Počasna plovba

Uroš Zupan

Prišleki (2014) • poezija

Malo je imen, brez katerih si je težko zamisliti sodobno slovensko poezijo. Eno izmed njih je gotovo Uroš Zupan. Počasna plovba je njegov avtorski izbor najboljših od najboljših – in še boljših. Zupanov izbor, ki zajema več kot dva ducata let pesniškega ustvarjanja, je namreč toliko oseben, kot je tudi strog, saj avtor več o knjigi

Učne ure nemogočih vrnitev
se lahko ponovno začnejo.

Iz kritike
  • Izpopolnjenost in izbrušenost Zupanovega sloga se kažeta predvsem v na novo predelanih pesmih, v katerih je z zgoščevanjem in piljenjem jezika dosegel jasen izris osrednjih motivov, ki jih je pred revizijo zakrival balast. S tem so postale prav take, kot jim je bilo namenjeno že od začetka; prečiščene in bolj udarne. [… N]edvomno ena izmed najzanimivejših pesniških zbirk letošnjega leta. Veronika Šoster, Koridor

  • Od začetka do konca njegova poezija prečarja z besedo, z njenim pomenom in zvenom. Za sladokusce poezije. Erika Vouk

  • Naslov […] simbolizira zavezanost življenjski prijaznosti, bogastvu notranjega doživljanja, slikovitemu hrepenenju in, ne nazadnje, še vedno nujni ležernosti […]. Knjiga, ki razorožuje tako z izborom kot z obsegom. Viva

  • [Zrelost] odraža tudi obsežna pričojoča pesniška knjiga, po kateri se resda počasi, a ne mukoma plove, kar je seveda v samem značaju Zupanove poezije[.] Milan Vincetič, Sodobnost

Predstavitev knjige

Malo je imen, brez katerih si je težko zamisliti sodobno slovensko poezijo. Eno izmed njih je gotovo Uroš Zupan. Počasna plovba je njegov avtorski izbor najboljših od najboljših – in še boljših. Zupanov izbor, ki zajema več kot dva ducata let pesniškega ustvarjanja, je namreč toliko oseben, kot je tudi strog, saj avtor v njem obračuna z lastno poezijo. Dokaz, da se tudi najboljše da še izpiliti, popraviti, izboljšati. Od potapljanj v zlato dobo posameznikove preteklosti do čutne hvalnice mehki poletni svetlobi in čudežu življenja, ki ne obstaja brez umetnosti, Počasna plovba vabi k novemu in ponovnemu odkrivanju enega izmed najbolj prepoznavnih poosamosvojitvenih pesniških glasov, obenem pa ponuja tudi svojevrsten vpogled v skrite kotičke pesniškega ustvarjanja. Mojster, izkušeni vodja Literaturinih pesniških delavnic, je s to zbirko popravil in presegel celo samega sebe. Večina pesmi je na novo premišljenih, pri nekaterih je popravljena kakšna beseda, druge so odvrgle odvečno težo in se čudežno pomladile. Zdaj je vse na svojem mestu.

Uroš Zupan

Uroš Zupan je bil rojen 25. 8. 1963 v Trbovljah. Tam je obiskoval srednjo šolo. V Ljubljani je na Filozofski fakulteti diplomiral iz primerjalne književnosti. Izdal je pesniške zbirke Sutre (1991), Reka (1993), Odpiranje delte (1995), Nasledstvo (1998), Drevo in vrabec (1999), Nafta (2002), Lokomotive (2004), Jesensko listje (2006), Copati za hojo po Kitajski (2008) in Oblika raja (2011). Napisal je tudi šest knjig esejev: Svetloba znotraj pomaranče (1996), Pesem ostaja ista (2000), Pešec (2003), Čitanka Panini (2007), Rilke proti Novim fosilom (2009), Visoko poletje na provincialnih bazenih (2011) in prevedel knjige poezije hebrejskega pesnika Jehude Amihaja Ura milosti (1999), ameriškega pesnika Billya Collinsa Kidanje snega z Budo (2010) ter delno knjigo ameriškega pesnika Johna Ashberya Avtoportret v konveksnem ogledalu (2004) in knjigo črnogorskega pesnika Pavleta Goranovića Knjiga prividov (2006). Za poezijo je od domačih nagrad prejel: Nagrado slovenskega knjižnega sejma za prvenec, Zlato ptico, Nagrado Prešernovega sklada, Jenkovo nagrado, Župančičevo nagrado, Plaketo Tončke Čeč in od tujih nagrad: Majska rukovanja (Titograd 1990, Jugoslavija), Herman Lenz–Preis (Langenburg 1999, Nemčija) in Premio della VI Edizione del Festival Internazionale di Poesia (Genova 2000, Italija).  Njegove samostojne knjige so prevedene v več tujih jezikov. Z družino živi v Ljubljani. Preživlja se kot samostojni kulturni delavec.

Druge avtorjeve knjige