniški vodja gledališča Glej v Ljubljani in SLG Celje, dolga leta pisal gledališke kritike, zdaj piše pretežno gledališkoteoretske razprave in spremne besede. Avtor več knjig (zadnja, Performativne pisave, je tik pred izidom). Pisal tudi prozo, radijske igre, dramatizacije za gledališče, drame (Mrtvi uprizorjeni v SNG Maribor). Pesniške zbirke: Pesem in pesmi, Rana v krvi (pesniška in grafična mapa), Bohinjska Bela, Kolumbija/praefatio (vizualna poezija), V tihem teku, Tkanja, Neslišnost, Sentence o dihanju.