Med kroženjem po vrtu, ki jima je bil zdaj v preveliko breme in je ponekod že propadal, nista omenila sina. Nista omenila ljubosumja, ki ga je v njem zanetila njuna medsebojna ljubezen, ljubosumja, ki je preraslo v zahrbtnost in okrutnost. Oba sta se zavedala, da bolečina minulega dne ne bo kar tako popustila. Toda bila je neizbežna, kajti bila je del vsega, kar je.
V zbirki dvanajstih kratkih zgodb Po dežju, umeščenih pretežno na irsko podeželje, se značilno kaže pretanjen posluh, s katerim Trevor ubeseduje širok spekter medčloveških odnosov in okoliščin ter usode obrobnih, osamljenih posameznikov (žensk, otrok, nesrečnih zakoncev). Z umirjenim, natančnim slogom ustvari melanholično, včasih tesnobno atmosfero, v kateri nastopi skupna točka večine zgodb: trenutek lucidnosti, jasnega uvida, v katerem se likom hipno razodene bistvo njihovih težav (in včasih tudi možna rešitev). Irski pisatelj William Trevor (1928–2016), ki ga pogosto primerjajo s Čehovom in Joyceom, velja za enega največjih mojstrov kratke proze dvajsetega in enaindvajsetega stoletja. V svoji dolgi karieri je objavil okoli dvajset romanov in prav toliko kratkoproznih zbirk. Za svoje delo je prejel številne ugledne nagrade, med drugim trikrat nagrado Whitebread (Costa).
Izdelava: Pika vejica
