Kurc pesmi

Tomislav Vrečar

Prišleki (2009) • poezija

Infantilni – kako naj rečem drugače? – naslov te knjige zavaja: zdi se, kot da bi pesnik mislil, da je danes subverzivno, če rečemo kurc. Mogoče je kaj takega v slovenski katoliški provinci lahko mislila »šestdesetosmaška« generacija. Tomaž Šalamun se je v nekem intervjuju pohvalil, da je prvi uporabil to besedo v slovenski poeziji – oziroma, da več o knjigi

Lahko noč, Julia Roberts, dovolj za nocoj.

Predstavitev knjige

Infantilni – kako naj rečem drugače? – naslov te knjige zavaja: zdi se, kot da bi pesnik mislil, da je danes subverzivno, če rečemo kurc. Mogoče je kaj takega v slovenski katoliški provinci lahko mislila »šestdesetosmaška« generacija. Tomaž Šalamun se je v nekem intervjuju pohvalil, da je prvi uporabil to besedo v slovenski poeziji – oziroma, da je prvi stal za njo. A že Kostji Gatniku je bilo jasno, da to, če rečemo kurc, ni nobena subverzija. V nekem njegovem kratkem stripu najbolj dolgočasen človek na svetu pred smrtjo reče: »Ah, kurc, živel sem pa le.« V italijanski literaturi pa je v šestnajstem stoletju Pietro Aretino mirno rekel cazzo in to je zvenelo kot lepa in visoka italijanščina. Sicer pa je tudi na Slovenskem o besedi kurc pisal že Linhart in ni mislil, da je to subverzija.

Naslov te knjige je torej najbrž napaka. A Vrečar ima o napakah svoje mnenje. »Le v napaki najdemo zametek popolnosti.« V tem pa je, kot bi rekel Rilke, na katerega pesnik aludira v isti pesmi, že zasnovano nekaj resnega. Odpremo knjigo in si mislimo, da bo glede na naslov sledilo nekaj, kar bomo odpravili kot infantilistično prepotentnost na prvo žogo, potem pa se v nas – med verzi, za katere se zdi, da ustrezajo takemu pričakovanju – nepričakovano zarežejo verzi, ki jih moramo vzeti resno. Če danes vse več slovenskih pesnikov v svojih pesmih po intenzivnosti odnosa do življenja spominja na človeka, ki ga je v omenjenem stripu ovekovečil Kostja Gatnik, Vrečarja zagotovo ne moremo šteti v to kategorijo. Vrečar se kot človek in pesnik v svoji skrajni občutljivosti resnično giblje po robu. Kot mi je napisal v pismu: vztraja »kot vrabec, ki je prebolel zelo belo zimo«. Vrečar je eden redkih slovenskih pesnikov, ki se v človekarskem svetu resnično počuti tujega. »Mačji pesnik«, kot o sebi napiše v eni od pesmi. Za Vrečarja se poezija ne dogaja samo za ljudi. Drugo pesem – eno najlepših v knjigi – naslovi Raje imam mačke kot pa ljudi. V tej pesmi, posvečeni mrtvi mački Khalo, pusti, da je ob bitju, ki ne komunicira z besedami, postavljen pod vprašaj smisel besed in da se pod nežnostjo mačje šape zdrobi ves svet. Zaradi takih verzov Vrečarjevo poezijo vzljubim kljub mnogim drugim verzom, ki jih ne morem razumeti drugače kot besedni balast.

»Vedo, da je vsebina žalostna, / ne prenesejo pa njenega veselega obraza.« Ah, seveda: ko Vrečar v naslovu napiše kurc, pravzaprav misli cazzo. Zadaj je nostalgija po italijanski renesansi in dvojezična izkušnja italijanskega sonca. »Esiste una sola lingua, esiste?« (Tomislav Vrečar.) »Sono guarito … in grazia dell’ aver fatto in modo mio, cioè non aver usato un cazzo di medicamenti.« (Leopardi.)

Miklavž Komelj

Tomislav Vrečar

Tomislav Vrečar alias Soma Arsen, pesnik in performer, avtor šestih pesniških zbirk (Punk še ni hin, Vaš sin vsako jutro preganja mačke po soseski, Ko se mi vse ponuja, se meni skuja, Naj me koklja brcne, Kurc pesmi, Ime mi je Veronika). Občasno prevaja italijansko poezijo in piše verze v italijanščini. Včasih otroško igriv, včasih boleče doživet podalpski klovn, vandravec, besedni potepuh in kot vsak pravi pesnik brez domovine priznava le bratstvo pesniških sotrpinov, ki maličijo belino, da bi lahko preživeli. Najdete ga povsod tam, kjer se topoli šibijo v vetru in prepevajo tako kot on, zemlji in nebu.

Izdelava: Pika vejica