Nenaslovljiva imena

Miklavž Komelj

Prišleki (2008) • poezija

  • Nagrada Prešernovega sklada
  • Festival Pranger

Miklavž Komelj je že od prve zbirke naprej priznan pesnik, še posebej pa to drži v zadnjem času, torej vse od Rose, zanj zagotovo prelomne zbirke, v kateri je kot pesnik našel svoj pravi izraz. Njegova nova zbirka, Nenaslovljiva imena, spada seveda v to isto paradigmo, ki jo je razvijal več o knjigi

Ne boj se zame. Tudi če bi znorel, bi bila to strogo racionalna miselna operacija.

Predstavitev knjige

Miklavž Komelj je že od prve zbirke naprej priznan pesnik, še posebej pa to drži v zadnjem času, torej vse od Rose, zanj zagotovo prelomne zbirke, v kateri je kot pesnik našel svoj pravi izraz. Njegova nova zbirka, Nenaslovljiva imena, spada seveda v to isto paradigmo, ki jo je razvijal v Hipodromu, zdaj pa jo je še dodatno zaostril in zjedril. Ali tudi: postavil pod vprašaj. Toda ta vprašaj je seveda pesniški vprašaj, saj Komeljev izjemni občutek za jezik česa drugega tudi ne bi dovolil. V Nenaslovljivih imenih je bistvena forma: od štirih ciklov je eden sestavljen iz sekstin, drugi trije pa svojo formo ustvarjajo sproti, saj tudi če se zdi, da so pesmi v njih napisane v neki neulovljivi formi, pozorno branje razkrije nasprotno, da so namreč napisane v edini možni ali pravi formi, da so one same svoja lastna forma. V tem je Komeljevo izredno mojstrstvo, ki dela s polnim izkoristkom ne glede na dolžino pesmi; nič ne manjka, ničesar ni preveč. Odprta forma se sproti ukaluplja in prevprašuje (“Dokumenti / niso več berljivi: / le take jih lahko uporabim / kot dokumente tega”). Iz tega sledi seveda osnovno vprašanje Komeljeve poezije, ki skozi kritično pretresanje življenjskih in družbenih konstruktov ter ideoloških diskurzov izreka močan angažma, nikoli v škodo njegovi vedno prepoznavni poetiki. In seveda niti poetičnosti. V Nenaslovljivih imenih Miklavž Komelj še posebej uspešno govori skozi podobe, a to so podobe, ki žarijo v mislih, saj se dopolnijo šele v bralčevem angažmaju, ko je vsaka podoba zaobjeta v svoji ostri dialektiki. V sodobni slovenski poeziji je tukaj Komelj nedvomno največji mojster, ki zaradi miselne ostrine ne izgubi sublimnosti in subtilnosti. Sprašuje se o razliki med “vsi” in “nihče”, o fašizmu in svobodi, o različnih govoricah in korespondencah med njmi. Prav zaradi teh korespondenc Nenaslovljiva imena odkrito izrekajo etično zavezanost vseh udeleženih, ki se morajo spopasti s popolno (ne)razumljenostjo priklicanega v ime, v kateremkoli jeziku.

Andrej Hočevar

Miklavž Komelj

Miklavž Komelj (1973) pesnik, prevajalec, umetnostni zgodovinar, je avtor sedmih pesniških zbirk, med njimi je za Roso (Mladinska knjiga, 2002) prejel Veronikino, za Hipodrom (Mladinska knjiga, 2006) Jenkovo, za Nenaslovljiva imena (LUD Literatura, 2008) pa še nagrado Prešernovega sklada. Prevedel in uredil je dela Fernanda Pessoe (Pesmi, Mornar, Bankie anarhist, LUD Šerpa, 2003, Psihotipija, Mladinska knjiga, 2007) in  Pier Paola Pasolinija (Svinjak – Manifest za novo gledališče, LUD Šerpa, 2005, Realnost, LUD Šerpa, 2007) ter Césarja Valleja (Trilce, LUD Šerpa, 2011). Leta 2011 je po urejanju zapuščine pesnika Jureta Detele izdal Orfične dokumente (Hyperion). Vse izdaje vključujejo tudi izčrpne spremne študije. Objavlja članke in pogosto predava o poeziji in umetnosti na sploh, tudi v knjigah Kako misliti partizansko umetnost? (Založba *cf, 2009) in Nujnost poezije (Hyperion, 2010), za katero je leta 2011 prejel Rožančevo nagrado.

Druge avtorjeve knjige

Izdelava: Pika vejica