Larvæ

Miklavž Komelj

Prišleki (2019) • kratke zgodbe

Kdo govori? Od kod govori? S čigavim glasom? Trije glasovi prihajajo od daleč, zelo daleč, a vendar od neizmerno blizu, kot da govorijo z našim glasom in mi govorimo z glasovi drugih, z glasovi v skrajnih legah, onkraj komuniciranja in sporočil, med dvema smrtima, glasovi, ki niso več živi, a ne še mrtvi – ali pač obratno? več o knjigi

Zločin bi bil, če bi to, kar se je zgodilo, to, kar se je tako zelo zgodilo, da se ni še nikoli zgodilo, ponižala v zgodbo. Če bodo vsi kričali, bodo kamni molčali. Kamni to vzdržijo. 

Iz kritike
  • Gre za skrajno premišljeno, precizno dovršeno delo, ki v krčeviti, estetski maniri piše mejne izkušnje obstoja in minevanja […]. Komelju je uspelo z Larvami v slovenski literarni prostor vnesti morda (za dandanes) neobičajno, a vsekakor zanimivo pisavo, ki pritegne pozornost. Silvija Žnidar, Literatura

Predstavitev knjige

Kdo govori? Od kod govori? S čigavim glasom? Trije glasovi prihajajo od daleč, zelo daleč, a vendar od neizmerno blizu, kot da govorijo z našim glasom in mi govorimo z glasovi drugih, z glasovi v skrajnih legah, onkraj komuniciranja in sporočil, med dvema smrtima, glasovi, ki niso več živi, a ne še mrtvi – ali pač obratno? Maurice Scève leta 1533 odkrije domnevni Laurin grob z domnevnim Petrarcovim sonetom, glas pesnika, ki ga naseljuje drug glas, »mrtev v svojem lastnem telesu in živeč v tujem«. Stara revolucionarka, ki po vseh krvavih prevratih stoletja ve, da »če bi stvari povedali, kot so bile, bi jih izdali«, zato govori le, da ohrani molk, ker je molk resničnejši. »Bili smo vse, bodimo nič.« In nazadnje nacist, ki je bil uradno že usmrčen kot vojni zločinec, a je bil v resnici puščen živ, in ki na tem skrajnem robu vidi, da »mi nismo bili deviacija, odmik od človečnosti«, ampak »skrajna konsekvenca normalnosti«, paradigma človeštva. Trije glasovi so kot larvae, kot duhovi umrlih, kot maske (zakaj si je treba nadeti masko, da bi lahko govorili resnico?), in nazadnje kot ličinke, podvržene metamorfozi. Ne več tukaj, še ne tukaj, preveč tukaj.

Miklavževa pisava je ekstremna, obenem enigmatična in do kraja jasna, prosojna v svoji zagonetnosti; pisava, kakršne v slovenščini še ni bilo.

Mladen Dolar

Miklavž Komelj

Miklavž Komelj (1973) pesnik, prevajalec, umetnostni zgodovinar, je avtor sedmih pesniških zbirk, med njimi je za Roso (Mladinska knjiga, 2002) prejel Veronikino, za Hipodrom (Mladinska knjiga, 2006) Jenkovo, za Nenaslovljiva imena (LUD Literatura, 2008) pa še nagrado Prešernovega sklada. Prevedel in uredil je dela Fernanda Pessoe (Pesmi, Mornar, Bankie anarhist, LUD Šerpa, 2003, Psihotipija, Mladinska knjiga, 2007) in  Pier Paola Pasolinija (Svinjak – Manifest za novo gledališče, LUD Šerpa, 2005, Realnost, LUD Šerpa, 2007) ter Césarja Valleja (Trilce, LUD Šerpa, 2011). Leta 2011 je po urejanju zapuščine pesnika Jureta Detele izdal Orfične dokumente (Hyperion). Vse izdaje vključujejo tudi izčrpne spremne študije. Objavlja članke in pogosto predava o poeziji in umetnosti na sploh, tudi v knjigah Kako misliti partizansko umetnost? (Založba *cf, 2009) in Nujnost poezije (Hyperion, 2010), za katero je leta 2011 prejel Rožančevo nagrado.

Druge avtorjeve knjige

Izdelava: Pika vejica