Pesmi o koscih in podobnostih

Andrej Hočevar

Prišleki (2007) • poezija

V pesniškem jeziku Andreja Hočevarja ne bomo našli hiše v jeziku: stopnice vodijo v nekakšen spiralni vrtinec mogočih poti, v katerem domišljija premeče in opere vsakdanjost in jo pomeša z notranjim življenjem jaza. Jezik z vso legitimnostjo trdi, da ni kategorija zunanjega in urejenega, sistemskega, domišljavega (»svet si bo stopil več o knjigi

in potem pride.

Predstavitev knjige

V pesniškem jeziku Andreja Hočevarja ne bomo našli hiše v jeziku: stopnice vodijo v nekakšen spiralni vrtinec mogočih poti, v katerem domišljija premeče in opere vsakdanjost in jo pomeša z notranjim življenjem jaza. Jezik z vso legitimnostjo trdi, da ni kategorija zunanjega in urejenega, sistemskega, domišljavega (»svet si bo stopil iz glave«), ampak je zven kot trenutni uvid ali upanje slepega nagona, in besede so gesla za vstop skozi misli. Prabit jezika gori globoko v gozdu, v najbolj skritem in živem rastlinskem nagonu človeka, ki v sebi raste, urejena govorica pa je le tista njegova plast, ki je tako gladka, da jo lahko prekrije prah. V pesmi pesnik protejsko privzema vse oblike, postaja »srebrna skala«, rodovitna črna prst za jezik, hkrati pa »švigne kot riba med kamnoma, / ki ju je sama zbrusila«. Podob je toliko, da se »utapljajo v mravljišču«, besede jih prirezujejo kot kosci travo; tako prostor skozi »razkosane zloge«, skozi dialektiko združevanja in pobegov doživlja svojo »izključujočo rast«. Stopinje skozi nezavednost jezika so pot skozi celec, ki svojo nedotaknjenost tudi v celoti hoče: vse, česar se je izoblikovanje drugih že dotaknilo, pomeni strah v pasji igri pesnika z vedno na novo vrženo palico besede, za katero se nikoli ne ve, kako mu jo bo uspelo ujeti. Pesem je izmuzljiva v svoji zvočnosti, razpršena v svoji snovni teži, in vendar si podobe iščejo prostor v mozaiku, pesem pa zajema ne le ljudi in njihove stvari, ampak še najbolj fluid, ki jih veže ali razdružuje, ki pomeni njihovo lestev do neba, na kateri se jim zapleta jezik: »zmota kot pesem / in pesem kot pismo / in roka na njem kot veter, / ki ga hočeš prijeti za lase«. Pesem je vstop v čoln, kjer »pričneš postavljati vprašanja«, da na koncu sam postaneš vprašanje. Razšitost jezika je morda edini način, kako doseči sploh kako resnico, pa čeprav ji je mogoče le prisluhniti skozi okno: besede so lahko le podobne neki življenjski konstelaciji (med živim in neživim gibanjem), v sebi lastni razmestitvi jo na novo razsijejo, hkrati pa služijo tudi za to, »da bi … pogledal, kaj čaka zvezde / in kaj konec / onkraj hotenja«. A po tem, ko »nedeljiva jedra besed« vzidejo v očesu, kaj hitro postanejo skušnjavci, saj izvorno pripadajo neizgovorljivosti. Izbira besed je »podobnost, ki izumlja čas«. In dvig besed v pesem ni nikoli čisti prihod na površje. Lahko pa se izteče v malo smrt, skozi katero jaz zlomi lastni harmonični videz in podobo svojega odnosa do drugega. Pri besedah namreč ni mogoče začenjati v celem, ampak iz razlomljene slike, ki nam kot spretno napeta pajkova mreža ponuja mnoge pasti, mnoge strasti. In najbolj zanimivo je, da te pasti niso stopinje v prazno, ampak zapletenost poti v prefinjeno zmeštrano bogatijo človeških občutljivosti.
Barbara Pogačnik

Andrej Hočevar

Andrej Hočevar (1980) je glavni urednik zbirke Prišleki in odgovorni urednik tega spletnega medija. V reviji Literatura je urejal refleksijo in kritiko. Je avtor šestih pesniških zbirk. Vračanja (2002), ki so bila prva, so mu prinesla nominacijo za najboljši prvenec. Sledile so zbirke Ribe in obzornice (2005), Pesmi o koscih in podobnostih (2007), Privajanje na svetlobo (2009), Leto brez idej (2011) in Seznam (2017). V letu 2016 je izšla njegova prva kratkoprozna zbirka z naslovom Dvojna napaka. Za bend piše glasbo in igra bas.

Druge avtorjeve knjige