Pridi sem, usedi se zraven. Rad bi te nekaj vprašal.
Besedilo na zavihu Gorazd Kocijančič Primož Čučnik je končal študij filozofije in sociologije kulture. Doslej je izdal tri samostojne knjige Dve zimi (1999), Ritem v rokah (2002) in Akordi (2004). Za prvenec je bil nagrajen na knjižnem sejmu, leta 2003 je dobil Zlato ptico. Istega leta je izšla Oda na manhatnski aveniji (skupni projekt z G. Podlogarjem in Ž. Karižem). Nova okna je četrta samostojna Čučnikova zbirka, ki se opazno odmakne od zadnjih knjig, saj ton ode in eksperiment v punktuaciji ter s pogovornim jezikom, zamenjajo bolj elegični distihi in “pravilna” raba ločil. Jezik, ki se na daleč še vedno spogleduje s pogovornostjo, obenem zaplava v spreminjajoč refren, “ki mu ne ujameš besed”. Radostna upornost se spogleduje s temnimi vizijami.. Za spremembo se Čučnik namesto z banalnim spet spopade s tako imenovanim pomembnim in resnim. V sproščenem in skrivnostnem vzdušju kolesarjenja po svetu “brez boga” in po-metafizike. Nekateri pravijo, da je to izrazita zbirka ljubezenskih pesmi; zanjo (namreč ljubezen) je tudi avtor sam zatrdil, da je izrazito počelo. In ravno v tem je, kot se zdi, nova knjiga, še najbližje Čučnikovemu prvencu. Čeprav hlapljivemu in raznolikemu jazu, ki nastopa v teh pesmih in privzema mnoge obraze in govori s par jeziki, zrelost nemara res ne pomeni “vsega”, bi bila glede na elegičen tempo, klasično izbiro besed in novo formalno občutljivost, to lahko Čučnikova najzrelejša zbirka doslej.
