Lakota

Jure Jakob

Prišleki (2018) • poezija

  • nominacija za Jenkovo nagrado
  • nagrada Prešernovega sklada
  • Pranger

Svetloba naredi, da rastejo jabolka, da v njeni luči vidimo stvari in jih lahko poskusimo opisati: trta na brajdi, drobne slive, ptičje gnezdo, miza, hiša, ljubljena oseba. Toda ne samo, da svetlobe ne moremo opisati, temveč je svetloba tudi slepa za nas. Potrjuje našo prisotnost in razkriva vztrajnost, v kateri prepoznavamo življenje, ne da bi bili več o knjigi

Ne vem, kdaj je dovolj.
Meni nikoli za dolgo

Iz kritike
  • Jakobova poezija, ki ves čas opravlja most med človeškim in naravnim, je neprimerno močnejša v krajših pesmih, ki jih polni naravna metaforika in kjer je subjekt večinoma odsoten, predstavljen zgolj kot zbiralec notranjih vtisov ali zunanjih opažanj. Aljaž Koprivnikar, MMC

  • Pesniške podobe so premišljene, izčiščene, na trenutke se zdi, kot bi stali pred naslikanimi krajinami, ožarjenimi z mehko svetlobo. Všeč sta mi spoštljivost, previdnost, tudi hvaležnost, s katero lirski subjekt vstopa v življenje, ki ga ne jemlje za samoumevnega. Kristina Sluga, Bukla

  • Vse se ziblje v vetru in četudi se godi mimo pesnikove volje, takrat okusi sadež, v sebi postane boljši. Predvsem ponižen, soočen s svetom, žvižgajoč, počaka, da ujame tok. Patricija Dodič, Dobre knjige

  • Poezija v Lakoti je ubesedena s tolikšno preprostostjo, neposrednostjo, natančnostjo in zrelo samozavestjo, da bralci in bralke upravičeno strmimo pred njihovo izčiščeno, skromno lepoto. … Lakota je ena najbolj uspelih pesniških zbirk zadnjih slovenskih desetih let. Goran Dekleva, Delo

  • Zbirka se bere lahkotno, je ena tistih, ki jo lahko prebereš svoji babici, osnovnošolcu ali kritičnemu bralcu poezije, pa bo vsak v njej našel delec sebe. Ines Žabkar, Koridor

Predstavitev knjige

Svetloba naredi, da rastejo jabolka, da v njeni luči vidimo stvari in jih lahko poskusimo opisati: trta na brajdi, drobne slive, ptičje gnezdo, miza, hiša, ljubljena oseba. Toda ne samo, da svetlobe ne moremo opisati, temveč je svetloba tudi slepa za nas. Potrjuje našo prisotnost in razkriva vztrajnost, v kateri prepoznavamo življenje, ne da bi bili zares sposobni razumeti. In ko se zamenjajo letni časi in riše sonce drugačno pot po nebu, je prav tudi, da so dnevi krajši in v njih več teme. Govorec Jakobove umirjene in izčiščene poezije verjame v obstoj nekega reda, zaupa naravi in je noče motiti. Zaveda se, da se čudež mogoče zgodi, a ga ne more videti, saj lahko šele takrat, ko nekaj umanjka, reče, da je sploh bilo. Zato si prizadeva zgolj ponižno biti in se iskreno soočati s svetom okoli sebe in temnimi kotički svoje notranjosti, hvaležen za svojo lakoto in da je jablana obrodila. Kajti življenje, ki ga presega, se odvija mimo njegove volje in bo svoj smisel, v katerega mora verjeti, razkrilo šele na koncu.

Jure Jakob

Jure Jakob se je rodil l. 1977 v Celju. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je magistriral iz primerjalne književnosti. Je avtor petih pesniških zbirk (Tri postaje, Budnost, Zapuščeni kraji, Delci dela, Lakota), monografske študije o pripovedništvu Lojzeta Kovačiča Otroški pogled, esejistično prozne knjige Hiše in drugi prosti spisi in dveh pesniških slikanic za otroke (Morje, Skrivni gozd). Za svoja dela je prejel naslednje nagrede: zlato ptico (2004), nagrado za obetavne mlade slovenske umetnike; kritiško sito (2016), nagrado za najboljšo knjigo preteklega leta; in Rožančevo nagrado (2016), nagrado za najboljše esejistično delo preteklega leta. Živi in ustvarja v Savljah pri Ljubljani.

Druge avtorjeve knjige

Izdelava: Pika vejica