Nova okna

Besedilo na zavihu Gorazd Kocijančič Primož Čučnik je končal študij filozofije in sociologije kulture. Doslej je izdal tri samostojne knjige Dve zimi (1999), Ritem v rokah (2002) in Akordi (2004). Za prvenec je bil nagrajen na knjižnem sejmu, leta 2003 je dobil Zlato ptico. Istega leta je izšla Oda na manhatnski aveniji (skupni projekt z G. Podlogarjem in Ž. Karižem). Nova okna je četrta samostojna Čučnikova zbirka, ki se opazno odmakne od zadnjih knjig, saj ton ode in eksperiment v punktuaciji ter s pogovornim jezikom, zamenjajo bolj elegični distihi in “pravilna” raba ločil. Jezik, ki se na daleč še vedno spogleduje s pogovornostjo, obenem zaplava v spreminjajoč refren, “ki mu ne ujameš besed”. Radostna upornost se spogleduje s temnimi vizijami.. Za spremembo se Čučnik namesto z banalnim spet spopade s tako imenovanim pomembnim in resnim. V sproščenem in skrivnostnem vzdušju kolesarjenja po svetu “brez boga” in po-metafizike. Nekateri pravijo, da je to izrazita zbirka ljubezenskih pesmi; zanjo (namreč ljubezen) je tudi avtor sam zatrdil, da je izrazito počelo. In ravno v tem je, kot se zdi, nova knjiga, še najbližje Čučnikovemu prvencu. Čeprav hlapljivemu in raznolikemu jazu, ki nastopa v teh pesmih in privzema mnoge obraze in govori s par jeziki, zrelost nemara res ne pomeni “vsega”, bi bila glede na elegičen tempo, klasično izbiro besed in novo formalno občutljivost, to lahko Čučnikova najzrelejša zbirka doslej.