Od vsega dežja sveta

Hugo Mujica

(prevod: Urša Zabukovec)

Stopinje (2020) • kratke zgodbe

Kupi

Oprl je svoje roke in njegov čas je stekel – oziroma, natančneje, zanj se je ustavil – v trenutku, ko so se njegovi prsti dotaknili klavirskih tipk. S tem dotikom je čas obstal, dokler ni spet padel nanj v trenutku, ko so se njegove roke dvignile s klavirja, v trenutku, ko je več o knjigi

Predstavitev knjige

Oprl je svoje roke in njegov čas je stekel – oziroma, natančneje, zanj se je ustavil – v trenutku, ko so se njegovi prsti dotaknili klavirskih tipk. S tem dotikom je čas obstal, dokler ni spet padel nanj v trenutku, ko so se njegove roke dvignile s klavirja, v trenutku, ko je čutil, kot da se je zrušil na življenje ali pa se je življenje zrušilo nanj. To je bil trenutek, ko se je začel grozljivi del prisotnosti na odru: aplavzi.

 

Hugo Mujica (1942, Buenos Aires), pesnik, esejist in duhovnik, je bil nekoč del hipijevskega gibanja, ukvarjal se je s fotografijo in slikanjem, bival v jogijskih skupnostih, eksperimentiral z drogami, slednjič pa se je odločil za pot mistike in osmišljenega bivanja. V kratkih zgodbah se Mujica na svoj način, se pravi čim tiše, s kar najmanj komentiranja, dotika bistvenih življenjskih vprašanj: smisla, spomina, svobode, domišljije, samote, odprtosti za drugo, razuma in iracionalnosti, tega, ali »funkcioniramo« ali »utripamo«, ali iz strahu skušamo življenje obvladovati ali pa mu, nasprotno, pustimo, da nas živi. Pri Mujicovi kratki prozi preseneča to, da kljub svoji temačni vsebini deluje presenetljivo svetlo. Razlog morda tiči v poetični lepoti avtorjevega jezika, kjer besede niso kode, ampak posrednice – posrednice smisla, diha-duha in hvaležnosti, ki je za Mujico eno najglobljih čustev, kar ji je zmožen človek. Hvaležnosti za dar biti, za dar môči ustvarjati.

Hugo Mujica

Hugo Mujica (1942, Buenos Aires), pesnik, esejist in duhovnik, je bil nekoč del hipijevskega gibanja, ukvarjal se je s fotografijo in slikanjem, bival v jogijskih skupnostih, eksperimentiral z drogami, slednjič pa se je odločil za pot mistike in osmišljenega bivanja. V kratkih zgodbah se Mujica na svoj način, se pravi čim tiše, s kar najmanj komentiranja, dotika bistvenih življenjskih vprašanj: smisla, spomina, svobode, domišljije, samote, odprtosti za drugo, razuma in iracionalnosti, tega, ali »funkcioniramo« ali »utripamo«, ali iz strahu skušamo življenje obvladovati ali pa mu, nasprotno, pustimo, da nas živi.

Izdelava: Pika vejica