Bili smo pankerji,
bilo nas je
dva.
Poezija za avtomehanike je knjiga, ki jo je slovenska poezija krvavo potrebovala, ne da bi se tega sploh zavedala. Veronika Šoster, www.ludliteratura.si
Dobro, Iršič ima smisel za humor. Vendar je tisto, kar ga po mojem mnenju zares odlikuje, njegova uporniška pozicija. Domen Slovinič, Literatura
Med pesniškimi zbirkami, izdanimi v tem letu, me je najbolj navdušila Poezija za avtomehanike Blaža Iršiča. Iršič v zbirki uporablja pogovorni jezik, kakršnega najdemo v gostilnah, lokalih in kavarnah. Te pesmi so strukturirane kot vici ali fragmenti iz razgretih debat ob pijači. Igor Divjak, Delo
Tako se vsa Iršičeva hipertrofirana vehemenca, vsa spretno izpisana, obešenjaško duhovita ironija, vsa provokativna pohujšljivost Poezije za avtomehanike kaže ne kot kolikor ambiciozen toliko naiven načrt za revolucijo v 21. stoletju, ampak raje kot poslednje znamenje, da je tu, pod vsem pritiskom sodobne civilizacije, nekdo vendarle še vedno vsaj malo živ in da ne namerava, rečeno z Dylanom Thomasom, oditi krotak v dobro noč. Goran Dekleva, Delo
Pesnikov prvenec nedvomno štrli iz povprečja mlade slovenske pesniške bere. Kristina Sluga, Bukla
Kdo je Blaž Iršič? Od kod se je vzel? In kdo mu je sploh rekel, naj piše poezijo, ki se ji ne jebe za nič in za nikogar in je pri tem še presneto dobra?! Končno nekdo, ki poezije ne piše iz nekega vzvišenega vzporednega življenja, ampak v tistih redkih trenutkih, ko mu ni treba izgubljati časa na šihtu; končno nekdo, ki mu izumetničena nerazumljivost ne služi kot krinka za diletantizem. To je pank. To je Ian Curtis, ki si čez rit ne more potegnit svojih hlač. To je nekdo – kdorkoli –, ki vstaja ob petih, pizdi čez vse in se v ironije polnih kratkih stikih mimogrede dokoplje do globljih uvidov kot vsa slovenska poezija skupaj. Sprijaznite se, pisunčki, Iršič vas je razkrinkal. Jutri je ponedeljek in svet vas bo pozabil.
