Potomci samote: L’estrip de la solitud

Simona Škrabec

Novi pristopi (2005) • teorija

Simona Škrabec (Ljubljana, 1968) se ukvarja z literarnim prevodom in kritiko na mostu med Slovenijo in Katalonijo. V Ljubljani je diplomirala iz primerjalne književnosti in nemščine, iz književnosti pa je doktorirala leta 2002 na univerzi v Barceloni (UAB). Doslej je prevedla kar nekaj slovenskih in srbskih avtorjev v katalonščino (Makarovič, več o knjigi

Tragedija se torej začne v trenutku, ko posameznik preneha gledati na svoje življenje kot “vrt s potmi, ki se cepijo”.

Predstavitev knjige

Simona Škrabec (Ljubljana, 1968) se ukvarja z literarnim prevodom in kritiko na mostu med Slovenijo in Katalonijo. V Ljubljani je diplomirala iz primerjalne književnosti in nemščine, iz književnosti pa je doktorirala leta 2002 na univerzi v Barceloni (UAB). Doslej je prevedla kar nekaj slovenskih in srbskih avtorjev v katalonščino (Makarovič, Jančar, Kiš, Pahor, Mozetič) in katalonskih v slovenščino (Calders, Foix, Moncada, Todó, Cabré). Potomci samote so njena prva knjiga v slovenščini, gre pa za avtorski prevod dela, ki je leta 2001 dobilo nagrado Josep Carner za literarno teorijo Katalonske akademije znanosti in umetnosti. V pripravi je že prevod njene druge knjige Po sledeh izkopanin.

Simona Škrabec

Škrabec, Simona (Ljubljana 15. 9. 1968) je literarna zgodovinarka in prevajalka. Na Filozofski Fakulteti v Ljubljani je študirala nemcistiko in primerjalno književnost. Od 1992 živi v Barceloni, kjer je 2002 je doktorirala iz literarne teorije na Barcelonski Avtonomni Univerzi (Universitat Autònoma de Barcelona). Posveča se raziskovanju evropske literature 20. stoletja in vpetosti literarnih del v izoblikovanje identitete in zgodovinskega spomina. V katalonščini je izdala knjigi Estirp de la solitud (2001; lasten prevod Potomci samote, 2005) in L’atzar de la lluita (prevod Po sledeh izkopanin, oboje 2005). Z Arnauem Ponsem je vodila obsežen raziskovalni projekt o odnosih med nemško in katalonsko kulturo Carrers de frontera (2007-2008), objavljen v katalonščini in nemščini. Eseje in razprave objavlja v strokovnih revijah in je redna književna kritičarka v barcelonskih časnikih kot sta El País in Ara, ter v kulturni reviji L’Avenç. Od leta 2007 je član uredniškega odbora humanistične revije L’Espill, ki jo izdaja Univerza v Valenciji. Za to ugledno publikacijo je med drugim uredila številko, posvečeno posledicam vojn na Balkanu “Vnuki Jugoslavije” (april 2011).

V slovenščino je prevedla romane in prozo katalonskih avtorjev kot so Pere Calders, Jesús Moncada, Jaume Cabré in Maria Barbal ter pesniške zbirke J. V. Foixa, Gabriela Ferrateja in Marie Mercè Marçal. V katalonščino je prevedla mladinske knjige Svetlane Makarovič (Teta Magda 2002; Pekarna mišmaš, 2006), prozo Danila Kiša (Grobnica Borisa Davidoviča, 2003), Draga Jančarja (Pogled angela, 2003; Katarina, pav in jezuit, 2005) in Borisa Pahorja (Nekropola, 2004). Poleg tega je prevedla eseje Aleša Debeljaka (Lanski sneg, 2007) in Aleša Štegra (Rokavica, 2010) ter pesniško zbirko Braneta Mozetiča (Banalije, 2008). V španščino pa je prevedla antologijo slovenske kratke proze, ki je izšla pod naslovom Zgodbe leta 2009, v katero je po lastnem izboru vključila besedila Pahorja, Kocbeka, Kovačiča, Maje Novak, Jančarja, Suzane Tratnik in Aleša Čara. Na področju teoretičnih razprav o prevajanju in delovanju mednarodnega knjižnega trga je kot urednica in s prispevki sodelovala v knjigah To be translated or not to be (2007, pod vodstvom Esther Allen) za Frankfurtski knjižni sejem in Internacionalització de la literatura en temps d’Internet (2012, skupaj s Tereso Irribaren). Je tudi urednica digitalne revije katalonskega PEN-a Visat, ki je posvečena svetovni književnosti in književnim prevajalcem.