Kako biti sam

Jonathan Franzen

(prevod: Jernej Županič, Urban Vovk)

Labirinti (2014) • esejistika

Ameriški pisatelj Jonathan Earl Franzen (1959) je avtor štirih romanov – zadnja dva sta že izšla v slovenskem prevodu – in treh neleposlovnih knjižnih del. Najstarejša med njimi je Franznova knjiga štirinajstih esejev Kako biti sam (How to Be Alone), v izvirniku je izšla leto dni po izidu njegovega tretjega romana Popravki (2001), ki je pisatelju več o knjigi

Predstavitev knjige

Ameriški pisatelj Jonathan Earl Franzen (1959) je avtor štirih romanov – zadnja dva sta že izšla v slovenskem prevodu – in treh neleposlovnih knjižnih del. Najstarejša med njimi je Franznova knjiga štirinajstih esejev Kako biti sam (How to Be Alone), v izvirniku je izšla leto dni po izidu njegovega tretjega romana Popravki (2001), ki je pisatelju prinesel svetovno slavo in mu zagotovil literarno nesmrtnost. V esejih nam avtor razkrije marsikatero zanimivo podrobnost iz svojega življenja, povezano (tudi) z nastajanjem, ustvarjanjem in »prebolevanjem« svoje prve romaneskne uspešnice. Podobno kot velja za vsa velika dela velikih avtorjev, tudi razlogov za privlačnost in prepričljivost Franznove esejistike ne gre iskati le v sami tematiki, temveč tudi v načinu obdelave – Franzna ob neizpodbitni pisateljski veščini odlikujeta temeljitost pristopa in nevsiljiva prepletenost splošnih tem s pisateljevo osebno zgodovino. Nabor tem je zelo raznovrsten, saj se avtor še zdaleč ne posveča le literarnim vprašanjem, temveč se z enako raziskovalno zavzetostjo loteva tudi drugih področij – od očetove Alzheimerjeve bolezni, odnosa do kajenja, tehnološkega razvoja, stanja v ameriških zaporih in dvoumnega vpliva množične kulture na svojo elitnejšo sestro. Franzen se nam v knjigi Kako biti sam predstavlja kot resnoben in rahlo zadržan erudit, ki se mu pogosto nostalgično toži po svetu, v katerem je odraščal, ko so ljudje imeli več časa in volje za branje kakovostnih knjig, za kritično motrenje okolja in – drug za drugega. Kljub ponekod pesimističnemu tonu pa zna avtor esejev svojemu pisanju vselej vdahniti živahnost in šarm, za katera je najzaslužnejši pisateljev pretanjeni občutek za ironijo. Brez nje se, kot se je sam nekoč duhovito pošalil, nikoli ne odpravi od doma.