Popravki pesniške zbirke

Marcello Potocco

Prišleki (2007) • poezija

  • nominacija za Veronikino nagrado

Popravki so nadaljevanje Pripovedi, menjava med fikcijo in življenjem je še bolj podrta. Lirski govorec je tekst-človek. Popravki postanejo potrebni, ko v polju teksta nastane kratek stik, ki ruši in para teksturo. Vrzel, ki spremlja paranje, je seveda bolečina, a ta se izreka z veselo besedo, z živahno barvo, s več o knjigi

Dobro smo zaščiteni, z abstinenco,
vsi skupaj, celo kadar so reči razvratne.

Predstavitev knjige

Popravki so nadaljevanje Pripovedi, menjava med fikcijo in življenjem je še bolj podrta. Lirski govorec je tekst-človek. Popravki postanejo potrebni, ko v polju teksta nastane kratek stik, ki ruši in para teksturo. Vrzel, ki spremlja paranje, je seveda bolečina, a ta se izreka z veselo besedo, z živahno barvo, s komičnim trzljajem. Kratek stik nastane ob prekrižanju realnega in predstave: takrat v pesem z vulkansko izpovedno močjo bruhne imaginarno; vanjo vdirajo mit, citati literarne tradicije ali motivi filma, odbleska, iluzije. Zato je precej teh pesmi pisanih v tujem, v nepripadnem. S tujim jezikom in v tujem jeziku. Z jasno, asketsko, v meter in včasih v rimo načrtno ujeto besedo, ki je v dramo in hkrati v lahno igrivost napeta tako, da se zlomi in razcepi v dvojnike: „[…] sem ječar tvoje volje; […] tvoj jaz [je] edini pravi ječar.“ Divji dvojniki poseljujejo filme: po realnih cestah se vrtijo, v lijaku počenega umivalnika jih obrača. Toda oni so prav ta počeni umivalnik, molče stojijo in želijo – malo trpko, malo leno.

Kratki stiki v Popravkih se ne dogajajo le v polju govorčeve intime, ampak v ljudeh z juga, v plastičnih nakupovalkah po hipermarketih, v molčečih vrabčjih deklicah, v osamljenih japijih, v nadležnem brenčanju komarjev. Morda od tod posebna sočutnost in nasilnost teh pesmi. Lastni sta ujetniku, ki tujo ujetost nemočno opazuje. Te tuje glasove, moteči in boleči ferker velemesta, posnet na tisoče trakov.

Lirski govorec v resnici sam predvaja filme, povzroča vznikanje in odhajanje šele ustvarjenih, že načetih oblik, v grozi strmi v široko platno nestalnosti, v kompleksno tekst(uro) vzrokov in posledic, ki se ji ne zna odreči. Morda od tod takšna ihta, takšna zavezanost k popravljanju, piljenju, čiščenju smeti, k lepotnim operacijam. Vse v norem upanju, da se morda odpre, odpre drugače. Nestalnost, da se obrne v stalnost in stik naj (vz)traja kot mi, ki se ljubimo, dokler nas kratkost ne vrne v nasprotje.

Ana Tia Tratnik

Marcello Potocco

Marcello Potocco je bil rojen leta 1974 v Ljubljani, v letu 2000 je diplomiral iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter l. 2006 doktoriral s tezo “Kulturna identiteta in estetskost v angleški kanadski in slovenski poeziji.” Doslej je izdal štiri pesniške zbirke: Lila (Mondena, 2002), Pripovedi o ovcah, ljudeh in drugih živalih (LUD Literatura , 2005), Popravki pesniške zbirke (LUD Literatura, 2007) in Via Francigena (LUD Literatura, 2011). Za zbirko Popravki pesniške zbirke je bil nominiran za Veronikino nagrado. Nastopa doma in v tujini, med drugim na festivalih  Goranovo proljeće, Dnevi poezije in vina v Medani in Residenze estive v Italiji. Je član Društva slovenskih pisateljev. Njegove pesmi so bile prevedene v srbščino in hrvaščino, angleščino, češčino, poljščino, makedonščino, v latvijski in beloruski jezik ter v italijanščino. Na koprski Fakulteti za humanistične študije predava literarno teorijo, svetovno književnost, sodobno slovensko književnost in kreativno pisanje. Je tudi avtor številni znanstvenih člankov in esejev. V slovenščino prevaja kanadsko poezijo, pa tudi prozo (njegov zadnji prevod, Barneyjeva verzija Mordecaija Richlerja, je izšel koncem leta 2010 pri založbi Učila International).

Druge avtorjeve knjige