Jesensko listje

Uroš Zupan

Prišleki (2006) • poezija

  • Festival Pranger

Uroš Zupan je najopaznejše zaznamoval že devetdeseta leta. Njegova izdelana intro- in ekstrovertirana aduta sta tako moč prevzemanja bralca z rahločutnim portretiranjem psihe, to je z dotikanjem najmehkejšega in najbolj ranljivega v človeku (Ko se bojim, da bom umrl, začnem moliti in izgovarjam besede, ki sem jih pozabil.), kakor tudi več o knjigi

Držim te v naročju in ti me gledaš in tvoja zaupljiva misel mi sledi kot angel, ki ne bo nikoli izgnan iz vrta.

Predstavitev knjige

Uroš Zupan je najopaznejše zaznamoval že devetdeseta leta.

Njegova izdelana intro- in ekstrovertirana aduta sta tako moč prevzemanja bralca z rahločutnim portretiranjem psihe, to je z dotikanjem najmehkejšega in najbolj ranljivega v človeku (Ko se bojim, da bom umrl, začnem moliti in izgovarjam besede, ki sem jih pozabil.), kakor tudi sposobnost zapeljevanja bralca z domiselnim (na videz) lahkotnejšim prijemom, ki z duhovitostjo, humorjem, izdelano (avto)ironijo pomete trdovratno patino prevelike resnobnosti (površinskih) »problemov« sodobnega človeka. Introadut, ki obravnava večne teme velikih vprašanj in ni nujno časovno razločevalen, izpelje tako, da se prilega »našemu« času, ekstroadut, ki neizprosno podlega sedanjosti, se navezuje na tu in zdaj, pa upesni tako, da preseže golo aktualnost. Tovrstno prijateljevanje pesmi, ki nagovarjajo notranje, zasebno življenje jaza, in tistih, ki »koketirajo« z masko, javnim jazom človeka, se je zgodilo že v Nafti, a kontrastno. Jesensko listje pa kot bi pustilo videti drobcene nitke, ki pustijo voditi tudi do Suter. Zelo neposredna govorica in prav zato tako zelo iskrena. Kot je usoda jesenskega listja, da odpade (drevo zunaj je v eni noči [lahko] odvrglo vse liste. jaz ne bom mogel nikoli odvreči vseh svojih spominov, zapiše v Reki), tako se zdi, da so odpadle tudi večidentitetne maske – Zupanov jaz je (še vedno poznavalec glasbe) Pesnik in je Oče.

V tem radiju se pesmi Jesenskega listja živijo, s tokom zavesti pa se potapljajo v spominsko opno (Spomni se vsega, kar se je nakopičilo v tvojem telesu, in ne piši hermetične poezije.). Pri Proustu igra magično paličico okus magdalenice, nič manj pomemben ni za Zupana vonj. Že v zbirki Drevo in vrabec piše o hotenju po zapisljivosti vonja ([S]tojim in gledam, zaposlujem vso spretnost, da bi zapisal vonj, da bi en sam večerni hip ujel v dišečo stekleničko, ga naredil trajnega in nespremenljivega kot številko.), kasneje se mu približuje, v tej knjigi pa mu vonj uspe zapisati. Ne samo kolekcija mil – ki ga ne popelje le k ohranitvi, temveč tudi k obnovitvi občutenj, k priklicevanju reminiscenc, ki mu prek asociacij in analogij pripomorejo k vzpostavljanju mosta do pozabljenega temelja,k nepremičnosti, ki v sedanjosti staplja preteklost (tudi) za prihodnost -, že sam naslov evocira (psiho)analitičen sprehod. Kaj le diši bolj od odpadlih listov, ki nas jeseni kot udarci metronoma vodijo nazaj in naprej, spominjajo na preteklo in nas bodrijo s prihodnostjo. Literarno uspelim hvalnicam otroku, ki je krona življenja (če prebesedim vsem znano B. A. Novaka), se je pridružilo tudi v knjigi izstopajoče Jesensko listje (I. in II.). Zupanov nemetaforičen, a globok priklon otroku kot življenju, ki zraste iz dveh življenj in ga tako nadaljuje, je povsem neizumetničen, razbremenjen čustvene preoblinosti in vzhičenosti, gol, a (kemijsko) jedek. Res da gre za čudenje in očaranost, pomembno pa je, da motivno-tematsko jedro sproža prevratno delovanje: Valium, ki je pomirjal v prejšnjih zbirkah, nadomesti Dar (kot zapiše že v Reki: kako je, če nosiš dar času, ki prihaja […], kako je, če nosiš govorico, če nosiš svet, ki je tvoj, ki si ti, če v svojem trebuhu nosiš svet, ki te bo nasledil. Ali pa v Nasledstvu: âe […] srečaš človeka, ki je rasel v tvojem trebuhu, veš, da še obstaja upanje, veš, da se skozi njega seliš v prihodnost.), ki mu z drugimi besedami lahko rečemo tudi odprtost delte ali odlog trdovratne ujetosti v minljivost. In ne glede na znane tematske konstante in spremenljivke je težišče v pesmih novo: Kaj je poezija, ki ne bo mogla spomniti najinega otroka na njegov prvi dan na svetu? Že v prvencu je zapisal: (dodajmo Dobra) Poezija se nikoli ne izgubi v kvantiteti. No, Zupan ostaja Zupan. Razlika je v tem, da piše vse manj programatično, tj. kaj si želi upesniti, in ta program vse bolj živi – v Jesenskem listju pomirjeni Uroš Zupan vonj napiše, krajinarstvo in atmosfero naslika, spomin posedanji.

In ostaja velik pesnik.

Petra Koršič

Uroš Zupan

Uroš Zupan je bil rojen 25. 8. 1963 v Trbovljah. Tam je obiskoval srednjo šolo. V Ljubljani je na Filozofski fakulteti diplomiral iz primerjalne književnosti. Izdal je pesniške zbirke Sutre (1991), Reka (1993), Odpiranje delte (1995), Nasledstvo (1998), Drevo in vrabec (1999), Nafta (2002), Lokomotive (2004), Jesensko listje (2006), Copati za hojo po Kitajski (2008) in Oblika raja (2011). Napisal je tudi šest knjig esejev: Svetloba znotraj pomaranče (1996), Pesem ostaja ista (2000), Pešec (2003), Čitanka Panini (2007), Rilke proti Novim fosilom (2009), Visoko poletje na provincialnih bazenih (2011) in prevedel knjige poezije hebrejskega pesnika Jehude Amihaja Ura milosti (1999), ameriškega pesnika Billya Collinsa Kidanje snega z Budo (2010) ter delno knjigo ameriškega pesnika Johna Ashberya Avtoportret v konveksnem ogledalu (2004) in knjigo črnogorskega pesnika Pavleta Goranovića Knjiga prividov (2006). Za poezijo je od domačih nagrad prejel: Nagrado slovenskega knjižnega sejma za prvenec, Zlato ptico, Nagrado Prešernovega sklada, Jenkovo nagrado, Župančičevo nagrado, Plaketo Tončke Čeč in od tujih nagrad: Majska rukovanja (Titograd 1990, Jugoslavija), Herman Lenz–Preis (Langenburg 1999, Nemčija) in Premio della VI Edizione del Festival Internazionale di Poesia (Genova 2000, Italija).  Njegove samostojne knjige so prevedene v več tujih jezikov. Z družino živi v Ljubljani. Preživlja se kot samostojni kulturni delavec.

Druge avtorjeve knjige

Izdelava: Pika vejica