Narekovano iz postelje

Ivana Komel

Prišleki (2011) • poezija

  • Festival Pranger

Že lep čas si prizadevam napisati tehle nekaj vrstic, ki naj bi med bralke in bralce pospremile pesniški prvenec Ivane Komel. Delo mi nikakor ne gre od rok; vsakokrat znova pišem o tem, kako drobne, nežne in krhke so Ivanine pesmi, kako nepretenciozne so, s kolikšno pozornostjo zrejo v svet, kjer so lastovke preglasile vrvež več o knjigi

Nekaj je treba vedno raztreščiti.
Ko zlepiš nazaj, dobi čistejši ton.

Iz kritike
  • Lirski subjekt je precizna opazovalka, ki tiho vsrkava vtise in nam jih mojstrsko servira na papirju; v obliki drobnih izsekov asociativno slika življenje posameznika z ženske perspektive: s kančkom prikrite ironije, za katero se skrivajo otroški spomini in radost, pomešani z negotovostjo in ranljivostjo, ki prefinjeno, tenkočutno in nekoliko zadržano pronicajo v verze. Tamara Gorup, Air Beletrina

  • Te pesmi govorijo iz zelo intimnega, povsem razkritega prostora, ki ga pesnica neverjetno suvereno razgalja pred bralcem, pa naj govori o tihem, deževnem vsakdanu ali pa o bolj bolečih trenutkih. Ko bralec prisluhne intimnim pripovedim te zbirke, postane njihov del, saj je nemogoče, da se ga ne bi dotaknile in v celoti razorožile. Nina Medved, Pranger

Predstavitev knjige

Že lep čas si prizadevam napisati tehle nekaj vrstic, ki naj bi med bralke in bralce pospremile pesniški prvenec Ivane Komel. Delo mi nikakor ne gre od rok; vsakokrat znova pišem o tem, kako drobne, nežne in krhke so Ivanine pesmi, kako nepretenciozne so, s kolikšno pozornostjo zrejo v svet, kjer so lastovke preglasile vrvež peščene plaže, kjer mlad galeb s polomljenim krilom najde mesto za umret pod našim parkiranim avtom, kjer gostje v mestni slaščičarni ropotajo s šalicami, žličkami in krožniki, kot da bi si želeli opozoriti druge, da so še živi. Vse to sicer drži, Narekovano iz postelje res privlači vse, kar je tiho, izmuzljivo, bežno in obrobno, ampak v glasu, s katerim Ivanina pesem govori, je neki ton, neki ključen odtenek, ki ni dosegljiv rokohitrskim pojasnilom in panoramskim interpretacijam. In je neko čustvo, ki me s svojo nepreračunljivostjo razoroži. Lahko si sicer zamislim bralca ali bralko, ki bosta med platnicami te knjige naletela samo na preproste, neokrašene, neposredne stavke, na utrinke in malo pomembne prigode iz vsakdanjega življenja, ki se asociativno, kakor da brez pravega reda vrtinčijo skoz verze. Spet kdo drug bo ob Narekovanem iz postelje nemara modroval o postmodernem svetu, kjer so stare, velike zgodbe izpodrinile tiste male, ne-grandiozne, ampak vse to se mi zdi nekako prekratko, ko preberem – Všeč mi je, da lahko vidim vrhove dreves – in je potem ta užitek ob pogledu na krošnje dejansko ves tu, zadovoljno brbotajoč v svoji enostavni, a neodjenljivi prisotnosti. Ali pa drugje, kjer naletim na pesem o Stelli, psički, ki se je izgubila: Moj strah se ujame z njenim – da je ne bo nazaj. Da jo je povozil avto. Da si je našla neko drugo družino. Da sama in mokra od dežja brska po smetnjakih. Iščem jo. Lepim lepake z njeno sliko po mestu. Kličem. Da ne vem več, ali kličem njo ali sebe. Mogoče je posebna moč Narekovanega iz postelje v tem, da svoje bralce nagovarja, kakor da se nismo vsi skupaj že davno navadili skomigati z rameni. Ko se Ivanina pesem izreka, se mi zdi, preprosto ne misli na opreznost, skepso in cinizem, s katerimi sicer prihajamo k ljudem in stvarem tega sveta. In ne; na tem ni nič majhnega.

Goran Dekleva

[purchase_link id=”49640″ style=”” color=”” text=”Nakup e-knjige”]