O zgodbah

Richard Kearney

(prevod: Andrej E. Skubic)

Labirinti (2016) • esejistika, teorija

Richard Kearney, rojen 1954 v Corku na Irskem, je doktoriral iz filozofije pri Paulu Ricoeurju v Parizu. Pozneje je predaval filozofijo na številnih irskih in francoskih univerzah, tudi na Sorboni. Ob več kot dvajsetih filozofskih knjigah, ki so prevedene v vrsto svetovnih jezikov, je napisal tudi dva romana in pesniško zbirko. O zgodbah (2002) ni le knjiga o literarnih zgodbah – čeprav več o knjigi

Pripovedovanje zgodb je za človeški rod nekaj tako temeljnega kot uživanje hrane. Pravzaprav še bolj, kajti če nas hrana zgolj ohranja pri življenju, so šele zgodbe tiste, zaradi katerih je življenje vredno živeti. Zaradi njih naše bivanje postane človeško.

Predstavitev knjige

Richard Kearney, rojen 1954 v Corku na Irskem, je doktoriral iz filozofije pri Paulu Ricoeurju v Parizu. Pozneje je predaval filozofijo na številnih irskih in francoskih univerzah, tudi na Sorboni. Ob več kot dvajsetih filozofskih knjigah, ki so prevedene v vrsto svetovnih jezikov, je napisal tudi dva romana in pesniško zbirko. O zgodbah (2002) ni le knjiga o literarnih zgodbah – čeprav je tudi to. Na temeljih hermenevtične filologije in na sledi Andersonovih Zamišljenih skupnosti raziskuje vlogo zgodb pri konstituiranju narodov, s primeri filmskih zgodb opozarja, kako so narodi z njimi konstituirali svojo samopodobo, kaže učinkovanje zgodbe v zgodovinopisju, tudi meje teh učinkov. Ne nazadnje prikazuje zgodbo kot dejavno pomagalo posameznikovega samozavedanja – tako jo, na primer, uporabljajo številne veje sodobne (pa tudi tradicionalne) psihoterapije. Ob pomoči različnih primerov iz zgodovine civilizacije Kearney prikazuje, kako pomembno je ozaveščanje pomena zgodbe ne le za obstoj skupnosti, temveč tudi za vsakega njenega člana.

»Pripovedovanje zgodb je za človeški rod nekaj tako temeljnega kot uživanje hrane. Pravzaprav še bolj, kajti če nas hrana zgolj ohranja pri življenju, so šele zgodbe tiste, zaradi katerih je življenje vredno živeti. Zaradi njih naše bivanje postane človeško.«

»Zgodba obstaja v medigri vsega trojega. Vsaka zgodba je igra najmanj treh oseb (avtorja/akterja/naslovljenca), in izid igre ni nikoli dokončen. Zato je pripoved odprto povabilo k etičnemu in poetičnemu odzivu. Pripovedništvo nas vabi, da postanemo ne le agensi lastnega življenja, temveč tudi pripovedovalci in bralci. Pokaže nam, da nepripovedovanega življenja ni vredno živeti. Zmeraj bo obstajal nekdo, ki bo rekel: ‘Povej mi zgodbo,’ in drugi, ki se bo na to odzval. Če ne bi bilo tako, ne bi bili več zares ljudje.«