Loterija in druge zgodbe

Shirley Jackson

(prevod: Tadeja Spruk)

Stopinje (2018) • kratke zgodbe

Shirley Jackson (1916–1965) velja za mojstrico ameriške kratke proze. Ko je leta 1948 v New Yorkerju izšla njena zgodba Loterija, je v ameriški bralski javnosti odjeknila prava eksplozija. Uredništvo revije je zasulo na stotine pisem bralcev, ki so zahtevali pojasnila in preklicevali naročnino, avtorici pa celo grozili s smrtjo. Ogorčenost bralcev je spremljalo navdušenje kritikov in že več o knjigi

»Kaj pa bo pomagalo?« je vprašala gospa Arnold. »So res nori vsi razen mene?«
»Gospa Arnold,« je strogo rekel zdravnik, »prosim, zbe­rite se. Živimo v dezorientiranem svetu, v katerem je ali­enacija od resničnosti pogosto …«
»Dezorientiranem,« je rekla gospa Arnold. Vstala je. »Alienacija,« je rekla. »Resničnost.« Preden bi jo zdravnik lahko ustavil, je stopila do vrat in jih odprla. »Resničnost,« je rekla in odšla.

Iz kritike
  • Z Loterijo in drugimi zgodbami smo dobili prvi prevod Shirley Jackson v slovenski jezik, kar je zagotovo dobra pridobitev. Ne le za ljubitelje grozljivega in nadnaravnega, temveč za vse, ki želijo skozi eksplozije in razkroje človeške psihe uzreti temeljno nestabilnost in tesnobnost sodobnega sveta. Kajti (če zaključimo z besedami Shirley Jackson): »Norost je bolj zapletena, kot si mislite«. Silvija Žnidar, http://www.ludliteratura.si/

Predstavitev knjige

Shirley Jackson (1916–1965) velja za mojstrico ameriške kratke proze. Ko je leta 1948 v New Yorkerju izšla njena zgodba Loterija, je v ameriški bralski javnosti odjeknila prava eksplozija. Uredništvo revije je zasulo na stotine pisem bralcev, ki so zahtevali pojasnila in preklicevali naročnino, avtorici pa celo grozili s smrtjo. Ogorčenost bralcev je spremljalo navdušenje kritikov in že dve leti pozneje se je zgodba znašla v berilih za ameriške šolarje, kjer kot obvezno čtivo ostaja še danes. Kritiška recepcija je avtoričin opus umestila med naslednike tradicije ameriške gotike, ki se je uveljavila z deli Nathaniela Hawthorna, Hermana Melvilla in Henryja Jamesa v 19. stoletju. V jedru njene proze tli suspenz, ki izvira iz odsotnosti vsega odvečnega, iz virtuozne rabe tihosti, ki najstrašnejšega ne izreka, da se v prostranosti tišine še bolj bujno razrašča.