Koža

Tone Škrjanec

Prišleki (2006) • poezija

  • Festival Pranger

Tone Škrjanec se nam je vtisnil v spomin z razpoloženjskimi legami, z osredotočenostjo na čutne zaznave in s težnjo k drobnemu tako na ravni sintakse kot na ravni podobja. Ne da bi se bralec zavedal, uspe pesniku to drobno povečati kakor s povečevalnim steklom, tako da postane mogočno, hkrati pa več o knjigi

stali smo tam in svet ni čakal, samo bil je tam nekje kot neka pofukana večnost, ki vse ve, ki vse razume in ji dejansko ni prav nič jasno.

Predstavitev knjige

Tone Škrjanec se nam je vtisnil v spomin z razpoloženjskimi legami, z osredotočenostjo na čutne zaznave in s težnjo k drobnemu tako na ravni sintakse kot na ravni podobja. Ne da bi se bralec zavedal, uspe pesniku to drobno povečati kakor s povečevalnim steklom, tako da postane mogočno, hkrati pa ne izgubi svoje osnovne narave. Tudi v zbirki Koža, kot že v Bakru (2003), so te lege zapisovanja pesmi ohranjene, le da so mestoma postavljene v nov okvir. Tega najbrž ne bi opazili, ko ob neusodnih rečeh (ob mogočnosti drobnega) ne bi že v prvem verzu Kože brali: “bolečino, trpljenje, smrt čutim” (o minljivosti). Isto pesem zaključi verz “vsak, ki gre mimo, se me dotakne”. Zaradi minljivosti, tega povsem naravnega dejstva, lirski subjekt postaja “koža”. Neskončno občutljiv in dotakljiv je za vse drobno, tudi za drobnost v ljudeh, za vse, kar govori še pred besedami. Hkrati je govorec teh pesmi neobčutljiv za velike, za lažne zgodbe. Atributi “kože”, ki jih je za vsako ceno ohranja, so toplota, gladkost, vlažnost in možnost tihotapljenja v skriti svet, ki ni lep po estetskih zakonitostih, ampak čisto lep.

Premikanje po koži je seveda način zapisovanja pesmi. Če hoče pesem zatipati dušo, jo tipa z živčnimi končiči. Škrjančeva poezija potuje počasi, previdna je in svet beleži fenomenološko precizno. Da bi ustavila čas in v miru gojila brezdelje, občasno postaja prijazno bizarna. Spet drugič pozorno opazuje diktaturo učinkovitosti, ki je garanje in nakupovanje povzdignila v vrlini, onemogočila neposredni stik s kožo in to razglasila za normalno stanje sveta. Lirski govorec ironično pripominja: “vse je še kar normalno, stvari so prekrite s polivinilom, / da z njih ne odpade barva, da jim ne pobegne karakter” (rahat lokum). Deklarativna neusodnost in božanska lenobnost Škrjančevih pesmi se tako spreminjata v svojevrstni, namerno neangažirani “stejtment”: v svetu je mogoče biti samo z golo, nezaščiteno kožo, kajti “vedno imamo svoje golo telo, / ki blešči kot zvezda” (prah). Kakšna je torej zveza med simbolom kože in poezijo? Na ovitku zbirke Baker smo brali: poezija je “limanje”. Toda pesmi ni, če jezik ne drsi neposredno po koži in v koščkih sveta prebuja njihovo naravno lepljivost. Pred limanjem je lizanje. (Alenka Jovanovski)

Tone Škrjanec

Tone Škrjanec (Ljubljana, 1953), pesnik in prevajalec. Zaključil je študij sociologije na nekdanji ljubljanski Fakulteti za sociologijo,  politične vede in novinarstvo. Po krajšem službovanju v prosveti je bil  skoraj deset let zaposlen kot novinar. Od  leta 1990 deluje je koordinator programa v KUD-u France Prešeren, kjer od samega začetka leta 1994 organizira ljubljanski festivala poezije Trnovski  terceti. Pesmi Toneta Škrjanca so našle svoje mesto v mnogih domačih in tujih antologijah slovenske sodobne poezije in so prevedene v številne svetovne jezike. Poleg pisanja poezije tudi prevaja, predvsem sodobno ameriško literaturo (Paul Bowles, William S. Burroughs, Charles Bukowski, Gary Snyder,  Frank O’Hara, Timothy Liu, Kenneth Koch, Jack Spicer, Anselm Hollo, Kenneth Rexroth, …), sicer pa tudi iz hrvaškega in srbskega jezika.

Izdal je pesniške zbirke  Blues zamaha (1997), Sonce na kolenu (1999), Pagode na  veter (2001), Noži (2002)Baker (2004), Koža (2006), Duh želve je majhen in zelo star (2009) in Med drevesi/Among Trees (slo/ang 2010). Njegove pesniške zbirke, izdane v tujini, so: Pilnowanie chwil (Zielona Sowa, Krakow, 2005), Vseki ima svoja bljan (Izdatelstvo »Karina-Mariana Todorova«, Sofija, 2008), Sun on a Knee (Ugly Duckling Presse; New York, 2005/2008/2010), I’ll Calm the Horses (Ugly Duckling Presse; New York, 2010), Koža (Naklada Lara, Zagreb, 2012).

Diskografija (poezija z glasbo): Košček hrupa in ščepec soli (2003, več avtorjev), Lovljenje ritma (2006, samostojna plošča z glasbenikom Janijem Mujičem), Pri besedi z glasom in zvokom (2011, več avtorjev).

 

Druge avtorjeve knjige

Izdelava: Pika vejica